Jedro

Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

Tožnik je imel na voljo namestitev, torej posteljo in hrano. Čeprav tožniku hrana ni ustrezala, še vedno ne gre za položaj, kot ga za merilo sistemskih pomanjkljivosti. Osnovne potrebe tožnika so bile zagotovljene, zdravstvene pa oskrbe ni prejel po lastni odločitvi. Njegove navedbe o okoliščinah v azilnem domu tako po oceni sodišča niso dosegle praga resnosti, ki bi od toženke zahtevale posebno preverjanje razmer o stanju v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Zato tudi ni bila dolžna pridobivati posebnih jamstev glede njegove predaje

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 31. 1. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je na podlagi njegovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC istega dne pridobil podatek, da je bil v to evidenco vnesen že 20. 12. 2024 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 6. 2. 2025 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 18. 2. 2025 je prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3.Kot povzema toženka, je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da ima zadržke glede predaje v Republiko Hrvaško. Policija ga je zjutraj prijela in ga zaprla skupaj s še eno osebo. Zaprt je bil ves dan, brez hrane, dobil je le steklenico vode. Okoli 18. ure so prišli ponj in mu v podpis prinesli nek dokument. V podpis je bil prisiljen. Ko jih je vprašal, kaj dokument pomeni, so mu rekli le, da naj ničesar ne sprašuje ter da ga mora zgolj podpisati. Potem ga bodo odpeljali v azilni dom. Vprašal je, ali mu lahko priskrbijo prevajalca, da bi razumel, kaj pomeni dokument. Napisan je bil v hrvaškem jeziku in ni vedel, kaj podpisuje. Ker je bil zelo lačen, je prosil za hrano, pa mu je bilo rečeno, da naj le podpiše dokument in ga bodo odpeljali v azilni dom. Dokument je podpisal, da bi dobil pomoč. Tekom svojega bivanja v Republiki Hrvaški je bil nastanjen v azilnem domu. Po tem, ko je bil odpeljan v azilni dom, je bil v stiku samo z upravo azilnega doma, vendar tam z njim niso lepo ravnali. Ob prihodu ni bilo več na razpolago nobene hrane, saj je bilo večerje že konec. Dobil je le vodo in čokolado. Na prvem razgovoru v azilnem domu ni imel tolmača. Prosil je za tolmača za angleški jezik, a so mu zagotovili tolmača za francoščino. Na prvem razgovoru ga je referent spraševal o tem, kako je prečkal mejo. Prošnjo za mednarodno zaščito je sicer vložil v času bivanja v azilnem domu, tam je bil nastanjen tri tedne. V času bivanja v azilnem domu je tudi prosil za zdravnika, a mu ga niso zagotovili. Čeprav je imel težave z mišico, so mu rekli, da naj si sam kupi zdravila zunaj doma. Njegovo zdravstveno stanje je zdaj dobro. Tudi pralnico je potreboval, a niti te mu niso zagotovili in ni imel oblačil. Prehrana je sicer bila, vendar je ni bilo dovolj in ni bila dobra oz. kakovostna. Včasih je dobil star, pokvarjen kruh. Pri kosilu je dobil enako hrano kot pri večerji. Zlasti ob nedeljah je bila hrana enolična. Na vprašanje uradne osebe, ali je zaradi težav z mišico kadarkoli obiskal zdravnika, je povedal, da ga je mišica bolela zaradi dolgotrajne hoje, vendar zaradi tega v Republiki Hrvaški zdravnika ni obiskal. Na vprašanje pooblaščenca, kaj ga najbolj skrbi v primeru njegove vrnitve v Republiko Hrvaško, je odgovoril, da hrana in zdravniška oskrba. Povedal je še, da če je v azilnem domu tamkajšnjim zaposlenim (administratorjem in socialnim delavcem) želel obrazložiti svoje probleme, so mu rekli, da se hoče z njimi le prepirati. Ko pa je na policijski postaji prosil za pojasnila, je dobil odgovor, da naj bo tiho. Ob koncu razgovora je tudi navedel, da je izgubil stik s svojimi otroki.

4.Toženka najprej izpostavlja, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

5.Glede tega, da je bil tožnik do okoli 18.00 ure zaprt v prostorih policije, toženka pojasni, da je v konkretnem primeru šlo za izvedbo predhodnega postopka. Ta lahko, glede na število obravnavanih oseb, traja več ur, tudi cel dan. Treba ga je namreč izpeljati z vsako polnoletno osebo individualno, zato je jasno, zlasti, če gre za večje število oseb, da ne more biti hitro končan. Izpostavi, da bodo v primeru predaje, tožnika v Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija. Glede dokumenta, ki naj bi ga tožnik od policistov dobil v podpis, pojasnjuje, da gre po vsej verjetnosti za potrdilo o podani nameri za mednarodno zaščito, na podlagi katerega je bil nato kot prosilec nastanjen v azilni dom. Malo je verjetno, da bi bil prisiljen v podpis namere za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Če je dejansko ne bi izrazil, bi bil obravnavan kot tujec, ki se na ozemlju države nahaja ilegalno.

6.V zvezi s tožnikovimi navedbami, da zaposleni v azilnem domu z njim niso lepo ravnali, toženka izpostavi sodbo tega sodišča I U 640/2023-9 s 3. 5. 2023. V njej je presojalo tožbene očitke, da so se v azilnem domu v Republiki Hrvaški iz tožeče stranke uslužbenci azilnega doma norčevali. Sodišče ni dvomilo, da je bilo opisano ravnanje hrvaške policije in zaposlenih azilnega doma neprimerno, vendar tega ni moglo šteti kot sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih prosilec ne bi smel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik je v začetku razgovora zgolj pavšalno navedel, da zaposleni z njim niso lepo ravnali, kasneje pa je v odgovoru na vprašanje pooblaščenca navedel, da je v azilnem domu zaposlenim (administratorjem in socialnim delavcem) skušal obrazložiti svoje probleme, ti pa naj bi ga zavrnili, češ, da se z njimi želi le prepirati. Toženka je slednje ocenila za posplošene navedbe, ki v nobenem smislu ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma v postopkih mednarodne zaščite, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti predan v Republiko Hrvaško.

7.Dalje toženka ugotavlja, da je bil tožnik tri tedne nastanjen v azilnem domu, kjer mu je bila zagotovljena prehrana. Razdeljevanje hrane praviloma poteka ob točno določenih terminih, skladno s hišnim redom, ki ga morajo prosilci spoštovati. Okoliščine, da tožnik ob svojem prihodu v azilni dom ni bil deležen polnega obroka (dobil je prigrizek), zato ne gre razumeti kot sistemsko pomanjkljivost. Ostale navedbe tožnika, ki zadevajo prehrano v azilnem domu, toženka ocenjuje za subjektivne. Obroki ter količina obrokov, ki jih prejemajo prosilci, nastanjeni v nastanitvenih centrih v Republiki Hrvaški, so zagotovo ustrezno kontrolirani in količinsko predpisani ter zadostujejo predpisanim standardom. Razumljivo je tudi, da v azilnem domu ne morejo zagotoviti prehrane, ki bi ustrezala preferencam vseh nastanjenih.

8.Glede okoliščin tolmačenja toženka ugotavlja, da je tožnik v času svojega bivanja v azilnem domu imel prvi razgovor. Namesto tolmača za angleški jezik, za katerega naj bi prosil, mu je bil zagotovljen tolmač za francoski jezik. Po oceni toženke to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti. Meni, da mu je bilo na prvem razgovoru omogočeno izražanje v jeziku, ki ga razume in govori. O tem, da je vsebino postopka razumel, namreč priča tudi to, da je vedel povedati, o čem ga je uradna oseba spraševala. Da tožnik razume in govori tako angleško kot francosko, je navsezadnje razvidno tudi iz njegovih navedb v prošnji, ki jo je podal v Republiki Sloveniji 31. 1. 2025. V tej je navedel, da poleg maternega jezika, ki je kirundi, govori in razume tudi angleško, francosko in svahili. Pristojni organ šteje, da Republika Hrvaška kot polnopravna država članica sprejema ustrezne ukrepe, s katerimi zagotavlja, da postopki s prosilci potekajo v razmerah, ki jim omogočajo, da razloge za svojo prošnjo predstavijo celovito ter s tem deluje v skladu z Direktivo 2013/32/EU.

9.V zvezi z navedbami tožnika o bolečinah v mišici in dostopnosti zdravnika toženka pojasnjuje, da je zdravstvena oskrba namenjena predvsem nujni pomoči. Očitno je bilo ocenjeno, da težave tožnika niso bile tako hude, da bi zahtevale nujno zdravljenje ali bolnišnično obravnavo. Ravnanje hrvaških organov v zvezi s tem je bilo ustrezno in kot tako ne nakazuje na sistemske pomanjkljivosti. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru povedal, da je zdaj njegovo zdravstveno stanje dobro, tudi pri podaji prošnje ni navedel nobenih zdravstvenih težav. Ne gre spregledati, da je kljub domnevnim težavam z mišico Republiko Hrvaško samostojno zapustil in nadaljeval pot, kar jasno izkazuje, da njegovo zdravstveno stanje le ni bilo tako slabo in ni potreboval nujne medicinske pomoči. Toženka tudi dodaja, da težave z bolečinami v mišici same po sebi še ne predstavljajo ovire za predajo Republiki Hrvaški. V primeru predaje bo zdravstveno stanje tožnika namreč ustrezno in zadostno zavarovano. To je razvidno iz odgovora Republike Hrvaške z 18. 2. 2025. V njem Republika Hrvaška izrecno zaproša za pravočasno posredovanje vseh podatkov o tožnikovem fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju. Na podlagi teh mu bo lahko nudila zdravstveno oskrbo, ki oz. če jo bo tožnik potreboval.

