Jedro

Pogodba, ki je bila od začetka postopka prisilne poravnave delno izpolnjena, ni bila med postopkom prisilne poravnave odpovedana.

Dolžnik je dolžan izpolniti (plačati opravljeno delo) pogodbeno obveznost skladno s pogodbo.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odst. 1. točke izreka glede zneska 6,972.028,80 SIT razveljavi; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu, to je v izpodbijanem delu 3. točke izreka (glede zneska 6,972.028,80 SIT z obrestmi) in v 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 14.9.2004 sodbo, s katero je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 10.721.495,54 SIT z zamudnimi obrestmi od različnih delnih zneskov glavnice in od različnih datumov dalje do plačila (1. odst. 1. točke izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odst. 1. točke izreka). Zaradi pobotnega ugovora tožene stranke je ugotovilo, da obstoji v pobot ugovarjanja terjatev tožene stranke v višini 2,539.735,27 SIT z dnevom zapadlosti 23.12.2003 (2. točka izreka). Ugotovljeni terjatvi je medsebojno pobotalo in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 9,097.685,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7,011.235,45 SIT od 24.12.2003 dalje in od zneska 2,086.450,27 SIT od 3.4.2004 dalje (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 867.652,95 SIT z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Pritožbo zoper prej navedeno sodbo je vložila le tožena stranka in se deloma pritožuje zoper ugoditveni del sodbe in sodbo izpodbija glede zneska 6,972.028,80 SIT s pripadki, to je za razliko med zneskom 8,715.036,00 SIT in zneskom 1,743.007,20 SIT. Tožena stranka se torej deloma pritožuje zoper 1. odst. 1. točke izreka, deloma zoper 3. točko izreka in posledično zoper 4. točko izreka sodbe. Navaja, da uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in

2. točka 1. odst. 338. čl. ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče zaradi kršitve 12. točke 2. odst. 339. čl. ZPP spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek za znesek 6,972.028,80 SIT s pripadki zavrne.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v tem pritožbenem postopku izpostavlja vprašanje, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tej pravdi utemeljeno zahteva plačilo dela terjatve po začasnih situacijah št. X z dne 25.11.2002 (priloga A3) in št. Y z dne 24.12.2002, na podlagi katerih je tožeča stranka v postopku prisilne poravnave, ki je tekel nad toženo stranko, prijavila terjatev in je iz tega naslova bilo v postopku prisilne poravnave ugotovljeno, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 8,715.036,00 SIT in je bilo toženi stranki s sklepom o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 25/2002 z dne 11.6.2003 Okrožnega sodišča v Krškem naloženo plačilo 20% ugotovljene terjatve, to je znesek 1,743.007,20 SIT. Plačilo razlike med zneskom ugotovljene terjatve (8,715.036,00 SIT) in znižanim zneskom 1,743.007,20 SIT, to je znesek 6,972.028,80 SIT, tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi (skupaj s še preostalim delom terjatve po podizvajalski pogodbi št. P do Obr. 3 z dne 25.10.2002 - priloga B13).

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo tudi navedeno razliko in zaključilo, da je tožena stranka dolžna kljub dejstvu, da je bila terjatev po prej navedenih situacijah prijavljena v postopku prisilne poravnave in tam obravnavana, plačati tožeči stranki še razliko, torej, da je dolžna plačati celotno terjatev po prej navedenih situacijah in je zato tožbenemu zahtevku tudi za navedeno razliko z izpodbijano sodbo ugodilo. Pri tem je kot odločilno okoliščino za svojo odločitev upoštevalo dejstvo, da je med pravdnima strankama bila pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko sklenjena podizvajalska pogodba, ki se je že izvajala in ki je tožena stranka v roku 30-tih dni od začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko ni odpovedala, kot je imela možnost po 40. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Zato je zaključilo, da ima tožeča stranka, ker se je pogodba izvajala tudi po začetku prisilne poravnave, pravico zahtevati, da ji tožena stranka izpolni pogodbeno obveznost v celoti, ne glede na potrjeno prisilno poravnavo in se je pri tem sklicevalo na določilo 41. čl. ZPPSL.

