Jedro

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo pravično in primerno denarno zadoščenje v skupni višini 168.000,00 EUR. Ob ugotavljanju sorazmerne enakosti glede na težo primera sodišče druge stopnje v sodni praksi zadeve s približno enakim obsegom škode, kot je obravnavana, ne najde, ob tem, ko pa išče njeno mesto med manjšimi, srednjimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, pa lahko zaključi le, da je s sodbo sodišča prve stopnje odmerjena odškodnina, tako za posamezne oblike nepremoženjske škode kot tudi kot skupen znesek zadoščenja, odmerjena prej visoko kot prenizko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu ter stroškovni odločitvi (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino v višini 22.533,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku, do vtoževanih 75.800,00 EUR in glede plačevanja mesečne rente v znesku 180,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 488,79 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). S sklepom spremembe tožbe, s katero je tožeča stranka zahtevala plačilo 18.000,00 EUR kot nadomestilo materialne škode za povečane potrebe za čas pet let pred vložitvijo tožbe, ni dovolilo z obrazložitvijo, da to ne bi bilo smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama.

2. Tožeča stranka je bila 8. 5. 2004 poškodovana v prometni nezgodi, v kateri je ob tem, ko je udarila v pokrov motorja vozečega vozila, zavarovanega pri toženi stranki, od koder jo je odbilo na bankino, utrpela hudo poškodbo možganov, dobila pa je tudi odrgnine v čelnem predelu in v zatilnem predelu, povrhnje odrgnine pa je imela tudi desno na obrazu in pod kolenom. Ob tem, ko temelj tožbenega zahtevka v predmetni zadevi ni bil sporen in sta se pravdni stranki dogovorili tudi o soprispevku tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka v višini 40%, je sodišče prve stopnje, potem ko je najprej zavrnilo ugovor zastaranja, tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanih 50.000,00 EUR odmerilo odškodnino v višini 40.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu ji je za to obliko nepremoženjske škode priznalo zahtevanih 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ji je od zahtevanih 180.000,00 EUR odmerilo odškodnino v višini 120.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa je tožeči stranki od zahtevanih 10.000,00 EUR priznalo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Tožeči stranki je torej odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 168.000,00 EUR, z ozirom na njeno 40% soodgovornost pa je ugotovilo obveznost tožene stranke v znesku 100.800,00 EUR, od katerega je odštelo še na račun nepremoženjske škode že plačanih ter na dan razsoje revaloriziranih zneskov akontacije odškodnine v skupni višini 78.266,62 EUR in toženi stranki z izpodbijano sodbo naložilo plačilo razlike odškodnine v višini 22.533,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 dalje do plačila. V presežku je zahtevek za plačilo nepremoženjske škode kot neutemeljen zavrnilo. V zvezi z zahtevkom za plačilo mesečne rente v višini 180,00 EUR sodišče prve stopnje sicer izraža prepričanje, da je tožeča stranka glede na zdravstveno stanje do rente upravičena, vendar pa je z ozirom na to, da trenutno prejema iz naslova dodatka za nego otroka mesečno višji znesek, kot ga vtožuje, tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

