Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (zlom vrška končnega členka palca leve roke z izlivom krvi v podnohtje istega palca).

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 980.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2003. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 2.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1998) je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 180.076 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo le glede zamudnih obresti, v odločbi o glavni stvari pa je njegovo pritožbo in pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 600.000, za strah do 80.000 in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 300.000 SIT zadoščenja.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovih zahtevkov za plačilo zadoščenja. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, pritožbenemu sodišču (in sodišču prve stopnje) pa očita, da pri odmeri ni pravilno upoštevalo trajanja in intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Opozarja, da je moral prestati operacijo v lokalni anasteziji, da so mu odstranili noht, da je nosil opornico, izvajal številne fizioterapevtske vaje, jemal analgetike, preživljal bolniški stalež, da se je ob samem dogodku močno prestrašil, da je imel kar šest tednov utemeljen razlog za zaskrbljenost glede dobrega izida zdravljenja ter da ga trajne posledice poškodbe zelo ovirajo tako pri opravljanju poklica kot pri vsakodnevnih opravilih in pri prostočasnih aktivnostih. Zaradi vsega tega trpi.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer zavrača revizijska stališča ter meni, da tožnik ni upravičen do višje odškodnine (po njenem sploh ni upravičen do odškodnine za strah).

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju o odstranitvi nohta, trajanju bolniškega staleža, obstoju primarnega strahu, trajanju strahu za izid zdravljenja ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije višine odškodnine mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in za določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na 5. in 6. strani izpodbijane sodbe) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končni (skupni) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve. Ker so bili stroški, ki so z njim nastali, nepotrebni, je sodišče zavrnilo zahtevek za njihovo povrnitev (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).