10.Toženka se je v nadaljevanju odločbe še izčrpno opredelila do dokumenta "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški", ki ga je v postopku posredovala Pooblaščena organizacija PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic. Po preučitvi celotnega primera je sklenila, da pristojnosti za obravnavo prošnje tožnika ne bo prevzela, saj je za obravnavo njegove prošnje potrdila pristojnost Republika Hrvaška. Tožnik po oceni toženke na osebnem razgovoru ni navedel dejstev in okoliščin, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Tožba, pripravljalna vloga tožnika in navedbe tožnika na naroku

11.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12.Uvodoma povzame vsebino izpodbijanega sklepa. Koncipirano ponovi oz. povzame, kar je izpovedal na osebnem razgovoru. Pri tem tudi navede, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal enkrat v treh tednih bivanja v Azilnem domu. Ocenjuje, da so glede na njegovo izpoved jasno dokazane sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu in pogoji za sprejem prosilcev, ki so povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

13.S strani hrvaških uradnih oseb na policijski postaji je bil tudi kršen 8. člen Direktive (tožnik ne navede, katere Direktive, v nadaljevanju iz vsebine 8. člena, ki ga citira, pa sodišče ugotavlja, da se sklicuje na Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - prenovitev). Kršitev je podana, ker pri svoji obravnavi ni imel nobenega tolmača. Poudari, da je dokument, ki ga je prejel od hrvaške policije in ga moral v strahu in pod prisilo podpisati, ni bil preveden iz hrvaškega jezika v noben jezik, ki ga razume. Tako sploh ni vedel, kaj je podpisal in je ta dokument ničen. To pomeni, da sploh ni podal namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pred hrvaškimi oblastnimi organi in je tudi kasneje vložena prošnja za mednarodno zaščito v azilnem domu Porinu nična. Nima namreč pravnega temelja v sami nameri, kar pomeni, da tudi nikoli ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in tam sploh ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Tako ni podvržen Uredbi Dublin III.

14.Toženka po mnenju tožnika v izpodbijanem sklepu zgolj formalistično ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Sam nasprotno trdi, da so v njegovem postopku obravnavanja domnevne prošnje za mednarodno zaščito uradne osebe iz Ministarstva unutarnjih poslova Republike Hrvaške ravnale nezakonito. Ponovi očitke glede jezika, hrane, zdravstvene oskrbe, pranja oblačil in nezmožnosti predstaviti svoje probleme uradnim osebam v azilnem domu.

15.Po mnenju tožnika so pomembne tudi Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 20. 2. 2025, ki jih je v postopku predložil PIC (Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja) in njihov Komentar z dne 9. 4. 2025. Prav tako Poročilo Centra za mirovne študije - Azil in integracijske politike z dne 18. 12. 2022 - Še eno leto brez spoštovanj temeljnih pravic migrantov na Hrvaškem, kar tožnik povzame.

16.Tožnik tudi povzame poročila (pridobljena preko vprašanj, zastavljenih Umetni inteligenci ChatGTP - v nadaljevanju UI) Organizacije Amnesty International glede obtožb o policijskem nasilju in kršitvah človekovih pravic na Hrvaškem, odziv hrvaških oblasti in Evropske unije, ki so zavrnile obtožbe o sistematičnih kršitvah, očitek Amnesty International, da Evropska komisija kljub temu ni izvedla neodvisnih preiskav teh obtožb in Stališče slovenskega Ministrstva za notranje zadeve, ki je zavrnilo navedbe o sistematičnem vračanju prosilcev za azil na Hrvaško. Povzame, da UI sklepno navaja, da kljub prizadevanjem hrvaških oblasti za izboljšanje azilnega sistema ostajajo izzivi, zlasti glede zlorab sistema in obtožb o kršitvah človekovih pravic. Iz zadnjega poročila za leto 2023, ki je bilo objavljeno aprila 2024 na uradni spletni strani Amnesty International, tožnik glede obravnave migrantov in beguncev še povzema, da se je število poskusov vstopa na Hrvaško iz sosednjih držav do novembra 2023 povečalo za 70 % v primerjavi s prejšnjim letom. Zabeleženih je bilo več kot 65.000 vstopov. Kljub temu so humanitarne organizacije dokumentirale nadaljevanje nasilnih vračanj migrantov in beguncev, vključno z nezakonitimi kolektivnimi izgoni, fizičnim nasiljem ter ponižujočim ravnanjem s strani policije. Odbor Združenih narodov za odpravo rasne diskriminacije (CERD) je oktobra pozval Hrvaško, da naj preneha s takšnimi praksami in preišče primere prekomerne uporabe sile proti migrantom in beguncem.

