Jedro

Ker zadeva, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (sklep o izvršbi), nima verjetnega izgleda za uspeh, prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 984/2003-7 z dne 26.6.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo, s katero je izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 27.5.2003, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju. V razlogih je navedlo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, zato se njegov finančni položaj v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči po določbi 2. odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, v nadaljevanju ZBPP) ne ugotavlja (izredna brezplačna pravna pomoč). Pri presoji odobritve brezplačne pravne pomoči se po določbi 24. člena navedenega zakona kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, med drugim tudi, ali ima zadeva verjeten izgled na uspeh in jo je razumno sprožati (4. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP). Sklep o izvršbi z dne 2.4.2003, s katerim se zoper tožnika kot dolžnika dovoljuje izvršba zaradi izterjave terjatve v znesku 200.000,00 SIT ter izvršilnih stroškov v znesku 13.300,00 SIT, temelji na izvršljivi sodni odločbi, in sicer sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.1.2002, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.3.2002. Iz ugovora, s katerim je tožnik izpodbijal navedeni sklep, pa ne izhaja, da bi bil podan kakšen izmed razlogov iz 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki preprečujejo izvršbo. Zato se sodišče prve stopnje strinja s pravilno presojo tožene stranke, da tožnik v navedeni izvršilni zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči nima verjetnega izgleda za uspeh, zaradi česar je ni razumno sprožati.

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da mu odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni bil vročen. Toženo stranko bi moralo v upravnem sporu zastopati državno pravobranilstvo. Za izdajo izpodbijane sodbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke, saj sodišče prve stopnje še ni odločilo o upravnem sporu, v katerem izpodbija odločbo z dne 16.6.2003, s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, za njeno izvajanje pa določena odvetnica I.A., s katero ne more sodelovati. Odločitev v tem upravnem sporu predstavlja predhodno vprašanje v obravnavani zadevi. Upnikov predlog za izvršbo mu v skladu z določbo 15. člena ZIZ v zvezi s 1. odstavkom 189. člena ZPP ni bil vročen, zato tudi ni pogojev za uvedbo izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje ter tožena stranka sta pristransko sledila navedbam okrajnega sodišča ter samozvanega upnika, dejanskega stanja pa nista upoštevala. Navaja še, da je določba 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP v neskladju z 22. in 23. členom Ustave RS, saj o zadevi ne odloča sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Predlaga, da se obravnavani postopek prekine in sproži ustavnosodna presoja omenjene zakonske določbe, njegovi pritožbi pa ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik v izvršilni zadevi, v zvezi s katero je vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, ni izkazal, da izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči določen v 4. alinei 1. odstavka 24. člena ZBPP. Ob pravilni ugotovitvi tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, da temelji sklep Okrajnega sodišča v Kranju z dne 2.4.2003, na izvršljivi sodni odločbi, ter da iz tožnikovega ugovora zoper navedeni sklep ne izhajajo razlogi, ki bi preprečevali izvršbo (55. člen ZIZ), zadeva tudi po presoji pritožbenega sodišča nima izgleda na uspeh in jo zato tudi ni razumno sprožati. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikovo tožbo zavrnilo, pravilna in zakonita.

V pritožbi uveljavljani ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev v zadevi. Ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, če sodišče prve stopnje tožniku ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo. Tožena stranka v navedeni vlogi zgolj ponavlja dotedanje navedbe zato navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Toženec v upravnem sporu je tudi državni organ, katerega akt se izpodbija (3. odstavek 18. člena ZUS). V obravnavani zadevi je to predsednik sodišča, ki je procesno sposobna oseba, kar pomeni, da lahko sam veljavno opravlja dejanja v postopku. Niti iz podatkov spisa niti iz pritožbenih navedb ni razvidna povezava med obravnavano zadevo in odločbo Bpp 11/2003-2 z dne 16.6.2003. Zato po presoji pritožbenega sodišča odločitev o zakonitosti omenjene odločbe ne predstavlja predhodnega vprašanja v obravnavani zadevi, še zlasti, ker gre za pozneje izdano odločbo. ZIZ ne predvideva, da se predlog za izvršbo vroči dolžniku. Presoja tožene stranke temelji na dejanskem stanju, ki ga je pred izdajo odločbe ugotovila sama.

Odločanje organa za brezplačno pravno pomoč je upravno in ne sodno odločanje. Zato se tožnik ne more sklicevati na pravico do "naravnega sodnika", ki je sestavni del pravice do sodnega varstva. Sodni spor pa se je začel šele z vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu. V čem naj bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pa tožnik v pritožbi niti ne navaja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.