Jedro

Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki dokazujejo, da pisna oporoka pred pričami ni sestavljena skladno z določili 64. člena ZD in je zato nična, je na tožnikih. Ker pa je dejstvo, da podpis na oporoki ni zapustnikov pristen podpis, negativno dejstvo, je treba tožnikom olajšati dokazovanje. Stranka, ki ne nosi materialnega dokaznega bremena pa nosi procesno dokazno breme, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Glede na ugotovitve izvedencev bi moral toženec, da bi uspel v postopku, predlagati dokaze, ki bi izpodbili mnenji izvedencev.

Izrek

I. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in se v točki I izreka potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi zoper stroškovni del odločitve se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka spremeni tako, da se znesek 14.278,40 EUR nadomesti z zneskom 13.713,83 EUR.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oporoka zapustnika I. Ž. pred pričama z dne 9. 4. 2013 nična in toženi stranki naložilo povrnitev 14.278,40 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. V pritožbi tožena stranka (v nadaljevanju toženec) uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje po opravljeni pritožbeni obravnavi spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju neutemeljeno sledilo materialnopravno zmotnim naziranjem višjega sodišča v sklepu I Cp 1981/2016, ki odstopajo od odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 563/2001 in II Ips 123/2002. Razen tega sta Višje sodišče in sedaj še prvostopenjsko sodišče mimo navedb tožnikov zavzeli stališče, da so tožniki uveljavljali pretrganje zastaranja. Tožba je bila vložena 14. 5. 2015, enoletni zastaralni rok po 76. členu Zakona o dedovanju (ZD) pa se je iztekel 4. 2. 2015. Sodišči sta spregledali 141. člen ZD, po katerem pravica zahtevati dediščino kot zapustnikov dedič zastara. Analogna uporaba določb 92. in 93. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zato ne pride v poštev. Tožniki so za posestnika stvari, to je oporočnega dediča, izvedeli najkasneje na zapuščinski obravnavi 3. 2. 2014 in je tudi zastaralni rok iz 141. člena ZD do vložitve tožbe potekel. Ker navedb o pretrganju zastaranja ni bilo, je sodišče kršilo 7. člen ZPP. Z odločitvijo, da tožbeni zahtevek ni zastaran, je zmotno uporabilo 76. in 141. člen ZD ter 92., 93., 365. in 369. člen OZ.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s pristnostjo zapustnikovega podpisa, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 64. člen ZD. Zaključkom, ki jih je naredilo sodišče na podlagi laične ocene podpisov, nasprotuje, ker primerjalni podpisi v spisu zaradi različnega črkopisa niso primerljivi s spornim podpisom na oporoki. To sta v mnenjih potrdila dva izvedenca. S tem, da je zapustnik oporoko podpisal z velikimi tiskanimi črkami, sodišče ne more utemeljiti svojega zaključka o nepristnosti podpisa. Zakaj se je oporočitelj odločil podpisati s tiskanimi črkami, ni nikomur pojasnjeval. Poleg tega sodišče nima strokovnega znanja za primerjavo podpisov, oba izvedenca pa sta v mnenjih podala mnenje "non liquet". Da sodišču izgleda, kot da je podpis na oporoki pisal nekdo, ki v pisanje vlaga določen napor, je lahko odraz zapustnikovega zdravstvenega stanja, česar sodišče pri svoji laični oceni spornega podpisa ni upoštevalo. V drugi pripravljalni vlogi je pojasnjeno, da so bile prizadete zapustnikove motorične sposobnosti in v zvezi s tem predlagan sodni izvedenec medicinske stroke, ki pa ga sodišče ni postavilo. S tem je onemogočilo dokazovanje pravno relevantnega dejstva upada zapustnikovih motoričnih sposobnosti v posledici možganske kapi (kršitev po 8. točki 339. člena ZPP in ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS). Ni res, da bi sodišče toženca izrecno vprašalo, ali je do spremembe načina podpisa zapustnika prišlo zaradi zdravstvenih razlogov in so zaključki izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni uveljavljala, da bi spremembo načina pisanja narekovali zapustnikovi zdravstveni razlogi, protispisni (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi dejstvo, da se je zapustnik na vlogi za dom 29. 4. 2013 podpisal s pisanimi črkami, ne more utemeljiti zaključka, da podpis na oporoki ni zapustnikov. Pri dokazni oceni izpovedb toženca in oporočnih prič sodišče ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP, pa tudi dejansko stanje je zato zmotno ugotovljeno. Opozarja, da je od podpisa oporoke do zaslišanja oporočnih prič minilo več let. Ravno če bi bili usklajeni v vseh detajlih, bi kazalo na neverodostojnost izpovedb. Toženec pri podpisu oporoke ni bil prisoten in tudi "organiziral" ni podpisovanja oporoke, za oporoko je izvedel šele od zapustnika v bolnišnici. Z zapustnikom sta se že prej dogovorila, da mu bo v zameno za pomoč, zapustil svoje premoženje, nič neživljenjskega ni v tem. Izpovedbi oporočnih prič sta skladni, oba sta izpovedala, da ju je k zapustniku odpeljal M.Toženec in oporočni priči so zapustnikovo splošno zdravstveno stanje v času, ko je podpisal oporoko, ocenili kot v redu, toženec pa je