Tožena stranka v pritožbi smiselno napada dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sama pogodba, ki sta jo imeli pravdni stranki sklenjeno, ostala v veljavi tudi po začetku postopka prisilne poravnave. Trdi, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe z izjavo z dne 12.2.2003 (priloga B1). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje vse okoliščine tega primera, pravilno ugotovilo, da ni prišlo do prenehanja pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama in pravilno ocenilo, da iz ravnanj pravdnih strank izhaja, da ni prišlo do prenehanja pogodbe in da se je sporna pogodba izvajala tudi po začetku postopka prisilne poravnave. Dopisa tožeče stranke z dne 12.2.2003 namreč ni mogoče obravnavati izven konteksta vseh drugih v tem postopku izvedenih dokazov. Če bi prišlo do prenehanja pogodbe, bi stranki sklenili novo pogodbo, ne pa aneksa k že obstoječi pogodbi, s katero sta se le dogovorili za drugačen način plačevanja. Sicer pa tudi 3. člen aneksa k podizvajalski pogodbi z dne 19.3.2003 (pril. B14) jasno kaže, da je ostala prejšnja pogodba v veljavi. Sicer pa tožeča stranka, ki je bila izvajalec po pogodbi, od pogodbe niti ne bi mogla odstopiti, ne da bi dala toženi stranki dodaten rok za izpolnitev obveznosti, saj zanjo niso veljale določbe ZPPSL. Po določbah ZOR pa mora izvajalec dati naročniku naknadni rok za izpolnitev obveznosti, če želi odstopiti od pogodbe (2. odst. 126. čl. ZOR). Dopis tožeče stranke z dne 12.2.2003 zato ne bi mogel predstavljati veljavnega odstopa od pogodbe. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni prišlo do prenehanja poizvajalske pogodbe. Zato pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s prenehanjem pogodbe ni utemeljen.

Je pa nadaljnje vprašanje v tem pritožbenem postopku, ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o preostanku terjatve po situacijah št. X in št. Y poseglo v pravnomočno razsojeno stvar, ko je odločalo o terjatvi, ki je bila predmet sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko. Toženka namreč v pritožbi trdi, da je sodišče s tem, ko je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo razlike med ugotovljeno terjatvijo in zmanjšano terjatvijo poseglo v pravnomočno razsojeno stvar.

Po 1. odst. 62. čl. ZPPSL ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za vse upnike, katerih terjatve so bile v sklepu ugotovljene, moč izvršilnega naslova. Sklep o potrditvi prisilne poravnave pa vsebuje tako ugotovitveni del in dajatveni del. S sklepom o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. 25/02 z dne

11.6.2003 (pril. B128) je torej pravnomočno ugotovljeno, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke po prej navedenih začasnih situacijah v višini 8,715.036,00 SIT. Z istim sklepom pa je toženi stranki naloženo, da mora od tako ugotovljene terjatve plačati tožeči stranki znesek 1,743.007,20 SIT v roku, določenem s sklepom o potrditvi prisilne poravnave. V tem pritožbenem postopku je sporno vprašanje, kakšen vpliv ima na v tej pravdi uveljavljeno terjatev (tožeča stranka namreč v tej pravdi zahteva, da ji tožena strank po prej navedenih situacijah plača še preostanek ugotovljene terjatve), sklep o potrditvi prisilne poravnave. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo, da ima sklep o potrditvi prisilne poravnave značaj sodne odločbe, vendar dodaja, da ima značaj sodne odločbe samo v tem, o čemer je s tem sklepom odločeno. Glede preostanka terjatve, to je glede razlike med zneskom ugotovljene terjatve in zneskom znižane terjatve, je namreč pravnomočno odločeno le o tem, da terjatev obstoji. Nima pa ta del sklepa o potrditvi prisilne poravnave značaja zavrnilne sodbe, oziroma ne gre za situacijo, ko bi o tem delu terjatve bilo odločeno tako, kot da je zahtevek za njeno plačilo zavrnjen. Glede dela terjatve, to je razlike med zneskom v sklepu o potrditvi prisilne poravnave ugotovljene terjatve in zmanjšanim zneskom, je namreč v 1. odstavku 63. člena ZPPSL določeno, da je dolžnik prost obveznosti, da izplača upniku znesek, ki presega v sklepu o potrditvi prisilne poravnave navedeni odstotek. Če bi sklep o potrditvi prisilne poravnave glede razlike med ugotovljeno terjatvijo in zmanjšano terjatvijo imel tak značaj, kot mu ga pripisuje tožena stranka, ZPPSL ne bi vseboval prej navedene določbe.

