Jedro

Med razsutjem pšenice s strani neznanega voznika po cestišču in škodnim dogodkom (prometno nesrečo, v kateri je tožniku nastala škoda) obstaja pravno relevantna vzročna zveza, saj brez razsutja pšenice s strani neznanega tovornega vozila (kar je ustvarilo nevarno situacijo) škoda ne bi nastala. Opustitev delavcev zavarovanca drugo tožene stranke ni pretrgala vzročne zveze. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem neznanega tovornega vozila in kasnejšo prometno nesrečo bi bila pretrgana le, če bi kasnejše ravnanje neodvisno od prvega ravnanja povzročilo enako škodo.

Izrek

I. Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se I. točka izreka v celoti glasi: „1. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko za povračilo nepremoženjske škode je po podlagi utemeljen.

2. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode je po podlagi utemeljen do 80%.“

II. V preostalem delu se pritožbi toženih strank zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki krivdno odgovorni tožniku za škodo, utrpelo v škodnem dogodku z dne 5. 8. 2009, in sicer prvo tožena stranka za nepremoženjsko škodo v celoti, drugo tožena stranka pa za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v deležu 80%, v deležu 20% pa je za nastanek škode odgovoren tožnik sam (I. točka izreka), da bo o višini tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (II. točka izreka) in da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno sodbo (III. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrne. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati vse okoliščine primera, ne le tiste, ki govorijo v prid tožniku. Iz policijskega zapisnika izhaja, da naj bi ob 13.44 uri neznani voznik tovornega vozila razsipal pšenico po celotnem nadvozu nad ..., da je ob 13.56 uri na kraj dogodka prispela policijska patrulja, da se je takrat tam že nahajal delavec zavarovanca drugo tožene stranke, ki mu je bilo odrejeno, naj takoj poskrbi za označitev ovire s predpisano prometno signalizacijo in za čiščenje vozišča, ter da so delavci zavarovanca drugo tožene stranke za označitev ovire poskrbeli šele ob 14.50 uri. Do škodnega dogodka je torej prišlo zaradi opustitve delavcev zavarovanca drugo tožene stranke, ki več kot eno uro po razsutju pšenice niso zavarovali in očistili cestišča, čeprav jim je bilo to izrecno naročeno s strani policistov. Z opustitvijo dolžnostnega ravnanja delavcev zavarovanca drugo tožene stranke, je bila vzročna zveza med ravnanjem neznanega voznika in škodnim dogodkom prekinjena, zato ni podana odgovornost prvo tožene stranke. Drugačno stališče sodišča prve stopnje (da do pretrganja vzročne zveze ni prišlo) je zmotno in nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je zaradi opustitve dolžnega in skrbnega ravnanja zavarovanca drugo tožene stranke, ki ni pravočasno poskrbel za zavarovanje in čiščenje cestišča, podana tudi odgovornost drugo tožene stranke. Po naravi stvari je škoda lahko posledica več vzrokov. Kadar je tako, je med njimi treba izbrati tistega, ki je odločilen, pri čemer se uporabljata teorija o varstvenem namenu norme in teorija o adekvatni vzročnosti. V obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil vzrok za tožnikov padec ravnanje voznika neznanega vozila, temveč je bilo nepravočasno in malomarno ravnanje delavcev zavarovanca drugo tožene stranke tisto, zaradi katerega je nastopil položaj, ko je prišlo do poškodbe tožnika. Med razsutjem pšenice in padcem tožnika je minilo precej časa. Z opustitvijo dolžnostnega ravnanja je zavarovanec drugo tožene stranke dopustil, da na cestišču dalj časa ostaja nevarna situacija, čeprav je bila njegova dolžnost, da takoj poskrbi za zaporo in čiščenje cestišča. Če bi upošteval navodila policistov in poskrbel za označitev ali zaporo ceste, do škodnega dogodka ne bi prišlo.

3. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tudi drugo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca za škodo, ki je nastala tožniku, saj ni prekršil standarda profesionalne skrbnosti vzdrževalca ceste. Pravočasno je odstranil in zavaroval ovire na cestišču na način, kot je to dolžan v skladu s pravilniki in kot so mu to dopuščale razmere na cestišču. Delavci njenega zavarovanca so odreagirali takoj, ko so prejeli obvestilo o razsutju pšenice na cestišču, in sicer sta takoj po prejetem obvestilu dva delavca najprej ročno odstranjevala pšenico (navedeno izhaja iz izpovedi A. A., B. B. in C. C. ter policistov Č. Č. in D. D.), nato pa takoj obvestila ostale delavce v bazo, na kraj razsutja sta se potem pripeljala tudi stroj za pometanje in ekipa za postavitev prometne signalizacije za preusmeritev prometa, in sicer takoj, ko so to dopuščale razmere na cestišču (gneča, kolone vozil) in samo cestišče (glede na širino cestišča in glede na to, da je cestišče brez odstavnega pasu). Ekipa njenega zavarovanca se ni mogla prebiti skozi dolgo kolono, saj ni bilo možno prehitevanje in ni odstavnih pasov (navedeno izhaja iz izpovedi prič A. A., Č. Č. in še posebej D. D.). To je bil vzrok, da je od obvestila OKC do prihoda na kraj razsutja minilo nekaj časa. Delavca B. B. in C. C. sta ročno čistila cestišče, nista pa postavljala zapore, saj je po izpovedi B. B. treba v takšnih primerih slediti napotkom policije in ne morejo sami zapreti dvopasovne ceste, ker za to niti nimajo ustrezne prometne signalizacije. Po odstranitvi večjega kupa pšenice se je cestišče zaprlo s stožci in puščicami na prikolici. Glede na navedeno je torej njen zavarovanec ravnal interventno, kolikor so mu to dopuščale razmere in je delo pravilno organiziral. S tem, ko je na kraj razsutja takoj poslal dva delavca, ki sta čistila cestišče ter nato postavila zapore, potem pa je na kraj razsutja prišla še druga ekipa, da je počistila cestišče s strojem in namestila ustrezne zapore, je storil vse, kar je bilo potrebno za varno odvijanje prometa. Bistveno je, da je bilo ukrepanje druge ekipe njenega zavarovanca takojšnje, saj so odreagirali takoj, ko so prejeli obvestilo, hitrejši prihod na kraj razsutja pa so ovirale opisane razmere na cesti, na katere niso mogli vplivati. Prav tako delavci njenega zavarovanca niso mogli sami postaviti zapore brez odredbe policistov, saj za to nimajo dovoljenj (šlo je za dvopasovno cesto) in tudi ne ustrezne prometne signalizacije, morajo pa se ravnati po navodilih policistov. Zato ni nepomembno, ali je policija ocenila razsuto pšenico kot oviro za udeležence v prometu, saj morajo delavci zavarovanca v takšnih primerih slediti navodilom policije, ki je dolžna odrediti zaporo ali sama ukrepati tako, da vzpostavi varnost na cesti. Soprispevek tožnika je ovrednoten prenizko oziroma je tožnik celo izključno odgovoren za nastalo škodo. (Izključni) vzrok za prometno nesrečo je bila neprimerna hitrost in nepravilno reagiranje z močnim zaviranjem glede na razmere na cestišču, to je razsuto pšenico, ki jo je lahko opazil, saj se je nahajala na preglednem delu cestišča, prometna nesreča pa se je zgodila podnevi. Da je bilo ravnanje tožnika izključni vzrok prometne nesreče dokazuje tudi dejstvo, da drugi udeleženci v prometu niso imeli težav in da ni bilo prometnih nesreč.

4. V odgovoru na pritožbi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Posebej o pritožbi prvo tožene stranke:

6. Na pavšalni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse okoliščine primera, ne le tiste, ki govorijo v prid tožniku, velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in na podlagi tako ugotovljenih dejstev sprejelo pravilne materialnopravne zaključke.

7. Prvo tožena stranka v pritožbi vztraja, da ni odgovorna za tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Ne nasprotuje sicer zaključku sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju neznanega tovornega vozila, ki je po kritičnem odseku hitre ceste na nadvozu ... razsulo tovor (pšenico), navaja pa, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom (kot eden od elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske odgovornosti). Vztraja, da med protipravnim ravnanjem neznanega tovornega vozila in škodnim dogodkom ni pravno relevantne vzročne zveze oziroma da je bila vzročna zveza med protipravnim ravnanjem neznanega tovornega vozila in škodnim dogodkom pretrgana zaradi nedopustnega ravnanja (opustitve dolžnostnega ravnanja) zavarovanca drugo tožene stranke. Takšno pritožbeno stališče je zmotno. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da med razsutjem pšenice s strani neznanega voznika po cestišču in škodnim dogodkom (prometno nesrečo, v kateri je tožniku nastala škoda) obstaja pravno relevantna vzročna zveza, saj brez razsutja pšenice s strani neznanega tovornega vozila (kar je ustvarilo nevarno situacijo) škoda ne bi nastala. Opustitev delavcev zavarovanca drugo tožene stranke ni pretrgala vzročne zveze. Kot je v 18. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi bila vzročna zveza med protipravnim ravnanjem neznanega tovornega vozila in kasnejšo prometno nesrečo pretrgana le, če bi kasnejše ravnanje neodvisno od prvega ravnanja povzročilo enako škodo. Obravnavani primer ni takšen. Vzročne zveze ni pretrgal niti čas, ki je potekel od razsutja pšenice po cestišču do škodnega dogodka. Bistvena je predvidljivost škode, na kar pa časovni razmik v obravnavanem primeru ne vpliva. Zato sta tako razsutje pšenice po cestišču s strani neznanega voznika kot tudi opustitev delavcev zavarovanca drugo tožene stranke pravno relevantna vzroka škode tožnika oziroma je škoda adekvatna posledica obojega.

Posebej o pritožbi drugo tožene stranke:

8. Drugo tožena stranka v pritožbi vztraja, da ni podana odškodninska odgovornost njenega zavarovanca (ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo v deležu 80%), češ da delavci njenega zavarovanca niso prekršili standarda profesionalne skrbnosti vzdrževalca ceste in da je vzrok za tožnikov padec izključno na strani tožnika in prvo tožene stranke.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih drugo tožena stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, izhaja, da je dne 5. 8. 2009 ob 13.44 uri na celotnem nadvozu nad ... (na vozišču hitre ceste iz smeri ... proti ... izven naselja ...) neznano tovorno vozilo razsulo tovor, in sicer pšenico; cesta, na kateri je prišlo do razsutja in kasneje tudi do prometne nesreče tožnika, je enosmerna cesta (t.i. bob steza), gre pa tudi za odsek, kjer sta frekvenca in gostota prometa zelo veliki; zavarovanec drugo tožene stranke je bil o razsutju pšenice obveščen okoli 13.50 ure in na kraj sta bila napotena preglednika, ki sta pričela s čiščenjem in sta tudi javila v bazo, da je potrebno zapreti cesto in jo potem tudi nadalje očistiti; delavci zavarovanca drugo tožene stranke so pšenico očistili šele po tožnikovi prometni nesreči in tudi do zapore bob steze je prišlo šele po prometni nesreči; do prometne nesreče je prišlo ob 14.50 uri, ko je tožnik z motornim vozilom naletel na razsuto pšenico na vozišču, pri tem pa izgubil oblast nad vozilom, padel in se poškodoval, zaradi česar mu je nastala nematerialna in materialna škoda; tožnik je vozil motorno kolo s hitrostjo 59,13 km/h, omejitev hitrosti na spornem vozišču je bila 60 km/uro; čeprav se je tožniku zdelo, da je na tleh nekaj rumenega in bi tudi sicer lahko zagledal pšenico na cestišču vsaj 50 do 60 m pred začetkom bob steze, ni takoj reagiral na stanje na vozišču v smislu zmanjšanja hitrosti; če bi tožnik pred mestom zaviranja zmanjšal hitrost, bi bila možnost za nesrečo manjša; reakcija z močnim zaviranjem ni ustrezna za vozišče, ki je posuto s pšenico.

10. Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zavarovanec drugo tožene stranke opustil dolžnostno ravnanje, ki mu ga nalaga prvi odstavek 5. člena in drugi odstavek 4. člena Zakona o javnih cestah (ZJC) in 15., 23. ter zlasti 26. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik), ker ni pravočasno očistil razsute pšenice oziroma označil ovire in zavaroval prometa (z zaporo ceste). V skladu s 26. členom Pravilnika je izvajalec rednega vzdrževanja (ki mora organizirati dežurno službo in delovne skupine za izvajanje intervencijskih ukrepov zaradi izrednih dogodkov na cesti) dolžan nemudoma odpraviti vzroke (poškodbe ceste, ovire na cesti), zaradi katerih je oviran ali ogrožen promet ali zaradi katerih lahko pride do hujših poškodb ceste in večje materialne škode; če to ni mogoče, je dolžan označiti ovire in zavarovati promet s predpisano prometno signalizacijo, izvesti nujne ukrepe za zavarovanje ceste in vzpostaviti prevoznost ceste, če je to možno. Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bilo ravnanje njenega zavarovanca v skladu z merili profesionalne skrbnosti vzdrževalca ceste že zato, ker je takoj pristopil k reševanju problema in ker je odstranil in označil oviro ter zavaroval promet takoj, ko so mu to dopuščale razmere na cesti. V 26. in 27. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so okoliščine in razmere na tem cestnem odseku (enosmerna cesta, zelo velika frekvenca in gostota prometa) zavarovancu drugo tožene stranke mogle in morale biti znane, zato se nanje ne more uspešno sklicevati. V okoliščinah konkretnega primera bi moral zavarovanec drugo tožene stranke odreagirati s takojšnjo zaporo ceste. Pritožba neutemeljeno vztraja, da njen zavarovanec ne sme zapreti ceste brez odredbe policije. Kot izvajalec rednega vzdrževanja je dolžan ustrezno ukrepati tudi brez navodil oziroma zahteve policije (26. člen Pravilnika). Prav tako se drugo tožena stranka ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da preglednika s seboj nista imela zadostne prometne signalizacije za zaporo ceste. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je notranja organizacija dela stvar zavarovanca drugo tožene stranke. Ta ga je dolžan organizirati tako, da zagotavlja pravočasno ukrepanje zaradi zagotovitve varnosti prometa.

