Jedro

Za obveznost v tuji valuti ni mogoče prisoditi zakonitih zamudnih obresti, temveč po analogiji z določbo člena 399/3 in 1 ZOR z obrestno mero, ki jo banka v kraju izpolnitve priznava za devizne vloge na vpogled.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan plačati tožniku znesek 4.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi, ki jih banka v kraju izpolnitve priznava za devizne hranilne vloge za DEM na vpogled od 10.7.1991 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je tožencu naložilo plačilo tolarske protivrednosti zneska 4.000 DEM po tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker od posojila 15.000 DEM zneska 4.000 DEM toženec tožniku ni vrnil. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da sta tožnikovi priči zainteresirani za izid pravde, zato jima ni verjeti, medtem ko dvomi v verodostojnost priče niso utemeljeni. Toženec je dejansko vrnil del denarja tožniku, pri čemer je tožnik po podatkih v spisu javnega tožilca sam povedal, da je od toženca že dobil 11.400 DEM. Materialno pravo je bilo kršeno z določitvijo zakonitih zamudnih obresti, preprodaja deviz pa je kazniva in je zato pogodba v zvezi s preprodajo deviz nična. Zato bi bilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki izvira iz posla, ki nasprotuje javnemu redu, zavrniti.

Pritožba je utemeljena le glede obresti.

Vseeno je, ali je tožnik izročil tožencu tedanje dinarje kot posojilo ali zaradi nakupa deviz (ker je riziko za nakup deviz toženec po lastni izpovedbi nosil sam) v vsakem primeru mora toženec izpolniti neizpolnjeni del pogodbe, to je plačati tolarsko protivrednost določenega zneska. Glede na to je nepotrebno s pomočjo prič presojati, za kakšen posel je šlo, zato so pritožbene navedbe o neverodostojnosti določenih prič nerelevantne. Bistveno je, da je po medsebojni pogodbi toženec dolžan tožniku plačati 15.000 DEM oziroma njihovo tolarsko protivrednost in ker je plačal že protivrednost 11.000 DEM, mora po presoji prvostopnega sodišča plačati še tolarsko protivrednost zneska 4.000 DEM. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom strinja kljub nasprotnim trditvam pritožbe, kajti nobena priča ni mogla točno povedati vsote, kakršno je toženec tožniku že izplačal in tudi toženec je izpovedal le o približnem znesku denarja, ki ga je izročil tožniku. Medtem ko toženčeva izpoved ni bila zanesljiva, je v navedbah zatrjeval vrnitev 11.500 DEM, tožnik pa je vztrajal pri izpovedi, da je prejel 8.000 DEM in nato še dinarsko protivrednost za 3.000 DEM. Prvostopno sodišče je utemeljeno verjelo izpovedi, da toženec dolguje še 4.000 DEM, pri čemer pritožbena trditev, naj bi tožnik po podatkih spisa Javnega tožilstva v Ljubljani, izjavil, da je že dobil od toženca 11.400 DEM, ne drži, ker v navedenem spisu takega podatka ni. Ob nespornem znesku obveznosti 15.000 DEM in nesporni izpolnitvi do višine 11.000 DEM toženec ni dokazal plačila dodatnih 400 DEM, zato je torej pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da mora toženec tožniku plačati tolarsko protivrednost zneska 4.000 DEM, pri čemer je potrebno upoštevati srednji tečaj Banke Slovenije na dan plačila.

Tožena stranka zatrjuje, da je preprodaja deviz kazniva in da zato pogodbe v zvezi s preprodajo deviz nasprotujejo javnemu redu in so nične, zato bi bilo treba tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti. Takemu stališču ni pritrditi, kajti v času sklenitve pogodbe maja 1991 je bila uporaba devizne klavzule dovoljena, sam nakup deviz, v kolikor je slediti tožencu, pa še ne pomeni preprodaje deviz. V času, določenem za izpolnitev pogodbe med strankama, je pričel veljati Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS št. 1/91-I), ki je fizičnim osebam dovoljeval pridobivanje deviz in prosto razpolaganje z njimi in ni vseboval sankcije ničnosti za posle, sklenjene v devizah. Tudi sicer so nične le tiste pogodbe, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, pri katerih namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. V obravnavanem primeru je sankcija v tem, da ni mogoče zahtevati izpolnitve pogodbe v tuji valuti, ampak le v tolarski protivrednosti. Ni torej razlogov za ugotovitev ničnosti v smislu člena 103 ZOR, zato tudi ni bilo podlage za zavrnitev zahtevka, ker naj bi izviral iz ničnega posla.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na kršitev materialnega prava v zvezi s prisojo obresti. Za obveznosti, izražene v tuji valuti, se ne uporablja Zakon o obrestni meri zamudnih obresti in torej ni mogoče prisoditi zakonitih zamudnih obresti, kot je to storilo prvostopno sodišče. Z analogno uporabo predpisov, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (člen 399/3 ZOR), je mogoče prisoditi le zamudne obresti s takšno obrestno mero, kot jo v kraju izpolnitve priznava banka za devizne vloge na vpogled. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo (člen 373 točka 4 ZPP) in naložilo tožencu plačilo zamudnih obresti, kakršne priznava banka v kraju izpolnitve za devizne vloge v DEM na vpogled. V ostalem je torej pritožba neutemeljena, zato jo je bilo potrebno kot tako zavrniti in nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrditi.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v nebistvenem obrestnem delu, glede katerega niso nastali posebni stroški, zato mora zaradi neuspeha sama trpeti svoje pritožbene stroške.