izpovedal, da se mu je potem začelo zdravstveno stanje hitro slabšati. Izpovedbe niso v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo v spisu. S sosedoma A. G. in S. Č. se je zapustnik dobro razumel, kar izhaja tudi iz navedb in dokazov tožnikov, zato ni nelogično in kontradiktorno, da jim je dovažal kruh. V dokaz navedb, da je skrbel za zapustnika, je toženec predložil pisno izjavo vodje kuhinje Š. in predlagal njegovo zaslišanje, glede vsakodnevne skrbi za zapustnika je predlagal tudi zaslišanje A. J., A. K. in V. D. Ker sodišče teh dokazov, čeprav je glede na obrazložitev izpodbijane sodbe štelo za pravno relevantno ali je toženec skrbel za zapustnika, ni izvedlo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je posledično preuranjena (sicer napačna) dokazna ocena toženčeve izpovedbe kot neverodostojne. Ne v izpovedbi toženca ne v izpovedbi oporočnih prič ni nelogičnosti, glede odločilnih dejstev so izpovedbe skladne; sodišče je z nasprotnimi zaključki zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženčeve trditve tudi niso v nasprotju z medicinsko dokumentacijo v spisu. Pri povzetku mnenja izvedenca K. je sodišče spregledalo ključno ugotovitev "nedokazljivo", ker med spornim in primerjalnim materialom ni mogoče opraviti primerjave. Sprememba črkopisa (podpis z velikimi tiskanimi črkami namesto s pisanimi črkami) ni nemogoča. Izvedenec izrecno dopušča možnost, da bi nevrološke težave, ki sledijo možganski kapi, vplivale na rokopis oziroma podpis zapustnika. Tudi izvedenec P. je podal mnenje "non liquet" in so drugačni zaključki sodišča protispisni. Dokazno breme glede s strani tožnikov zatrjevane nepristnosti podpisa je na tožnikih in ker niso uspeli dokazati, da je zapustnikov podpis ponarejen, so zaključki sodišča o nepristnosti podpisa zapustnika na oporoki nepravilni. Zmotno je uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Nepristnost podpisa so z izvedencem dokazovali tožniki in v spis vložili neprimerljive primerjalne podpise, kar pomeni, da trditev o nepristnosti zapustnikovega podpisa na oporoki niso dokazali. Je pa toženec po zaključeni glavni obravnavi v zapustnikovi hiši pridobil primerjalna rokopisa zapustnika. Teh dokazov brez svoje krivde ni mogel predlagati do konca glavne obravnave, saj v hišo zapustnika ni mogel dostopati, ker so temu nasprotovali tožniki. Prilaga rokopis zapustnika z velikimi tiskanimi črkami, in sicer izjavo z dne 8. 10. 2003 in izpolnjen kupon za brezplačni oglas iz leta 2007. Višje sodišče naj ta primerjalna rokopisa pošlje izvedencema in zahteva dopolnitev njunih mnenj, postavi pa naj tudi izvedenca medicinske stroke in zasliši predlagane priče. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen, je nepravilna in nezakonita tudi stroškovna odločitev.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili. Argumentirano pritrjujejo razlogom izpodbijane sodbe in predlagajo, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. K pritožbi priloženi dokazi so prepozni. Navedba, da toženec ni mogel dostopati do hiše zaradi nasprotovanja dedičev, je zgolj pavšalna in je neresnična. Prihaja si sam s seboj v nasprotje, saj hkrati navaja, da je urejal zanemarjeno okolico. Če ne prej, bi v hišo zapustnika lahko prišel po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil postavljen za začasnega skrbnika zapuščine z dne 11. 7. 2018, kar je pred zaključkom glavne obravnave. Postavlja se dvom v pristnost dokazov, sicer pa je že na prvi pogled razvidno, da so zapisi z velikimi tiskanimi črkami povsem drugačni, kot je nepristen podpis zapustnika na oporoki. Priglašajo stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je že v prvem sojenju pojasnilo, zakaj se toženec pri ugovoru nepravočasnosti tožbe neutemeljeno sklicuje na odločbi VS RS II Ips 563/1 in II Ips 123/2002 ter zavzelo materialnopravna stališča glede roka za uveljavljanje neveljavnosti oporoke iz 76. člena ZD, o uporabi 365. člena OZ glede pretrganja zastaranja in o pravočasnosti zatrjevanja dejstev glede pretrganja zastaranja. Pri teh stališčih v celoti vztraja, zato se sklicuje na razloge iz sklepa I Cp 1981/2016. To velja tudi za v 7. točki navedenega sklepa obrazloženo stališče o analogni uporabi 92. in 93. člena OZ v primeru uveljavljanja ničnosti oporoke. Tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugodilo, ne zastara in je odločitev o zavrnitvi toženčevega ugovora, da je tožba vložena prepozno, materialnopravno pravilna. Obravnavana tožba ni dediščinska, zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na določilo 141. člena ZD, ki ureja pravico zapustnikovih dedičev zahtevati zapuščino ali njene dele od posestnika1. V tej zadevi se ugotavlja pristnost oporoke in ne izročitev zapuščine v posest. 6. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da so prepričljivejše dokazi, s katerimi so tožniki dokazovali svojo trditev, da podpis na oporoki ni zapustnikov. Ta zaključek je prvo sodišče sprejelo na podlagi 8. členu ZPP skladne, to je celostne dokazne ocene vsega procesnega gradiva in je za razsojo relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

