Jedro

Pomanjkanje podatkov v spisu glede vprašanja, od katerega trenutka dalje je bil navzoč prevajalec za albanski jezik ter nejasnosti o tem, kdo je obdolžencu dal pravni pouk v srbskem jeziku in v kolikšni meri je bil ta pouk pravilno preveden ter ali ga je obdolženec v celoti razumel, onemogočajo celovito presojo (ne)dovoljenosti dokazov. Navedeno pomeni, da bodo omenjene okoliščine predmet ugotavljanja nadaljnjega postopka. Hkrati pa ravno pomanjkanje določenih procesno relevantnih dejstev, ki bi omogočilo odgovore na zgoraj navedena vprašanja, ob upoštevanju dejstva, da iz listinske dokumentacije izhaja podatek o danem pravnem pouku v jeziku, ki ga obdolženec razume, onemogoča zaključek o prima facie nedovoljenih dokazih.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega A. D. s sklepom z dne 8. 4. 2019 odredil pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pri čemer pripor traja od 5. 4. 2019 dalje. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 12. 4. 2019 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornica zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da se pravnomočni sklep o odreditvi pripora opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj obdolženec ob odvzemu prostosti na Policijski postaji Rogaška Slatina ni bil v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume poučen o pravicah iz 4. člena ZKP. Poudarja, da je bilo obdolžencu prevajanje v jezik, ki ga razume, zagotovljeno šele bistveno pozneje, in sicer ob podajanju izjave na Policijski upravi Celje. Glede na navedeno meni, da so bili obdolžencu nezakonito zaseženi dva mobilna telefona in tri SIM kartice. Iz istega razloga meni, da je tudi obdolženčeva privolitev v preiskavo elektronskih naprav neveljavna. Dodaja, da pri ogledu obdolženčevega vozila ni bil navzoč sodni tolmač, ki bi obdolžencu zagotovil prevajanje v jezik, ki ga razume. Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da obdolžencu očitano ravnanje ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc in navedel, da je v skladu z doktrino prima facie presoja zakonitosti dokazov v tej fazi postopka izključena v primerih, ko je odvisna od predhodnega ugotavljanja dejstev, pomembnih za takšno presojo. Ocenjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za očitno nedovoljene dokaze, zato po njegovi presoji uveljavljana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Glede kršitve kazenskega zakona zatrjuje, da zbrani dokazi v tej fazi postopka utemeljujejo zaključek, da je obdolženec s svojim ravnanji izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišče predlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve je potrebno uvodoma pojasniti, da je zahteva za varstvo zakonitosti po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B-2.

6. Zahteva z navedbami, da izpodbijana sklepa temeljita na nedovoljenih dokazih, ker obdolžencu v delu predkazenskega postopka, ki je potekal pred Policijsko postajo Rogaška Slatina, ni bilo zagotovljeno prevajanje v jezik, ki ga razume, uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem zatrjuje, da obdolženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen v skladu s 4. členom ZKP. Zaradi navedenega naj bi bili obdolžencu nezakonito zaseženi mobilna telefona in tri SIM kartic, neveljavna pa naj bi bila njegova privolitev v preiskavo zaseženih elektronskih naprav in dokazi pridobljeni z ogledom osebnega avtomobila.

7. V skladu z ustaljeno sodno prakso je v primeru uveljavljanja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tej fazi postopka dopustno poseči v izpodbijane pravnomočne odločbe o priporu, samo v tistih primerih, ko gre že na prvi pogled za nedovoljen dokaz.1 To pomeni, da se prima facie presoja opravlja izključno na podlagi vseh spisovnih podatkov in substanciranih navedb zahteve, ki mora konkretno navesti dokaze, za katere zatrjuje, da so nezakonito pridobljeni, ter podlago za njihovo nezakonitost. V vseh primerih, ko bi presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin, pa ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze, zato vsaj v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. V obravnavani zadevi je za potrebe presoje uveljavljane kršitve določb postopka potrebno upoštevati vsebino obeh izpodbijanih sklepov in podatke spisa, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik, v času odločanju o odreditvi sklepa o priporu. Iz navedene dokumentacije je razvidno, da je obdolženčev materni jezik albanščina, saj je bil pred preiskovalnim sodnikom zaslišan v navzočnosti tolmača za albanski jezik. Prostost mu je bila odvzeta 5. 4. 2019 ob 16.40, pri čemer je bil o pravicah iz 4. člena ZKP kot državljan Srbije sprva poučen v srbsko-hrvaškem jeziku (list. št. 16 sodnega spisa). Pouk o pravicah, s pomočjo prevajalca za albanski jezik, je dobil istega dne ob 22.50 uri (list. št. 32 in 33). Že pred tem, in sicer ob 17.15 uri so bili obdolžencu zaseženi zgoraj navedeni predmeti, nato pa je podpisal tudi obrazec o privolitvi v preiskavo elektronske naprave.

