Jedro

Iz tako opisanega procesnopravnega poteka obravnavane zadeve torej izhaja, da sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ne drugih določb Ustave in določb EKČP, saj se popravljena obtožnica ne vroča obdolžencu zaradi ugovora. Ko upravičeni tožilec vrne popravljeno (dopolnjeno) obtožnico, senat odloči o prej vloženem ugovoru. Tako ravna senat tudi, če tožilec po odpravi pomanjkljivosti v samem postopku oziroma po opravi dopolnitve preiskave izjavi, da vztraja pri prejšnji obtožnici. Le v primeru, ko bi upravičeni tožilec spremenil vloženo obtožnico ali vložil novo obtožnico, bi moralo sodišče postopek v zvezi z njo v celoti ponoviti. Najprej bi se moral opraviti formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 270. člena ZKP, nato pa jo vročiti obdolžencu s poukom o pravici do ugovora. Če obdolženec ne vloži ugovora zoper obtožnico, senat ne odloča o prejšnjem ugovoru, saj je z vložitvijo nove obtožnice postal brezpredmeten ugovor, ki ga je obdolženec vložil zoper prejšnjo obtožnico, ki pravno več ne obstaja. Če pa obdolženec vloži ugovor zoper novo obtožnico, senat odloči samo o tem ugovoru, vendar šele, ko ugovor vroči tožilcu, ki lahko nanj odgovori.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanke kot tožilke M. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovo zagovornico.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje pod točko I sklenil, da se ugovoroma obdolženega I.K. in njegove zagovornice ugodi, pod točko II pa, da se obtožba oškodovanke kot tožilke gospodarske družbe M. d.o.o. ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženega I.K. (osebni podatki v izpodbijanem sklepu) zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki je opisano v izreku izpodbijanega sklepa, po 4. točki 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ustavi. O stroških kazenskega postopka je senat odločil, da je po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke zagovornice obdolženega, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2. Proti takemu sklepu so se pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter "napačne uporabe pravnih pravil, ki se nanašajo na presojo obstoja utemeljenega suma". Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovora obdolženca in njegove zagovornice zavrne kot neutemeljena in dopusti obtožbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena ZKP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Oškodovanka kot tožilka uveljavlja po svojih pooblaščencih kršitev pravice do izjave, ki jo ima po določbi drugega odstavka 275. člena ZKP, po katerem se pred odločitvijo o ugovoru en izvod le tega pošlje tožilcu, ki lahko v treh dneh od prejema ugovora poda odgovor. Gre za pravico do izjave oziroma pravico do kontradiktornosti, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic, v nadaljevanju Ustava, ) ter 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in pravice do poštenega obravnavanja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice - v nadaljevanju EKČP) med drugim izhaja, da mora biti strankam v kazenskih in civilnih postopkih omogočeno, da se seznanijo z vsemi dokazi in argumenti, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča ter da se do njih opredelijo. Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v vseh fazah postopka.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanka kot tožilka po svoji pooblaščenki odvetnici T.M. potem, ko je okrožna državna tožilka odstopila od pregona zoper obdolženca, zahtevala dopolnitev preiskave (list. št. 345). Po opravljeni dopolnjeni preiskavi je pooblaščenka oškodovanke kot tožilke vložila obtožni predlog, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot obtožnico (list. št. 427). Obdolženec in njegova zagovornica sta zoper obtožnico ugovarjala (list. št. 441 in 450). Ugovora sta bila poslana pooblaščenki oškodovanke kot tožilke, ki je nanju odgovorila (list. št. 457). Zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je o ugovorih odločil s sklepom I Ks 20187/2015 z dne 10. 9. 2019 tako, da jima je ugodil in kazenski postopek zoper obdolženca ustavil iz razloga po 1. točki 277. člena ZKP. Zoper tak sklep sodišča prve stopnje so se zdajšnji pooblaščenci oškodovanke pritožili (list. št. 544). Višje sodišče v Mariboru je dne 14. 11. 2019 s sklepom II Kp 20187/2015 pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (list. št. 567). Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da bi sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko bi vloženo obtožnico predhodno vrnilo v popravo oškodovanki kot tožilki z jasno zahtevo po konkretizaciji v smeri razmejitve med obdolženčevim kazenskopravnim odločilnim ravnanjem in ravnanjem, značilnim za katerokoli civilnopravno razmerje. Zato je v obravnavani zadevi potreben najprej formalni preizkus obtožnice ustrezno dopolniti in nato o utemeljenosti ugovorov obdolženega I.K. in njegove zagovornice ponovno odločiti. Sodišče prve stopnje je s sklepom I Ks 20187/2015 z dne 2. 12. 2019 (list. št. 572) obtožnico oškodovanki kot tožilki vrnilo, da jo v roku tri dni popravi. Pooblaščenci oškodovanke kot tožilke so dne 6. 12. 2019 obtožbo dopolnili (list. št. 574). Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijanim sklepom I Ks 20187/2015 z dne 6. 7. 2020 (list. št. 585) o ugovorih obdolženca in njegove zagovornice odločilo tako, da se kazenski postopek zoper obdolženca na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ustavi. Iz tako opisanega procesnopravnega poteka obravnavane zadeve torej izhaja, da sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ne drugih določb Ustave in določb EKČP, saj se popravljena obtožnica ne vroča obdolžencu zaradi ugovora. Ko upravičeni tožilec vrne popravljeno (dopolnjeno) obtožnico, senat odloči o prej vloženem ugovoru. Tako ravna senat tudi, če tožilec po odpravi pomanjkljivosti v samem postopku oziroma po opravi dopolnitve preiskave izjavi, da vztraja pri prejšnji obtožnici.1 Le v primeru, ko bi upravičeni tožilec spremenil vloženo obtožnico ali vložil novo obtožnico, bi moralo sodišče postopek v zvezi z njo v celoti ponoviti. Najprej bi se moral opraviti formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 270. člena ZKP, nato pa jo vročiti obdolžencu s poukom o pravici do ugovora. Če obdolženec ne vloži ugovora zoper obtožnico, senat ne odloča o prejšnjem ugovoru, saj je z vložitvijo nove obtožnice postal brezpredmeten ugovor, ki ga je obdolženec vložil zoper prejšnjo obtožnico, ki pravno več ne obstaja. Če pa obdolženec vloži ugovor zoper novo obtožnico, senat odloči samo o tem ugovoru, vendar šele, ko ugovor vroči tožilcu, ki lahko nanj odgovori.2

6. Pritožniki v pritožbi zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, najmanj pa preuranjeno, da v obravnavani kazenski zadevi v spisu ni nobenega dokaza, ki bi utemeljeval sum, da je obdolženi pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla z oškodovanko kot tožilko slednjo preslepil, da bo izpolnil pogodbene obveznosti ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa bi si pridobil premoženjsko korist, za stranko pa bi nastala premoženjska škoda. Pritožnica je prepričana, da je v obravnavani kazenski zadevi obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, ves čas utemeljeno zatrjevala in tudi navedla konkretne, specifične in izrazljive dokaze, kako ga je obdolženec storil. Na podlagi navedenega je oškodovanka kot tožilka prepričana, da predloženo spisovno gradivo ponuja zadostno podlago za utemeljen sum, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil. V nadaljevanju pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje nezadostnost dokazov za utemeljenost suma ugotovilo po (delni) oceni zagovora obdolženega ter po oceni izpisa prometa na transakcijskih računih, seznamov prejetih sklepov ter evidenc blokad na transakcijskih računih družbe E.P. d.o.o. (list. št. 66 - 75), potrdila Abanke za transakcijski račun družbe E.R. d.o.o. (priloge B6, list. št. 3), potrdila o plačilu po asignaciji kitajski družbi (list. št. 205 in priloga B4, list. št. 24), elektronskih sporočilih med obdolženim, kitajsko družbo (list. št. 176 do 207) in predstavnikom družbe W.A.T. (list. št. 269 - 274) ter elektronske korespondence (list. št. 205), pri čemer pa je popolnoma prezrlo izpovedbe M.M., A.M. in I.M., ki skupaj z ostalimi dokazi iz obtožnice po presoji oškodovanke kot subsidiarne tožilke dovoljujejo (najmanj) dvom v obdolženčev zagovor in hkrati ustvarjajo podlago za verjetnost, da je očitana kazniva dejanja storil. Pritožba pa zaključi, da 282. člen ZKP določa, da morajo biti vse odločbe, ki jih senat izda v zvezi z ugovorom zoper obtožnico, obrazložene, vendar tako, da se s tem ne vpliva na rešitev tistih vprašanj, ki se bodo obravnavala na glavni obravnavi. V postopkovni fazi kontrole obtožbe je treba presoditi, ali je bilo zbranih dovolj dokazov, ki ustrezajo dokaznemu standardu utemeljenega suma. Opredeliti se je potrebno do okoliščin, ki utemeljujejo sum (ali ne), da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, vsebinska presoja ali celo izpeljevanje dokaznih zaključkov iz dokaznega gradiva, priloženega obtožbi, pa je v tej fazi izključeno oziroma pridržano za glavno obravnavo. Z razlogovanji, kot ga je storilo sodišče prve stopnje, pa je prekoračilo zakonski okvir, predviden za procesno fazo kontrole obtožnice.

7. Z zgoraj navedenimi zaključki se pritožbeno sodišče sicer povsem strinja. Vendar pa pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje ugovoroma zoper obtožnico ugodilo tako, da se obtožnica oškodovanke kot tožilke gospodarske družbe M. d.o.o. Šentjernej ne dopusti in se kazenski postopek ustavi iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, torej da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno osumljen dejanja, ki je predmet obtožbe. Z izpodbijanim sklepom je torej sodišče prve stopnje dokončno odločilo o obtožnici. Zato mora biti obrazložitev tega sklepa podobna obrazložitvam tistih odločb sodišča, s katerimi se na glavni obravnavi vsebinsko odloči o obtožbi.3 Senat sodišča prve stopnje sicer v točkah 7 in 8 ugotavlja, da obtožnica tako po vsebini kot obliki ustreza zahtevam iz 269. člena ZKP ter, da mora senat pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico vedno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov za utemeljenost suma. Vendar pa senat v nadaljevanju pravilno vsebinsko oceni zbrane dokaze in pravilno obrazloži, da niso takšni, da bi bilo moč zaključiti, da je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja, ki se mu očita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obdolženčeva družba E.P. d.o.o. v času pred in po sklenitvi pogodbe ni bila insolventna. To dejstvo izhaja iz listin (list. št. 66 - 75). Bila pa je blokirana na dan nameravane izvedbe plačila 24. 12. 2010, zaradi česar oškodovanec ni mogel plačati na račun družbe naročenih sončnih celic. Ko ga je na to dejstvo opozoril, je obdolženec oškodovancu takoj ponudil plačilo na račun družbe E.R. d.o.o., saj ta družba v tem času ni bila blokirana, kot to zatrjuje oškodovanec. Iz potrdila Abanke z dne 3. 5. 2018 (priloga B6, list. št. 3, na katero se sklicuje tudi pritožba) izhaja, da pravna oseba E.R. d.o.o. - v stečaju, ki je opravljala plačilni promet preko navedenega transakcijskega računa, v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010 ni imela blokiranega transakcijskega računa. Obtožba obdolžencu očita, da je M.M. lažno zatrjeval, da so kontejnerji s 1026. sončnimi celicami v Luki Koper ter da je oškodovani družbi celo poslal številko plombe in pri tem povedal, preko katerega špediterja si lahko dobavljeni material ogleda. Dokazi, na katere se sklicuje pritožba, pa teh očitkov ne potrjujejo. Iz elektronske korespondence dobavitelja kitajske družbe N.H. izhaja, da je bila kitajska družba tista, ki je preusmerila kontejner s sončnimi celicami iz Luke Koper drugemu naročniku, in sicer švicarski družbi W. in ne obdolženec. Ta preusmeritev pa se je zgodila zato, ker oškodovančeva družba kitajski družbi ni pravočasno poslala potrdila o plačilu po asignaciji, kar je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje že v izpodbijanem sklepu. Nadalje iz elektronskih sporočil med obdolžencem, kitajsko družbo in predstavnikom družbe W.A.T. izhaja, da je prav obdolženi posredoval tako pri kitajski družbi N.H. kot pri družbi W., da so v kontejnerju, ki je bil odpremljen iz Luke Koper družbi W. sončne celice, ki jih je po asignaciji pravočasno plačala oškodovana družba M. d.o.o. Družba M. d.o.o. je tako ob aktivnem angažiranju obdolženega dejansko prejela 714 celic, ki jih je plačala. Plačati pa je morala tudi nastale dodatne stroške zaradi odpreme kontejnerja v Švico, saj so nastali z nepravočasnim posredovanjem potrdila o plačani asignaciji oškodovane družbe, kitajski družbi - dobaviteljici. Iz elektronske korespondence (list. št. 205), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izhaja, da je prav kitajska družba preusmerila kontejner, v katerem so bile celice, ki jih je plačala oškodovana družba, k drugemu naročniku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo dokaz v zvezi s plačilom avansa v višini 60.000,00 EUR obdolženčevi družbi, od katerih je obdolženi kitajski družbi nakazal 35.000,00 EUR. Ob upoštevanju, da je tudi oškodovanec tej družbi nakazal po sklenjeni asignaciji 197.829,04 EUR, plačana vsota 257.829,04 EUR še vedno ni zadostovala za plačilo vseh naročenih 1026 celic, ki pa jih je kitajski dobavitelj na prigovarjanje in posredovanje obdolženca vseeno naložil v kontejner, ki je v Luko Koper prispel že v sredini decembra leta 2010. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo in obrazložilo, da so težave, ki so nastale v zvezi z dobavo celic, povzročile tudi neizpolnitev preostalih pogodbenih zavez obdolženca (priprave ustrezne dokumentacije, vključno z dobavo razsmernika). Pravilno je torej zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje ocenil, da zbrani dokazi niso takšni, da bi utemeljevali utemeljen sum, ki bi opravičil vložitev obtožbe in nadaljnji kazenski postopek po obtožbi. Pravilno je zato kazenski postopek zoper obdolženca po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP ustavilo.

8. Po obrazloženem se je pritožbeno sodišče prepričalo, da je napadeni sklep pravilen in zakonit, pritožba pooblaščencev oškodovanke kot tožilke pa neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP.

1 Primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, točka 9, stran 615. 2 isto tam, točka 10, stran 615. 3 isto tam, stran 623, točka 4.