7. Sklicevanje pritožbe na neprimerljivost primerjalnih podpisov zapustnika s spornim podpisom zapustnika ni mogoče označiti drugače kot sprenevedanje. Že na prvi pogled je vidno, da podpis zapustnika na oporoki ni enak ostalim podpisom zapustnika, ki so v spisu, saj je zapisan z okornimi velikimi tiskanimi črkami in ni niti malo podoben ostalim zapustnikovim podpisom, ki so vsi izpisani z pisanimi črkami. Kljub temu toženec ni niti trdil, da se je zapustnik kdaj prej ali po datumu sporne oporoke podpisal z velikimi tiskanimi črkami, kaj šele da bi o tem predložil dokaze in nikoli tekom postopka na prvi stopnji ni ugovarjal, da primerjalni podpisi niso primerni, ker da niso pravi podpisi zapustnika, še tudi po pridobitvi mnenj obeh izvedencev, ki sta potrdila navedbe tožnikov, da gre za očitno neprimerljiva podpisa, ne. Šele k pritožbi je priložil primerjalni rokopis z velikimi tiskanimi črkami. Za predložitev primerjalnega gradiva je pritožnik že prekludiran (286. člen ZPP), saj ni izkazal, da ga ni mogel predložiti pred koncem glavne obravnave in na ta način omogočiti izvedencema, da bi se lahko izrekla vsaj o primerljivosti zapisa na oporoki s pisavo zapustnika z velikimi tiskanimi črkami. Toženec ni izkazal, da se pred koncem postopka na prvi stopnji ni mogel niti sklicevati na primerjalne rokopise zapustnika, ki niso v spisu, če jih že, kot trdi v pritožbi, ni mogel fizično predložiti. Sicer pa tudi slednjega ob dejstvu, da je bil že s sklepom z dne 11. 7. 2018 določen za začasnega skrbnika zapuščine, ni izkazal. Gre torej za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP).

