Jedro

Tožniku že njegov pravni položaj imetnika pravice do začasne uporabe stanovanja ne daje pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ. Da tožnik nikoli ni postal imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, temveč mu je bilo stanovanje dodeljeno le v začasno uporabo, je iz odločbe tožene stranke z dne 10.10.1986 in pogodbe z istega dne, ki sta jo sklenili pravdni stranki, jasno razvidno. Tako v odločbi kot tudi v pogodbi je navedena podlaga dodelitve spornega stanovanja tožniku (2. odstavek 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih), ki je v času dodelitve pri toženi stranki opravljal dela in naloge samostojnega finančnega knjigovodje in poudarjena začasnost njegove dodelitve, saj je prenehanje pravice do začasne uporabe vezano tudi na prenehanje opravljanja tožnikovega dela pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, po katerem je tožena stranka dolžna z njim skleniti kupoprodajno pogodbo za trisobno stanovanje v L. v tretjem nadstropju študentskega doma, v izmeri 57,61 m2, po privatizacijskih določbah stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da sporno stanovanje ni hišniško. Tožnik nikoli ni opravljal nikakršnih del v zvezi s stavbo, kjer je sporno stanovanje. Stališče, da je sporno stanovanje službeno v smislu določbe 40. člena ZSR, je protispisno. Po navedenem določilu se lahko pridobi pravico do začasne uporabe stanovanja, namenjenega osebi, ki opravlja službeno dolžnost, zvezano s stavbo, v kateri je stanovanje. Pogodba po tem določilu se lahko sklene le za določen čas, pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, pa je bila sklenjena za nedoločen čas. Pri toženi stranki je bila velika fluktuacija delavcev, ki jih je bilo mogoče zadržati samo na način, kakršnega je tožena stranka uporabila pri sklenitvi pogodbe s tožnikom. Tožnik je bil imetnik stanovanjske pravice, zato mu je tožena stranka dolžna prodati sporno stanovanje. Napačno je tudi stališče, da stanovanja, ki se nahaja v študentskem domu, ni mogoče šteti za stanovanje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Tožnik temelji svoj zahtevek za prodajo spornega stanovanja na privatizacijskih določbah stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94). Po teh določbah je nekdanjim subjektom upravljanja družbenih stanovanj in hiš, ki so z uveljavitvijo navedenega zakona postali njihovi lastniki (111. do 114. člen SZ), naložena obveznost prodaje stanovanj. Hkrati pa je z navedenimi določbami jasno določen predmet prodaje kot tudi upravičenci do vložitve zahteve za prodajo (117.člen SZ). Predmet prodaje je stanovanje, na katerem obstaja stanovanjska pravica oziroma stanovanje, ki ga zaseda imetnik stanovanjske pravice (z omejitvami, določenimi v 128. in 129. členu SZ). Ta je tudi upravičenec za odkup, z njegovo privolitvijo pa tudi njegovi ožji družinski člani.

Izpodbijani odločitvi sodišča prve in druge stopnje pravilno ugotavljata, da navedeni pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Ne glede na načelno vprašanje, ali so prostori v študentskem domu, ki jih zaseda tožnik (tudi če v fizičnem smislu predstavljajo stanovanje), sploh lahko predmet privatizacije po SZ, pa tožniku že njegov pravni položaj imetnika pravice do začasne uporabe stanovanja ne daje pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ. Da tožnik nikoli ni postal imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, temveč mu je bilo stanovanje dodeljeno le v začasno uporabo, je iz odločbe tožene stranke z dne 10.10.1986 in pogodbe z istega dne, ki sta jo sklenili pravdni stranki, jasno razvidno. Tako v odločbi kot tudi v pogodbi je navedena podlaga dodelitve spornega stanovanja tožniku (2. odstavek 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih), ki je v času dodelitve pri toženi stranki opravljal dela in naloge samostojnega finančnega knjigovodje in poudarjena začasnost njegove dodelitve, saj je prenehanje pravice do začasne uporabe vezano tudi na prenehanje opravljanja tožnikovega dela pri toženi stranki. Okoliščina, ali je tožnikovo delo zvezano prav s stavbo, v kateri je stanovanje, ni odločilna. Bistveno je, da je bilo tožniku dodeljeno stanovanje v začasno uporabo v zvezi z opravljanjem njegovega dela za toženo stranko. S tem pa je odgovorjeno tudi na revizijsko grajo pomena navedene okoliščine, katere neupoštevanje tožnik nepravilno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).