To pa pomeni, da ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč sodne odločbe, tako kot sklep glasi, torej je z njim pravnomočno odločeno, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke obstoji po prej navedenih situacijah v znesku 8,715.036,80 SIT. Sklep o potrditvi prisilne poravnave torej ne predstavlja procesne ovire v tem postopku za odločanje o tem, ali je tožena stranka dolžna ta znesek plačati tožeči stranki, torej ne predstavlja ovire za sojenje o dajatvenem delu zahtevka. Imamo pa opravka s situacijo, ko upnik kljub temu, da je sodeloval v postopku prisilne poravnave s prijavo terjatve in je bila terjatev ugotovljena v sklepu o prisilni poravnavi, v pravdi zahteva plačilo ugotovljene terjatve v celoti. V dajatvenem delu, kot je bilo že povedano, ne gre za razsojeno stvar, pač pa za vprašanje, ali je upnik materialnopravno upravičen, kljub taki situaciji, terjati izplačilo te terjatve v celoti oziroma, ali je dolžnik zaradi dejstva, da je upnik sodeloval v postopku prisilne poravnave, oproščen plačila zneska, ki presega v sklepu o potrditvi prisilne poravnave zmanjšani znesek. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka v tem konkretnem primeru upravičena zahtevati plačilo preostalega dela ugotovljene terjatve. Po mnenju pritožbenega sodišča je določba 1. odst. 63. čl. ZPPSL, po kateri je dolžnik prost obveznosti za plačilo razlike med ugotovljeno terjatvijo in zmanjšano terjatvijo, uporabljiv za terjatve, na katere sicer učinkuje sklenjena prisilna poravnava. Ni pa uporabljiv za terjatve, na katere postopek prisilne poravnave nima pravnega učinka oziroma, če prisilna poravnava na take terjatve ne vpliva. V tem konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za terjatev iz pogodbe, katere izvajanje se je nadaljevalo tudi po začetku postopka prisilne poravnave, torej, da gre za terjatev iz 41. čl. ZPPSL. Ker je za te obveznosti določeno, da jih mora vsaka stranka izpolniti tako, kot jih je dolžna po pogodbi, ne glede na prisilno poravnavo, prisilna poravnava na te terjatve nima učinka. Zato dolžnik ni prost obveznosti plačila razlike med ugotovljeno terjatvijo in zneskom zmanjšane terjatve. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o dajatvenem delu in ko je toženi stranki naložilo v plačilo tudi razliko med zneskom ugotovljene terjatve in zmanjšane terjatve, kar je predmet tega pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v tej pravdi postavila dajatveni zahtevek. Ker pa je tožena stranka v pravdi postavila pobotni ugovor, je sodišče prve stopnje o zahtevku tožeče stranke odločalo ločeno v ugotovitvenem in dajatvenem delu zahtevka in sicer zato, da je lahko odločalo o pobotnem ugovoru. Pri tem pa je pri oblikovanju ugotovitvenega dela izreka spregledalo, da je o obstoju dela terjatve tožeče stranke in sicer glede zneska 6,972.028,00 SIT že pravnomočno odločeno s sklepom o potrditvi prisilni poravnave in zato v ugotovitvenem delu izreka o obstoju tega dela terjatve ne bi smelo še enkrat odločati. S tem, ko je v 1. točko izreka vključilo tudi izrek o obstoju zgoraj navedene terjatve, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz

12. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi česar je sodišče druge stopnje na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo v 1. odstavku 1. točke izreka delno razveljavilo in sicer za prej navedeni znesek (2. odst. 354. člena ZPP). Ni pa tožbe zavrglo, ker posebna ugotovitvena tožba v tem postopku ni bila vložena.

V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke, glede na razloge, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo zgoraj, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, dajatvenem delu, to je v 3. točki izreka, glede zneska 6,972.028,80 SIT z obrestmi in posledično v 4. točki izreka potrdilo (353. čl. ZPP).

Glede na uspeh s pritožbo je tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP).