Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu svoje odločitve oprlo na interpretacijo pravnih teoretikov, ki se zavzemajo za razlago, da je deset letni rok iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zastaralni. Pravna teorija zagovarja stališče, da je pri razlagi navedene zakonske določbe treba uporabiti sistemsko razlago in pomen iskati tudi v drugih zakonskih odločbah, kot je Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj oba urejata relevantno materijo.

Tudi namenska razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ ne dopušča možnosti prekluzije, saj bi v nasprotnem primeru bilo izničeno vsakršno ravnanje upnika za poplačilo svoje terjatve. Povedano drugače, četudi bi se upnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za poplačilo svoje terjatve zavarovane s hipoteko, bi ta prenehala zaradi poteka časa. Takšno stališče pa ni sorazmerno zagotavljanju pravne varnosti in učinkovitega varstva pravic.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je hipoteka, vknjižena pri nepremičnini parc. št. 495/5, k.o. 1 za znesek 50.000,00 EUR na podlagi notarskega zapisa SV 1019/08 z dne 15. 12. 2008, vknjižena v korist toženke, ugasnila zaradi poteka časa na osnovi 5. alineje drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je toženka dolžna tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, sicer bo tako listino nadomestila sodba, ter da je toženka dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki II. izreka je tožnikoma naložilo, da sta toženki nerazdelno dolžna povrniti njene pravdne stroške, pri čemer bo sklep o odmeri stroškov izdalo po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnika po svojem pooblaščencu iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzemata se za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Zahtevata tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3.Tožnika navajata, da je za obravnavano zadevo bistveno zgolj vprašanje pravilne in precizne razlage 5. alineje drugega odstavka 154. člena SPZ. Po gramatikalni oziroma jezikovni razlagi pomeni ugasnitev hipoteke prenehanje oziroma izgubo pravice, zato je treba 10 letni rok šteti kot prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Uporaba gramatikalne razlage mora biti pravilo, da se omogoči jasno in enotno upoštevanje predpisov, in kar edino zagotavlja pravni red in varnost. Odstop od nje je dovoljen le v primeru logične in sistemske razlage. Tako v sodni praksi kot pravni teoriji je pogosto omenjen izraz ugasnitev oziroma zastaranje, kar pa je povsem nerazumljivo in neprecizno, saj je ugasnitev hipoteke vsebinsko nasprotujoč pojem zastaranju hipoteke, prav tako so posledice njune uporabe različne. Nedopustno je samovoljno iskanje smisla jasne zakonske določbe in tega ne more spremeniti uporaba širše sistemske razlage s sklicevanjem na ureditev v zemljiškoknjižnem postopku izbrisa starih hipotek. Četudi je tam eden od pogojev odsotnost vsake aktivnosti upnika v 10 letnem obdobju, kar naj bi po mnenju dr. A. A.Keresteša ustrezalo možnosti pretrganja zastaranja, ni mogoče prezreti, da gre za več pogojev, med drugim tudi za pogoj neznanega upnika, kar kaže na izključujočo specifičnost tega postopka.

4.Akcesornost hipoteke v obravnavanem primeru nima relevantnega pomena, prav tako je mogoče, da je bila volja zakonodajalca, da časovno omeji trajanje hipoteke, saj ta predstavlja izrazito obremenjujoč poseg v lastninsko pravico zastavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje ne bi smelo prezreti potrebe po varstvu tožnikov, saj posebne okoliščine primera kažejo na to, da je zaradi goljufije njuna nepremičnina predmet zastave, brez da bi vanjo privolila. Posledično je ogrožena njuna pravica do doma, takšni pravni posli pa so podvrženi ničnostni sankciji kot izhaja iz primeroma navedenega judikata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) v zadevi opr. št. II Ips 156/2018.

5.Nepotrebno in povsem nerelevantno pa je bilo ugotavljanje in ocenjevanje dobrovernosti toženke pri sklepanju hipotekarnega sporazuma, saj bi to bilo pomembno le v primeru, da bi ga tožnika želela razveljaviti.

6.3. Toženka je vložila obrazložen odgovor na pritožbo in se v njem zavzela za zavrnitev pritožbe.

7.4. Pritožba ni utemeljena.

8.5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine pomembne za odločitev, ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

9.6. Tožnika s tožbo zahtevata ugotovitev, da je hipoteka, ki je vknjižena na njuni nepremičnini za znesek 50.000,00 EUR na podlagi notarskega zapisa SV 1019/08 z dne 15. 12. 2008 v korist toženke, ugasnila zaradi poteka časa, zaradi česar jima je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za izbris navedene hipoteke. Zatrjujeta in dokazujeta, da je do hipotekarne obremenitve njune nepremičnine prišlo v posledici kaznivega dejanja goljufije, v okviru katerega sta svojo lastninsko pravico na nepremičnini prenesla na A. A.. Slednji je kot zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine s toženko v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenil kreditno pogodbo za znesek 50.000,00 EUR z dnem dospelosti 31. 12. 2009 in jo zavaroval z vpisom hipoteke na obravnavani nepremičnini na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 12. 12. 2008 (A4). Ker je dolg B. B. zapadel v plačilo dne 31. 12. 2009, je hipoteka toženke ugasnila po poteku 10 letnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 154. člena SPZ. Pritožbeno sporno ostaja, ali gre pri tem roku za materialen prekluziven rok, pri katerem pravica preneha s potekom roka po samem zakonu, ali gre za zastaralni rok, ki ga je mogoče podaljšati ali pretrgati.

10.7. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je materialnopravno pravilen zaključek obravnavane zadeve odvisen od pravilne razlage tretjega odstavka 154. člena SPZ, in ne od 5. alineje drugega odstavka 154. člena SPZ kot zmotno menita tožnika, saj slednja predstavlja le eno izmed primeroma naštetih možnosti, na podlagi katerih se lahko zahteva izbris hipoteke iz zemljiške knjige, medtem ko tretji odstavek 154. člena SPZ določa njeno vsebino.

11.8. Pravilna uporaba materialnega prava je zamejena (odvisna) s pravočasnimi trditvami o odločilnih dejstvih in njihovim uspešnim dokazovanjem (povezanost trditvenega in dokaznega bremena). Materialnopravni preizkus mora sodišče druge stopnje opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag in pri tem uporabiti v sodni praksi standard "ustaljene sodne prakse" in teoriji izdelane razlagalne (interpretacijske) smernice (jezikovna, teleološka, zgodovinska, sistematična, primerjalna razlaga ipd.). Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se sicer vzajemno prepletata, vendar je izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih.

12.9. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je B. B. na podlagi Kupoprodajne pogodbe z dne 11. 11. 2008 postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 495/5, k. o. ..., pri čemer je kasneje ta pogodba bila ugotovljena za nično s sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 877/2017 z dne 3. 10. 2017, tožnika pa sta dne 10. 5. 2021 zopet postala zemljiškoknjižna lastnika sporne nepremičnine. Dne 15. 12. 2008 bil sklenjen Notarski zapis kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve med toženko kot upnico ter B. B. kot dolžnikom in zastavnim dolžnikom, na podlagi katerega se je na sporni nepremičnini ustanovila hipoteka v korist toženke za znesek 50.000,00 EUR. Nato je toženka zoper hipotekarnega dolžnika B. B. vložila predlog za izvršbo za izterjavo denarne terjatve in je Okrajno sodišče v Murski Soboti izdalo sklep opr. št. In 87/2013-7 z dne 24. 6. 2013, na podlagi katerega je dovolilo izvršbo na sporno zastavljeno nepremičnino. Isto sodišče je nato izdalo sklep opr. št. In 87/2013-114 z dne 2. 11. 2015, s katerim je ustavilo izvršilni postopek v delu, ki se nanaša na nepremičnino. Toženka je svojo terjatev in ločitveno pravico prijavila tudi v postopku osebnega stečaja zoper stečajnega dolžnika B. B., ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. St 2719/2017. Zavarovana terjatev toženke do dneva vložitve tožbe ni bila poplačana.

13.10. Glede v tej zadevi spornega pravnega vprašanja, ustaljene sodne prakse ni.

Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu svoje odločitve oprlo na interpretacijo pravnih teoretikov, ki se zavzemajo za razlago, da je deset letni rok iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zastaralni. Pravna teorija zagovarja stališče, da je pri razlagi navedene zakonske določbe treba uporabiti sistemsko razlago in pomen iskati tudi v drugih zakonskih odločbah, kot je Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj oba urejata relevantno materijo. ZZK-1 v 206. členu in nadaljnjih ureja postopek izbrisa starih hipotek, pri čemer je pomembno dejstvo za izbris okoliščina, da zavarovana terjatev ni bila sodno uveljavljana. Skladno s 365. členom OZ pa ima sodno uveljavljanje terjatve učinke pretrganja zastaranja. S takšnim materialnopravnim stališčem se strinja tudi sodišče druge stopnje in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v tč. 12. do 13. izpodbijane sodbe, dodaja le, da je pri interpretaciji sporne določbe SPZ mogoče izhajati tudi iz zgodovinske razlage zastaranja hipoteke, saj je že v Občem državljanskem zakoniku iz leta 1811 (paragraf 1479) bila predvidena možnost zastaranja hipoteke v roku 30 let, prav tako je ZZK iz leta 1995 urejal možnost izbrisa starih hipotek, pri čemer je tudi tam eden izmed pogojev bil, da se v 20 letih ni uveljavljala terjatev, v zavarovanje katere je bila vknjižena hipoteka (105. člen ZZK). Nadalje tudi namenska razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ ne dopušča možnosti prekluzije, saj bi v nasprotnem primeru bilo izničeno vsakršno ravnanje upnika za poplačilo svoje terjatve. Povedano drugače, četudi bi se upnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za poplačilo svoje terjatve zavarovane s hipoteko, bi ta prenehala zaradi poteka časa. Takšno stališče pa ni sorazmerno zagotavljanju pravne varnosti in učinkovitega varstva pravic.

14.11. Sodišče druge stopnje se strinja s tožnikoma, da gre pri postopku izbrisa starih hipotek za specifičen postopek, vendar to ne izključuje njegove uporabe pri razlagi drugih zakonskih določil, upoštevajoč tudi različne metode razlage. Tožnikoma je pojasniti še, da je za obravnavano zadevi pomembno, da je hipoteka akcesorna pravica, saj je njen obstoj (nastanek, prenos, prenehanje) odvisen od obstoja (nastanka, prenosa, prenehanja) zavarovane terjatve.

15.12. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje obravnavane zadeve, ko je toženka izkazala, da je pred sodišči uveljavljala svoje pravice za poplačilo svoje zavarovane terjatve, saj je sprožila izvršilni postopek, med drugim tudi s prodajo obremenjene nepremičnine, prav tako je svojo terjatev prijavila v stečajni postopek, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za prenehanje hipoteke zaradi poteka časa (zastaranje), saj se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Med trajanjem postopka pred sodiščem zastaranje terjatve v nobenem primeru ne teče. Če je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek, enako pa velja tudi, če je upnik vložil predlog za prisilno izvršbo ali zavarovanje (tretji in četrti odstavek 369. člena OZ).

16.13. Glede navedb tožnikov, da je njuna nepremičnina predmet zastave zaradi goljufije in je ogrožena njuna pravica do doma, zaradi česar so takšni posli podvrženi ničnostni sankciji, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (2. člen ZPP), zatorej o ničnosti Kreditne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ni moglo in smelo odločati.

17.14. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem tožnika ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

18.15. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

19.16. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

Iz baze judikatov višjih sodišča izhaja celo, da isto višje sodišče, glede istega materialnopravnega vprašanja zavzema diametralno nasprotna stališča. Tako je Višje sodišče v Kopru v zadevi II Ip 255/2023 z dne 21. 9. 2023 sprejelo stališče, da obveznost hipotekarnega dolžnika preneha, če in ko preneha zavarovana terjatev, saj zastaviteljeva obveznost za tuj dolg ni odvisna od obstoja odgovornosti glavnega dolžnika za ta dolg, ampak od obstoja samega dolga, v zadevi Cpg 58/2024 z dne 22. 8. 2024, pa isto sodišče sprejema stališče, da hipoteka lahko ugasne kljub temu, da zavarovana terjatev še obstoji in je tudi še iztožljiva ter da pretrganje zastaranja zavarovane terjatve ne pomeni tudi pretrganja zastaranja hipoteke. Zoper zadnjo navedeno odločbo je VSRS s sklepom III DoR 97/2024 z dne 15. 1. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo materialnopravno stališče, da je potrebno tretji odstavek 154. člena SPZ razlagati na način, da teka tega roka v razmerju do zastavitelja za tuj dolg ne pretrga upnikovo dejanje zoper glavnega dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala s hipoteko zavarovana terjatev?" Vendar do dneva sprejema odločitve tukajšnjega sodišča, VSRS še ni sprejelo odločitve o dopuščenem revizijskem vprašanju.

Dr. Keresteš v Stvarnopravni zakonik, Juhart et al., GV založba, Ljubljana, 2004, str. 700 in nasl., enako dr. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 576.

Uradni list RS, št. 33-1589/1995.

Zveza:

Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 1479 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 154, 154/2, 154/2-5, 154/3 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 105, 206 Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 365, 369, 369/3, 369/4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.