8. Pri oceni dokazov je sodišče prve stopnje sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zaključka, da pokojni I. Ž. ni podpisal oporoke, ni utemeljilo le s tem, da je oporoka podpisana z velikimi tiskanimi črkami. Na podlagi razumne, življenjsko logične analize zatrjevanih okoliščin in izpovedb toženca ter obeh oporočnih prič, je ocenilo njihove izpovedbe, to je dokaze, s katerimi je toženec dokazoval pristnost podpisa na oporoki, za neverodostojne. Dokazne ocene pritožnik z opravičevanjem neskladnosti izpovedb s potekom časa ter poudarjanjem delov izpovedb, ki so skladne, ne omaje. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da zaradi neskladnosti izpovedb v določenih delih (kdaj in kako je pritožnik izvedel za oporoko, kdaj in kako sta oporočni priči prišli k zapustniku), predvsem pa zaradi nejasnih, nekonkretnih in deloma nelogičnih izpovedb in odgovorov na konkretna vprašanja ter izmikanj in sprememb tekom izpovedb, izpovedbe oporočnih prič in toženca niso bile prepričljive.

9. Da bi se zapustnikovo zdravstveno stanje od 9. 4. 2013, ko naj bi podpisal oporoko in naj bi bilo po izpovedbah oporočnih prič in toženca njegovo zdravstveno stanje čisto v redu, do 20. 4. 2013, torej v 11 dneh, tako spremenilo, da je bila zaradi njegove splošne oslabelosti potrebna hospitalizacija, je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in tudi z navedbami zapustnika v prošnji za sprejem v dom (priloga A38). Splošno znano je, da splošna oslabelost telesa ne nastopi nenadoma (razen če je posledica nekega dogodka, npr. nesreče, kapi, …) in iz prošnje za dom je razvidno, da I. Ž. potrebuje stalno pomoč pri oblačenju in slačenju, obuvanju in sezuvanju ter umivanju in kopanju, pri odvajanju pa občasno ter da zato želi v dom. Tako zdravstveno stanje I. Ž. potrjuje tudi medicinska dokumentacija v spisu. Ni pa v spisu niti indica, kaj šele dokaza, ki bi vsaj nakazoval nenadno hudo poslabšanje zdravstvenega stanja zapustnika po 9. 4. 2013. 10. Da I. Ž. nikogar ni spuščal v svojo hišo, da je bila okolica hiše zelo zanemarjena in da je bil v sporih s (nekaterimi) sosedi, ni sporno. Glede na te okoliščine in izpovedbo tožnikov, zaključek prvostopenjskega sodišča o asocialnosti in neprilagojenosti I. Ž., ni nerealen. V pritožbi izpostavljeno dobro razumevanje I. Ž. z A. G. in S. Č. dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe ne izpodbije.