3. Sodbo v zavrnilnem delu in sklep pravočasno po pooblaščencu s pritožbo izpodbija tožeča stranka. V pritožbi zoper sodbo se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar v nadaljnjih pritožbenih izvajanjih, ko opozarja na potek in način zdravljenja ter zaključke izvedenskega mnenja, kar vse povzema tudi izpodbijana sodba, pravzaprav graja odmero višine odškodnine in sicer tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožeči stranki za posamezne oblike nepremoženjske škode potrebno priznati odškodnino v celotni vtoževani višini. Izpostavlja dolgotrajnost zdravljenja, ki po več kot šestih letih po nezgodi še ni zaključeno, in izraža prepričanje, da trajanje in intenziteta telesnih bolečin (zelo hude fizične bolečine) ter vse izjemno hude neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ko je bila tožeča stranka veliko odsotna z doma, utemeljujejo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode v višini 50.000,00 EUR. Tožeča stranka je prepričana, da utemeljeno zahteva tudi 180.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v povezavi s čemer poudarja trajne posledice (umska, govorna, intelektualna kot tudi telesna oziroma fizična prizadetost), glede katerih bistvenega izboljšanja ni pričakovati in jo bodo bistveno ovirale pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih, pri čemer bo verjetno trajno odvisna od tuje nege in pomoči, duševne bolečine pa se bodo v obdobju pubertete le še stopnjevale. Kot zelo nizko pritožba graja tudi odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in sodišču prve stopnje očita, da je poudarilo zgolj vizualni moteč znak hoje oziroma zanašanja, ni pa ugotavljalo še drugih elementov skaženosti, ki se odražajo kot nepovezana izgovorjava, izvajanje krikov, zastajanje misli, tožeča stranka tudi ne zna pisati, brati in računati. To ji bo povzročalo duševne bolečine še posebej v obdobju pubertete, ko se bo ozirala za dekleti, zato je po prepričanju pritožbe zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR za to obliko nepremoženjske škode v celoti utemeljen. Z ozirom na to, da tožeča stranka meni, da ji pripada bistveno višja odškodnina, predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb. Prvostopenjsko odločitev v sklepu izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi spremembo tožbe kljub nasprotovanju tožene stranke skladno z določilom prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko dovolilo, v kolikor bi se to pokazalo kot smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Razlogov, ko sodišče prve stopnje, z ozirom na to, da bi za odločanje o novo postavljenem tožbenem zahtevku delno moralo izvajati druge dokaze, smotrnosti v smislu zgoraj citirane določbe ne ugotavlja, tožeča stranka ne sprejema. Prepričana je, da bi dodatne dokaze lahko izvedlo in odločilo o novo postavljenem zahtevku, hkrati pa izraža bojazen, da bi zahtevek ob ponovni vložitvi tožbe zastaral. Glede na navedeno se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se sprememba tožbe dovoli.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pravno pomembna dejstva in na tej osnovi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki je pritožba ne more omajati. Ob uradnem preizkusu in z ozirom na pritožbene navedbe (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa se kot pravilen in zakonit izkaže tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim to spremembe tožbe, podane s pripravljalno vlogo z dne 26. 5. 2011, ni dovolilo in ni obremenjen s procesno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba.

7. K pritožbi zoper sodbo:

8. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katera svojo odločitev kot na relevantna določila materialnega prava opira tudi sodišče prve stopnje. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, ki specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki odraža ustavni jamstvi enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen URS), pa vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pregled in preizkus predmetne zadeve zgolj ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke (1) pa pokaže, da je zgoraj navedeni načeli ustrezno uresničilo tudi sodišče prve stopnje, zato sodišče druge stopnje pritožbenim težnjam po zvišanju prisojene odškodnine ne more slediti.

9. Najprej velja izpostaviti, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vse okoliščine dejanske narave, pravno relevantne pri odmeri odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode in jih v izogib ponavljanju v celoti povzema tudi sodišče druge stopnje. To je storilo predvsem tako, da je v obrazložitev izpodbijane sodbe izčrpno in točno povzelo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Mariboru (to v celoti povzema in obravnava zdravstveno dokumentacijo tožeče stranke), ki podprto še z izpovedbo matere tožeče stranke tvori zanesljivo dejansko podlago sporne odločitve. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji izvedensko mnenje v celoti sprejela in dejanskega stanja, ki predstavlja osnovo za odmero odškodnine, v nobenem oziru ni grajala, kar pa neutemeljeno stori sedaj v pritožbi. Ob tem, ko vsebino izvedenskega mnenja in s tem tudi dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obširno povzema, s pritožbenimi navedbami, s katerimi izraža prepričanje, da je sodišče prve stopnje telesnim kot duševnim bolečinam tožeče stranke in nevšečnostim med zdravljenjem pripisalo premajhno težo, namreč izraža nestrinjanje z višino odmerjene odškodnine in s tem graja prvostopenjsko materialnopravno odločitev. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kaže zato kot neutemeljen zavrniti.

10. Sodišče druge stopnje dojema tragičnost obravnavanega primera, in je jasno, da je v škodnem dogodku dne 8. 5. 2004 takrat komaj štiri leta stara tožeča stranka utrpela hudo nezgodno poškodbo možganov. Tudi po skoraj sedemletnem zdravljenju, ki še ni zaključeno, tožeča stranka ostaja trajni invalid, ki zaradi prizadetosti motorike, izpada višjih živčnih dejavnosti in upada kognitivnih sposobnosti samostojnega življenja ne bo sposobna, temveč bo vselej odvisna od tuje nege in pomoči, tudi po oceni izvedenskega mnenja pa ni pričakovati izboljšanja, ki bi prineslo znatno spremembo v kvaliteti njenega življenja. Obsega prizadetosti oškodovančeve telesne in duševne celovitosti vsekakor ne gre podceniti in tega ni storilo niti sodišče prve stopnje, kakor neupravičeno navaja pritožba, zato sodišče druge stopnje v zvezi z odškodnino odmerjeno za pritožbeno sporne oblike nepremoženjske škode dodaja še sledeče:

11. Pri odmeri denarne odškodnine za pretrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ustrezno upošteva element dolgotrajnosti zdravljenja in njegov potek, ki ga v 10. točki obrazložitve tudi strnjeno povzema in ob tem posebej izpostavlja, da je bila tožeča stranka zaradi poškodb in svojega stanja (ni stala, hodila, izpad spontanega govora, inkontinenca, motnje pozornosti) velikokrat in skupaj več kot devet mesecev hospitalizirana oziroma na rehabilitaciji in v bistvenem povzema tudi nevšečnosti (uporaba invalidskega vozička, terapevtskega kolesa, ortoze ter hodulje), ob tem pa zaključuje, da je bila obravnava tožeče stranke, ko so jo ponovno morali učiti vseh osnovnih opravil (hoja, govor in ostala opravila, ki jih zmore zdrav otrok) zelo neugodna, kakor obseg neugodja ocenjuje tudi izvedenec. Zaključkov v smeri hudih telesnih bolečin, kot jih v pritožbi zatrjuje tožeča stranka, v izvedenskem mnenju sicer ni zaslediti, saj izvedenec ugotavlja, da tožeča stranka v komatoznem stanju posebnih bolečin ni čutila, po šestnajstih dnevih umetne ventilacije pa ocenjuje, da je čutila znatno neugodje in morda tudi bolečino (kar je v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2001 natanko tako povzela tudi tožeča stranka), vendar pa velja izpostaviti, da sodišče prve stopnje glede obsega in intenzitete pretrpelih telesnih bolečin ter nevšečnosti svojo argumentacijo nadgrajuje še s sklicevanjem na splošno znana dejstva (rehabilitacija po možganskih poškodbah je izjemno naporna in tudi boleča) ter lastna izkustva ob reševanju drugih zadev, ko navajanje na hojo ocenjuje kot izjemno bolečo terapijo, kar sodišče vodi v prepričanje, da je tožeča stranka, kljub mentalni prizadetosti, neugodnosti in bolečine zaznavala, čemur velja glede na celoten obseg zdravljenja, ki ga je bila tožeča stranka doslej deležna (1.- 5. stran izvedenskega mnenja), le pritrditi. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje v ozir vzelo tudi mladost tožeče stranke, katera je kot otrok iztrganost iz domačega okolja zaradi zdravljenja gotovo doživljala kot posebej obremenjujoče in ji je z zneskom 40.000,00 EUR za to obliko nepremoženjske škode priznalo primerno in pravično denarno odškodnino. V povezavi z navedenim pa sodišče druge stopnje ne more mimo dejstva, da je tožeča stranka izhajajoč iz obrazložitve izpodbijane sodbe do zgoraj navedenega zneska, kljub določilu 182. člena OZ, v okviru katerega se pri odmeri odškodnine upošteva tudi pričakovan obseg bodoče nepremoženjske škode, upravičena za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpela zgolj do izdaje prvostopenjske sodbe, saj tožena stranka, ki se zoper odločitev ni pritožila, le-to sprejema.

12. V zvezi s preostalima pritožbeno spornima oblikama nepremoženjske škode je najprej pomembno izpostaviti, da izhajajoč iz določila 179. člena OZ pravno priznano škodo predstavljajo duševne bolečine. Slednje se zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti odražajo kot duševno trpljenje posameznika zaradi posledic škodnega dogodka na različnih področjih človekove telesne in duševne integritete. Nastanek pravno priznane škode v tem smislu terja zavest oškodovanca o zmanjšanju življenjske aktivnosti in zunanje spremenjenosti, ki zapolnjuje pravni standard skaženosti. V obravnavanem primeru, ko je pri tožeči stranki vendar izražena prizadetost kognitivih sposobnosti, kar tožeča stranka v pritožbi tudi sama izpostavlja, pa se utemeljeno postavlja vprašanje njene zmožnosti razumskega dojemanja in soočanja s sicer nedvomno prisotnimi škodnimi posledicami. Sodišče druge stopnje zato izhaja iz prepričanja, da se pri tožeči stranki duševne bolečine ne morejo odraziti v tej meri kot pri povprečnemu človeku, kar v razlogih izpodbijane sodbe k obema zgoraj navedenima oblikama nepremoženjske škode izpostavi že tudi sodišče prve stopnje in se to pri odmeri pravičnega in primernega denarnega zadoščenja odrazi tako, da je takšnemu duševnemu trpljenju pripisati manjšo težo. Ob navedenem zato velja podpreti stališče sodišča prve stopnje, da tudi mentalno prizadet otrok v določenem obsegu doživlja duševno trpljenje, ki se lahko izraža v njegovih čustvenih reakcijah (jok, jeza, kričanje), kar utemeljuje zaključek, da se tudi tožeča stranka svoje prizadetosti v določeni, sicer omejeni meri, lahko zaveda. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti sicer pravilno ovrednoti tudi mladost tožeče stranke, ki je s posledicami škodnega dogodka trajno zaznamovana, in je načeloma tudi pritrditi pritožbi, da se duševno trpljenje oškodovanca v adolescenčnem obdobju lahko samo še stopnjuje in nadgrajuje, vendar je v obravnavani zadevi, z ozirom na že zgoraj obrazloženo, v tej smeri mogoče sklepati zgolj omejeno. Zaradi znižanega razumskega dometa in izpada višjih živčnih dejavnosti namreč ni podlage za sklep, da bi se z intelektualnim in osebnostnim razvojem duševno trpljenje tožeče stranke v pomembnejši meri intenziviralo, kakor to želi izpostaviti pritožba.

13. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožeči stranki upoštevaje tudi zgoraj obrazloženo tako pravilno odmerilo odškodnino v višini 120.000,00 EUR. V zvezi s to obliko nepremoženjske škode pritožba sicer pravilno poudarja, da je življenjska aktivnost tožeče stranke zaradi posledic obravnavanega poškodovanja v veliki meri prizadeta. Tožeča stranka je trajni invalid, ki bo zaradi poškodbenih posledic, ki se odražajo tako v prizadetih motoričnih sposobnostih, ki ji onemogočajo normalno gibanje in hojo, v izrazitem zaostanku kognitivno govorno-jezikovnih funkcij in sploh v izpadu višjih živčnih dejavnosti, prikrajšana normalnega otroštva in življenja in so njene življenjske perspektive bistveno zožene. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (16. točka obrazložitve) izčrpno navaja vse pri tožeči stranki ugotovljene trajne posledice in v kakšni meri jo te omejujejo pri (vsakodnevni) življenjski aktivnosti ter ob enem poudarja, da bo tožeča stranka zaradi svoje mladosti ugotovljena prikrajšanja trpela še celotno življenje, s čemer zaobseže vse danosti in posebnosti obravnavanega primera, ki jih enako izpostavlja tudi predmetna pritožba.

14. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Pojem skaženosti je pravni standard, vsebino katerega je v konkretni zadevi potrebo zapolniti izhajajoč iz objektivnih in subjektivnih okoliščin obravnavanega primera. Najprej je potrebna ugotovitev o oškodovančevih zunanjih spremembah, nato pa sklepanje o njihovi opaznosti in možnosti zakrivanja. Upoštevaje oškodovančevo starost in spol je potrebno ugotoviti še vpliv zunanjih sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje. Ravno v povezavi s predstavljenim subjektivnim kriterijem pa je slediti prepričanju sodišča prve stopnje, da pri tožeči stranki zaradi miselne prizadetosti zavest o skaženosti in s tem duševne bolečine v takšnem obsegu kot pri človeku, katerega kognitivne sposobnosti niso okrnjene, ni prisotna, zato je upoštevaje navedeno, ko je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse preostale objektivne danosti primera, odškodnina odmerjena za to obliko nepremoženjske škode ustrezna. Sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve ugotavlja elemente spremenjenosti, ki zaokrožujejo zunanji izraz invalidnosti tožeče stranke (omejitve v gibanju in hoji ter uporaba ustreznih medicinskih pripomočkov), medtem ko prizadetost kognitivni funkcij in višjih živčnih dejavnosti upošteva pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Četudi je invalidnost tožeče stranke odraz prizadetosti njene telesne in duševne integritete kot celote, pa tožeča stranka ob pritožbenem sklicevanju na to okoliščino zvišanje odškodnine za obravnavano obliko nepremoženjske škode ne more doseči, saj izhaja iz zmotnega prepričanja, da je pojem invalidnosti enačiti z zunanjo spremenjenostjo oškodovanca v smislu skaženosti.

15. Izhajajoč iz zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter ovrednotilo vse danosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter tako izhajajoč iz intenzitete in trajanja bolečin in strahu ter upoštevaje tudi vse nevšečnosti tožeči stranki odmerilo pravično in primerno denarno zadoščenje v skupni višini 168.000,00 EUR, ki po prepričanju sodišča druge stopnje zadošča za izravnavo porušenega vrednostnega razmerja zaradi posega v njeno telesno in duševno celovitost. 16. Sodišče prve stopnje je načelo individualizacije višine odškodnine v obravnavanem primeru torej ustrezno uresničilo, pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je potrebno izhajati tudi iz načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Slednje presega pravičnost z vidika konkretnega oškodovanca ter zahteva upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Ob ugotavljanju sorazmerne enakosti glede na težo primera sodišče druge stopnje v sodni praksi zadeve s približno enakim obsegom škode kot je obravnavana (upoštevaje predvsem starost, vrsto ter težo poškodb in njihove posledice) ne najde, ob tem ko pa išče njeno mesto med manjšimi, srednjimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, pa lahko zaključi le, da je s sodbo sodišča prve stopnje odmerjena odškodnina, tako za posamezne oblike nepremoženjske škode kot tudi kot skupen znesek zadoščenja, odmerjena prej visoko kot prenizko(2). Stopnje najtežjih v sodni praksi obravnavanih nepremoženjskih škod pa obravnavani primer vendar ne dosega (3).

17. Z ozirom na to, da je glede na pravkar pojasnjeno potrebo izhajati iz stališča, da je z odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 168.000,00 EUR, ki v času razsoje sodišča prve stopnje predstavlja 172,32 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji, zadoščeno tako subjektivnemu kot objektivnemu elementu pravnega standarda pravične in primerne denarne odškodnine, pritožbenih prizadevanj po zvišanju odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ni mogoče podpreti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki ob upoštevanju 40% soprispevka tožeče stranke in po odbitju že plačanih in revaloriziranih zneskov akontacije odškodnine naložilo še plačilo razlike odškodnine v višini 22.533,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 dalje do plačila, ki niso pritožbeno sporne, se tako izkaže kot materialnopravno pravilna, izvajanja tožeče stranke, ki v pritožbi zatrjuje nasprotno, pa kot neutemeljena.

18. Tožeča stranka sodbo sodišče prve stopnje s pritožbo izpodbija tudi v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente v znesku 180,00 EUR, saj ta znesek uvodoma navaja kot sporno vrednost v pritožbenem postopku. Ne glede na navedeno velja pojasniti, da se sodišče druge stopnje z njeno pritožbo zoper zgoraj navedeno odločitev, ob tem ko ta uspešno prestane preizkus v okviru pravilne uporabe materialnega prava (pri odločanju o višini rente je potrebno upoštevati dohodke, ki jih oškodovanec prejema iz naslova socialnega zavarovanja) in ni obremenjena z uradoma upoštevnimi procesnimi kršitvami, z ozirom na njeno neobrazloženost v tem delu, ni posebej ukvarjalo.

19. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper sodbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v odločitvi o stroških postopka, to je v II. in III. točki izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka zgornjega izreka).

20. K pritožbi zoper sklep:

21. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 26. 5. 2011 postavila tudi zahtevek za plačilo materialne škode zaradi povečanih potreb za pet let pred vložitvijo tožbe v višini 18.000,00 EUR, kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, le-tej pa je tožena stranka nasprotovala. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje smatralo, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, bi o tem s sklepom, zoper katerega bi tožeča stranka imela posebno pritožbo, moralo odločiti že v postopku na prvi stopnji, neposredno po tem, ko je bila sprememba tožbe podana oziroma vsaj na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar pa, ko tega ni storilo, to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj bi tožeča stranka obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka lahko dosegla še tudi s predmetno pritožbo, kar pa po prepričanju sodišča druge stopnje neutemeljeno zahteva.