9. V obravnavani zadevi listinska dokumentacija, vsaj v tej fazi postopka ne omogoča zaključka, da so izpostavljeni dokazi prima facie nedovoljeni. Obdolženec je bil namreč ob odvzemu prostosti poučen o pravicah iz 4. člena ZKP v srbsko-hrvaškem jeziku. Zagovornica sicer zatrjuje, da obdolženec ni prejel pravnega pouka iz 4. člena ZKP, ker na Policijski postaji Rogaška Slatina ni bil navzoč tolmač. Vendar zgolj okoliščina, da v času odvzema prostosti na Policijski postaji Rogaška Slatina naj ne bi bilo zagotovljeno tolmačenje v albanski jezik, še ne omogoča zaključka o prima facie nedovoljenosti dokazov. Pomanjkanje podatkov v spisu glede vprašanja, od katerega trenutka dalje je bil navzoč prevajalec za albanski jezik ter nejasnosti o tem, kdo je obdolžencu dal pravni pouk v srbskem jeziku in v kolikšni meri je bil ta pouk pravilno preveden ter ali ga je obdolženec v celoti razumel, onemogočajo celovito presojo (ne)dovoljenosti dokazov. Navedeno pomeni, da bodo omenjene okoliščine predmet ugotavljanja nadaljnjega postopka. Hkrati pa ravno pomanjkanje določenih procesno relevantnih dejstev, ki bi omogočilo odgovore na zgoraj navedena vprašanja, ob upoštevanju dejstva, da iz listinske dokumentacije izhaja podatek o danem pravnem pouku v jeziku, ki ga obdolženec razume, onemogoča zaključek o prima facie nedovoljenih dokazih.

10. Zagovornica opozarja tudi na domnevno nezakonitost samega zasega obdolženčevih predmetov, ker le-ta pred zasegom ni bil ustrezno poučen o pravicah iz 4. člen ZKP. Uveljavljana kršitev določb temelji na predpostavki, da bi morali policisti obdolženca pred zasegom poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Takšno stališče zagovornice je zmotno. V skladu s četrtim odstavkom 220. člena ZKP namreč smejo policisti, ko postopajo po 148. členu ZKP, zaseči predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti, ali bi bi utegnili biti dokazilo v kazenskem postopku. Za takšno preiskovalno dejanje zakon ne predvideva posebnih pravnih poukov, niti pisne odredbe. V obravnavani zadevi so policisti ravnali po drugem odstavku 148. člena ZKP, pri čemer so že na podlagi samega zakona imeli pooblastilo za zaseg predmetov, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da zakon za takšen zaseg ne predvideva posebnih obličnosti, tudi ni potrebno, da bi bil ob zasegu navzoč tolmač, ki bi obdolžencu zagotovil prevajanje v jezik, ki ga razume. Zato zagovorničine trditve, da obdolžencu ob zasegu predmetov naj ne bi bilo zagotovljeno tolmačenje, ne morejo vplivati na zakonitost samega zasega.