11. Po pojasnjenem pritožba neutemeljeno navaja, da je bil vzrok za tožnikov padec izključno na strani tožnika oziroma da je bil tožnik za padec kriv sam. V konkretnem primeru bi bila naprtitev izključne odgovornosti tožniku oziroma izključitev odgovornosti drugo tožene stranke, pri kateri vztraja pritožba, v nasprotju z ureditvijo deljene odgovornosti. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V konkretnem primeru je mogoče tožniku očitati le, da ni zmanjšal hitrosti takoj, ko bi lahko opazil razsuto pšenico na cestišču, s čimer bi bila možnost za nesrečo manjša. Njegove neustrezne reakcije z močnim zaviranjem ni mogoče obravnavati kot okoliščine, ki razbremenjuje oziroma zmanjšuje odgovornost zavarovanca drugo tožene stranke, saj je bila izzvana z nevarnostjo prometne situacije, v kateri se je znašel. Opustitev tožnika, ki svoje vožnje ni prilagodil razmeram na vozišču, v primerjavi z opustitvijo dolžnostnega ravnanja zavarovanca drugo tožene stranke (ki ni izvedel ukrepov za varno odvijanje prometa) utemeljuje zaključek o 20% prispevku tožnika k škodnemu dogodku. Razporeditev odgovornosti med samim tožnikom in drugo toženo stranko v razmerju 20% proti 80% je zato materialnopravno pravilna.

O pritožbah obeh toženih strank:

12. Tisti, ki so povzročili škodo, delali pa so neodvisno drug od drugega, odgovarjajo solidarno, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi (tretji odstavek 186. člena OZ). V predmetni pravdi tožnik od toženih strank zahteva nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zahteva le od drugo tožene stranke. Toženi stranki nista ugovarjali, da je mogoče ugotoviti njuna deleža pri povzročeni (nepremoženjski) škodi. Glede na pojasnjeno ni dvoma, da v obravnavanem primeru obstaja (v razmerju do tožnika) solidarna odškodninska odgovornost toženih strank za 80% nepremoženjske škode(1), vendar iz izreka vmesne sodbe, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, to ni jasno razvidno(2). Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju tretjega odstavka 186. člena OZ(3) delno ugodilo pritožbama toženih strank in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka predmetne odločbe. Ob upoštevanju, da se z vmesno sodbo ugotavlja utemeljenost konkretnega tožbenega zahtevka po temelju, preoblikovani izrek vmesne sodbe(4) ne pušča več dvoma o solidarni odgovornost toženih strank za 80% nepremoženjske škode, o tem, da je prvo tožena stranka odgovorna za nepremoženjsko škodo še v preostalem deležu do celote (še za ostalih 20% nepremoženjske škode), ter o tem, da je drugo tožena stranka do 80 % odgovorna še za premoženjsko škodo.

Odločitev pritožbenega sodišča:

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi toženih strank kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški (164. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prvo tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za tožnikovo nepremoženjsko škodo, in da je drugo tožena stranka 80% odškodninsko odgovorna za tožnikovo nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Pravočasen ugovor deljene odgovornosti oziroma tožnikovega soprispevka je namreč podala le drugo tožena stranka, zato je bila deljena odgovornost ugotovljena le v razmerju med tožnikom in drugo toženo stranko.

Op. št. (2): Iz njega ne izhaja nedvoumno, da tožnik ni upravičen do dvakratnega plačila te škode.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Op. št. (4): Pri njegovem preoblikovanju je pritožbeno sodišče upoštevalo stališča o oblikovanju izreka vmesne sodbe iz knjige Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (str. 64, 71 in 72).