11. Strinja pa se višje sodišče s tožencem, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov, da je I. Ž. prav vsak dan vozil na kosila, preuranjen. Glede na dvom sodišča v izjavo L. Š., bi ga moralo zaslišati. Za presojo toženčevih trditev o vsakodnevni skrbi za zapustnika pa bi moralo zaslišati tudi ostale priče, ki jih je toženec v dokaz svojih navedb predlagal. Kljub temu kršitev, ki jih v zvezi z nezaslišanjem prič uveljavlja toženec, ni. Dokazujejo se le pravno relevantna dejstva; ali je toženec vsakodnevno skrbel za zapustnika, pa ni relevantno za presojo pristnosti podpisa na oporoki. Samo dejstvo ali je toženec zapustnika prav vsak dan vozil na kosilo, tudi za dokazno oceno verodostojnosti izpovedb toženca in oporočnih prič ni bistvena: tudi brez upoštevanja teh razlogov prvostopenjskega sodišča ostaja dokazna ocena enaka.

12. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki ga je toženec res predlagal tudi za dokazovanje svojih trditev o zmanjšanih motoričnih sposobnostih I. Ž. Za razsojo namreč ni relevanten sam upad motoričnih sposobnosti oporočitelja, pač pa ali in kako zatrjevana stopnja motoričnih sposobnosti vpliva na podpis oporočitelja. O tem sta se izjasnila dva izvedenca in sodišče je to dejstvo ugotavljalo tudi s pomočjo listinskih dokazov, ki jih je nesporno podpisal I. Ž. po preboleli kapi.

13. Očitki o protispisnosti, to je kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Za to kršitev gre, če sodišče napačno povzame dokazno listino ali zapisnik, če torej v sodbi upošteva nekaj, kar v listini ni zapisano. Kot je razvidno iz 5. strani zapisnika z dne 15. 2. 2017 (list. št. 121 spisa), je sodnica vprašanje, ali je za ugotavljanje pristnosti zapustnikovega podpisa na oporoki z dne 9. 4. 2013 relevantno ugotavljati zapustnikovo (psihično) bolezen, naslovilo na obe pravdni stranki, le odgovorila je samo tožeča stranka. V točki 18 izpodbijane sodbe sodišče ni povzemalo nobenega dokaza, pač pa je obrazložilo, da na podlagi ocene izvedenih dokazov ocenjuje izpovedbe oporočnih prič in toženca za neverodostojne. Če se zatrjevana protislovnost med podatki spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene. Toženec o samem podpisu zapustnika res ni nič izpovedal; da je, tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Z analizo skladnosti izpovedb toženca in oporočnih prič, ki sta izpovedali, da se je oporočitelj v njuni prisotnosti podpisal na oporoko, pa je prvo sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno štelo izpovedbi oporočnih prič za neverodostojni. Na njuno neverodostojnost namreč kažejo nedoslednosti in nelogičnosti v samih izpovedbah, listinski dokazi v spisu in mnenji dveh izvedencev.

14. Iz izpovedbe P. M. ne izhaja jasno, kdo je koga peljal k zapustniku. Povsem različni sta izpovedbi oporočnih prič o tem, kdaj in kako so se zmenili za dan, ko bodo podpisali oporoko in neenotni ter nekonkretizirani sta njuni izpovedbi o okoliščinah podpisovanja oporoke (kaj so se pogovarjali, kaj oziroma ali sploh kaj je zapustnik povedal glede oporoke, …).