22. Ob spremembi tožbe je bil predmetni pravdni postopek v fazi, ko je bilo dokazovanje višine nepremoženjske škode v bistvenem zaključeno s pridobitvijo izvedenskega mnenja medicinske stroke, o katerem sta se pravdni stranki izjasnili že s pisnimi vlogami (tožeča stranka z vlogo z dne 26. 5. 2011, tožena stranka z vlogo z dne 2. 6. 2011), in sta ga obe tudi v celoti sprejeli, na zadnji glavni obravnavi dne 14. 7. 2011 pa je sodišče prve stopnje zaslišalo le še mater tožeče stranke, po pridobitvi podatkov o višini dohodka zaradi invalidnosti otroka pri Centru za socialno delo Murska Sobota, ki so k sodišču prispeli 27. 7. 2011, pa je bila zadeva zrela za razsojo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi k izpodbijanemu sklepu pravilno izpostavlja, da bi v namen ugotavljanja višine nastale materialne škode moralo delno izvajati še druge dokaze, kot so bili izvedeni za odločanje o tožbenem zahtevku iz naslova nepremoženjske škode. V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo mesečne rente se sodišče prve stopnje namreč, z ozirom na to, da je ugotovilo, da tožeča stranka za nego otroka kot socialno dajatev prejema mesečno višji znesek kot ga vtožuje (navedeno je tožeča stranka zatrjevala že v svoji vlogi z dne 26. 5. 2010), z dokazovanjem višine mesečnega prikrajšanja tožeče stranke ni ukvarjalo, saj je že v posledici navedenega, kljub dejstvu, da se je izreklo o utemeljenosti takega tožbenega zahtevka po temelju, zahtevek za plačilo mesečne rente lahko pravilno zavrnilo. Izvajanje dokazov z namenom ugotavljanja utemeljenosti novo postavljenega zahtevka iz naslova premoženjske škode (po višini) bi predmetni pravdni postopek, ko je bila zadeva glede prvotno postavljenega tožbenega zahtevka že zrela za razsojo, le dodatno zavleklo, kar ni v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) in posledično z interesom tožeče stranke do hitrega in učinkovitega sodnega varstva. Presoja sodišča prve stopnje, da sprememba tožbe za dokončno ureditev razmerij med strankama ni smotrna, se tako izkaže kot pravilna, v pritožbi zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa kot neutemeljena.

23. Pomisleki tožeče stranke v zvezi z zastaranjem zahtevka za povračilo premoženjske škode, nastale pred vložitvijo tožbe, so sicer razumljivi, saj s potekom časa iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ zanjo lahko nastopijo neugodne pravne posledice z izgubo pravno-varstvenega zahtevka, vendar pa ne gre prezreti, da je tožeča stranka glede na okoliščine obravnavanega primera, ko njeno zdravljenje ob zgolj majhnem napredku poteka že več let in so ji bile povečane potrebe vseskozi znane, za obstoj materialne škode vedela že ob vložitvi tožbe in bi ustrezni tožbeni zahtevek, sploh ob tem, ko nastopa po kvalificiranem pooblaščencu, lahko postavila že takrat. Morebitni tek zastaralnega roka v zvezi z novo postavljenim tožbenim zahtevkom na pravilnost prvostopenjske odločitve v izpodbijanem sklepu tako ne more vplivati, tožeča stranka pa tak zahtevek lahko uveljavi z vložitvijo nove tožbe, pri čemer velja na tem mestu opozoriti tudi na vprašanje njene (ne)sklepčnosti, kot je opredeljena v določbi 318. člena ZPP.

24. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper sklep skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (II. točka zgornjega izreka).

25. K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

26. Z ozirom na to, da tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka zgornjega izreka).

op. št. (1): 359. člen ZPP: »Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.« op. št. (2): Sodba II Ips 316/2006 z dne 29. 1. 2009 (128 povprečnih neto plač); Sodba II Ips 596/2006 z dne 10. 1. 2008 (82 povprečnih plač); Sodba II Ips 145/2006 z dne 8. 5. 2008 (97,2 povprečnih neto plač); Sodba in sklep II Ips 876 z dne 19. 3. 2009 (113 povprečnih neto plač – povzetek odločbe o nepremoženjski škodi); Sodba II Ips 97/2005 z dne 19. 10. 2006 (8.600.000,00 SIT oz. 35.887,16 EUR); Sodba II Ips 642/2003 z dne 9. 12. 2004 (14.200.000,00 SIT oz. 59.255,55 EUR); Sodba II Ips 52/2003 z dne 1. 4. 2004 (18.500.000,00 SIT oz. 77.199,13 EUR); Sodba II Ips 399/2002 z dne 17. 4. 2003 (10.300.000,00 SIT oz. 42.981,14 EUR); Sodba II Ips 33/2002 z dne 11. 12. 2002 (15.100.000,00 SIT oz. 63.011,18 EUR); VSM I Cp 1861/2009 z dne 4. 11. 2009 (107.000,00 EUR).

op. št. (3): Sodba II Ips 351/2003 z dne 20. 5. 2004 (60.000.000,00 SIT oz. 250.375,56 EUR – primer škode katastrofalnih razsežnosti).