11. Zahteva navaja, da pravnomočni sklep o odreditvi pripora temelji na nezakonitih dokazih tudi zato, ker v trenutku obdolženčevega podpisa privolitve v preiskavo zaseženih elektronskih naprav ni bilo zagotovljeno tolmačenje v albanski jezik. Preiskava elektronske naprave predstavlja poseg v komunikacijsko zasebnost. Za takšen poseg je v skladu v skladu z 219.a členom ZKP potrebna sodna odredba ali pisna privolitev imetnika. Takšno privolitev oziroma odpoved pravici do zasebnosti je mogoče dati le, kolikor je imetnik naprave seznanjen z vsemi posledicami takšne odločitve. Glede na to, da je obrazec o privolitvi v preiskavo elektronske naprave v slovenskem jeziku, to pomeni, da mora biti njegova vsebina uporabniku zasežene naprave ustrezno prevedena. Iz obrazca za privolitev v preiskavo zaseženih elektronskih naprav ni razvidno, da bi bila obdolžencu vsebina omenjenega dokumenta prevedena v albanski ali srbo-hrvaški jezik (list. št. 24). Hkrati iz podatkov spisa ni razvidno od katerega trenutka predkazenskega postopka dalje je bil navzoč prevajalec za albanski jezik. Na podlagi listinske dokumentacije torej ni mogoče jasno odgovoriti na vprašanje, ali je bila obdolžencu prevedena vsebina obrazca za privolitev v preiskavo zaseženih elektronskih naprav, kar pomeni, da ni mogoče opraviti celovite presoje (ne)zakonitosti dokazov, pridobljenih na podlagi preiskave navedenih naprav. Z vidika prima facie presoje (ne)dovoljenosti dokazov, pa v tej fazi postopka za zaključek, da ne gre za kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zadošča ugotovitev, da se na zapisniku o zasegu predmetov (list. št. 23 sodnega spisa) nahaja pripis: „ne navaja, da ni razumel“. Na podlagi takšnega pripisa, ob upoštevanju okoliščine, da naj bi bil obdolženec deležen pouka po 4. členu ZKP v jeziku, ki ga razume, zaenkrat izhaja, da mu je bila tudi vsebina obrazca ustrezno prevedena.

12. Iz enakega razloga kot zgoraj, zahteva zatrjuje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi ogleda obdolženčevega osebnega vozila, nedovoljeni. Iz podatkov spisa je razvidno, da v obravnavani zadevi naj ne bi šlo za preiskavo osebnega vozila, ampak za pregled vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP. Pregled je namreč obsegal le ogled vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), ne pa tudi zaprtih oziroma skritih prostorov, za pregledovanje katerih bi bilo potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (list. št. 28 in 29 sodnega spisa). Za takšen pregled ni zahtevana sodna odredba, zato zgolj zatrjevana okoliščina, da pri ogledu ni bil tolmač, ne more v tej fazi postopka voditi v zaključek, da bi bili dokazi pridobljeni z pregledu vozila po drugem odstavku 148. člena ZKP, že na prvi pogled nezakoniti.

13. Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da dokazi, zbrani v tej fazi postopka onemogočajo zaključek, da je obdolženec s svojim ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja. Zatrjuje, da se obdolžencu očita, da je imel namen s sostorilcem prevažati dva tujca preko Republike Slovenije, vendar pa zgolj namen kaznivega dejanja še ne more biti kazniv. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja gre za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja in na katera bo (dokončno) odgovorjeno šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na potrebno stopnjo verjetnosti, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Iz obrazložitve izpodbijanih sklep je razvidno, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec v sostorilstvu s H. N. dva tujca, ki nista imela dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, za plačilo spravil na ozemlje Republike Slovenije. Pri tem naj bi tujcema uredila prevoz iz Zagreba v bližino mejnega prehoda Dobovec in jima nato dala navodila kje ter kako prestopiti mejo izven mejnega prehoda. V nadaljevanju naj bi tujca z osebnim vozilom počakala na slovenski strani meje in ju odpeljala v Italijo, za kar bi prejela plačilo. Glede na takšen opis očitanih ravnanj sta sodišči nižje stopnje, v trenutni fazi kazenskega postopka, očitano kaznivo dejanje pravilno kvalificirali kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Hkrati sta sodišči navedli dokaze in podatke, ki izkazujejo obstoj utemeljenega suma ter se do zbranih dokazov tudi opredelili, zato uveljavljana kršitev ni podana. V preostalem pa zagovornica z navedbami, da obdolženec tujcev ni prevažal do meje z Republiko Slovenijo, kakor tudi z izpostavljenjem vprašanja obdolženčevega namena nadaljnjega prevažanja tujcev preko ozemlja Slovenije, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija dejanske zaključke sodišč nižje stopnje in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kršitve določb postopka in kazenskega zakona niso bile podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 7/2010 z dne 3. 2. 2010, XI Ips 25/2010 z dne 7. 4. 2010, XI Ips 28154/2010 z dne 15. 4. 2010 in številne druge.