15. Glede na ugotovitve o lastnostih in stanju zapustnika in njegovega doma je razumljiv zaključek prvostopenjskega sodišča o dvomu, da je zapustnik sam poskrbel za sestavo in natisnjene oporoke, ki vsebuje tudi naslove oporočnih prič in poudarja, da je oporoko sestavil pri polni zavesti, brez sile, zvijače ali zmote. Izpovedba P. M. o tem ali je zapustnik oporoko prebral ali pa je le povedal, da se je odločil za oporoko za gospoda J., ni bila konsistentna in toženec tudi v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Ugotovitev izvedencev, da sporni in primerjalni rokopisi niso primerljivi, zaradi česar izvedenca nista ne potrdila ne ovrgla istovetnosti podpisa na oporoki, ne more iti v korist toženca. Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki dokazujejo, da pisna oporoka pred pričami ni sestavljena skladno z določili 64. člena ZD, zato je nična, je na tožnikih. Ker pa je dejstvo, da podpis na oporoki ni zapustnikov pristen podpis, negativno dejstvo, je treba tožnikom olajšati dokazovanje.2 Stranka, ki ne nosi materialnega dokaznega bremena pa nosi procesno dokazno breme, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh.3 Glede na ugotovitve izvedencev bi moral toženec, da bi uspel v postopku, predlagati dokaze, ki bi izpodbili mnenji izvedencev. Toženec pa tekom postopka na prvi stopnji niti trdil ni, da primerjalno gradivo ni primerno, kaj šele, da bi predložil podpis zapustnika, ki bi bil vsaj primerljiv s podpisom na oporoki. Čeprav gre pri k pritožbi priloženih primerjalnih rokopisih za nedopustne novote, pritožbeno sodišče pripominja, da je tudi na predloženi izjavi z dne 8. 10. 2003 podpis I. Ž. izpisan s pisanimi črkami in je že na prvi pogled povsem drugačen od spornega podpisa. Ker v spisu ni niti enega dokaza o pristnosti podpisa na oporoki, je zaključek o nedokazanosti obstoja pristne oporoke I. Ž. pravilen.

17. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera so tožniki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zmogli svoje dokazno breme. Izpovedbi oporočnih prič, ki sta sicer obe potrdili, da je oporoko podpisal zapustnik, nista verodostojni; vsi podpisi I. Ž., ki jih je imelo na voljo sodišče, so povsem drugačni od spornega podpisa, tako da je že na prvi pogled vidno, da ne gre za istovetnost podpisov; iz mnenj obeh izvedencev izhaja, da se je zapustnik podpisoval vedno s pisanimi črkami, da so njegovi podpisi bili ves čas skoraj identični, tudi še potem, ko ga je zadela možganska kap in tudi še po datumu oporoke, se je podpisal zelo podobno kot prej in vedno s pisanimi črkami. V spisu ni nobenega podatka o tem, da bi se kdajkoli podpisal z velikimi tiskanimi črkami. Izvedenca tako nista mogla potrditi, da je podpis na oporoki zapustnikov. Ker tudi noben drug izveden dokaz ne dokazuje, da je oporoko podpisal I. Ž., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bolj prepričljivo, da zapis I. Ž. na sporni oporoki ni pristen podpis pokojnika, zato je oporoka nična (neobstoječa).

18. Po obrazloženem glede glavne stvari niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari (353. člen ZPP).

19. Ker toženec v postopku ni uspel, mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnikom povrniti potrebne stroške postopka, ki se odmerijo skladno z odvetniško tarifo (155. člen ZPP). Prav pa ima pritožba, da za narok 15. 2. 2017 tožnikom ne gre 2000 točk, saj to ni bil prvi narok, pač pa 1000 točk po drugem odstavku tar. št. 20 Odvetniške tarife (OT). Zato je pritožbeno sodišče znižalo dosojene stroške postopka za 1000 točk, to je za 459,00 EUR ter 22 % DDV od 459,00 EUR in 1 % materialnih stroškov skladno z 11. členom OT (4,59 EUR); skupaj je dosojene stroške postopka znižalo za 564,57 EUR. Namesto 14.278,40 EUR pravdnih stroškov mora tako toženec tožnikom povrniti 13.713,83 EUR. Podlaga za spremembo stroškovne odločitve je 2. točka 365. člena ZPP.

20. Materialnopravna podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka je drugi odstavek 154. člena ZPP. Toženec je s pritožbo uspel glede stroškov postopka, tožniki pa so utemeljeno ugovarjali pritožbi zoper glavno stvar, zato je višje sodišče presodilo, da nosita stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 S tožbenim zahtevkom po 141. členu ZD tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da je on dedič ali sodedič in tožencu naloži, naj mu "izroči" zapuščino, ki jo ima v posesti. 2 Gl. sklep VS RS II Ips 182/2013, sodba VS RS II Ips 252/2015. 3 J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2006, str. 345 in naslednje.