17.Tožnik nadaljuje, da toženka navaja pravilno pravno podlago hrvaške ureditve postopanja s prosilci za mednarodno zaščito, vendar spregleda individualno videnje postopanja z njim s strani hrvaških oblastnih organov. Toženka tudi ne poda nobenega pojasnila, ali je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru njegovega sprejema ne bi prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja. Ne poda niti dokaza, da je "vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja izključena. Obstaja torej verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško v postopku za pridobitev mednarodne zaščite ponovno postal žrtev izživljanja s strani hrvaških policistov in neprimernega ter nestrokovnega ravnanja s strani uradnih oseb Azilnega doma Porin in Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. S tem bi bil posledično podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Zaključek toženke, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v njegovem primeru, je torej nepravilen.

18.Tožnik z obširnimi navedbami še utemeljuje, zakaj toženka ni pravilno uporabila standardov in kriterijev za uporabo načela medsebojnega zaupanja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško kot članicama EU.

19.V prvi pripravljalni vlogi je v bistvenem ponovil svoja tožbena stališča. Posebej je v tej vlogi in nato še na naroku je trdil, da na področju zdravstvene oskrbe na Hrvaškem gre za sistemsko pomanjkljivost v zvezi z azilno obravnavo temnopoltih Afričanov. V spis je na naroku kot dokaz vložil sedem lastnoročnih izjav prosilcev - temnopoltih Afričanov, iz katerih izhaja, da niso bili deležni ustrezne zdravstvene obravnave na Hrvaškem.

Odgovor na tožbo in na pripravljalno vlogo tožnika

20.Toženka se je v obrazloženih odgovorih na tožbo in na pripravljalno vlogo tožnika v bistvenem v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je tožba neutemeljena. Glede tožnikovega zdravstvenega stanja je pojasnila, da bo tožnik ustrezno obravnavan, saj bo pred predajo Republiki Hrvaški, v skladu z Uredbo Dublin III, Republiki Hrvaški sporočila njegovo zdravstveno stanje.

21.Na naroku je vztrajala, da tožnik očitno ni potreboval nujne zdravstvene pomoči.

Dokazni postopek

22.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-/5275/2024, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 7 in priloge toženke B 1 in B 2. Zaslišalo je tožnika.

23.Zavrnilo je dokazni predlog tožnika, da naj toženka predloži njegovo namero in prošnjo za mednarodno zaščito, podano in podpisano z njegove strani v Republiki Hrvaški. Razloge bo obrazložilo v nadaljevanju.

K sodbi

24.Tožba ni utemeljena.

25.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

26.Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v njem že argumentirano in pravilno pojasnila toženka (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tudi po oceni sodišča pri izpostavljenih okoliščinah glede tega, da naj bi tožnik podpisal namero za mednarodno zaščito pred policijo pod prisilo, da mu uradne osebe v azilnem domu niso želele prisluhniti, da hrana ni bila dobra oz. je bila enolična, glede domnevno neustrezne zdravstvene oskrbe in okoliščin pranja oblačil, ne gre za razloge, ki bi utemeljevali sklep, da so v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik se očitno z argumenti toženke ne strinja in meni, da je opisane okoliščine treba presoditi kot sistemske pomanjkljivosti. Vendar zgolj s ponavljanjem razlogov, brez ustreznih proti argumentov, obrazložitve toženke ne more ovreči. Kot bo sodišče še pojasnilo, vsaka pomanjkljivost ali neugodna okoliščina še ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti.

27.Sodišče glede domnevne prisilne oddaje prstnih odtisov ugotavlja, da za tožnika ni sporno, da je pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 . Trdi pa, da je tako podana namera nična, saj je bil v oddajo prstnih odtisov prisiljen. Vendar mu sodišče ne verjame, da ni izrazil volje za namero za mednarodno zaščito. Sam je navajal, da so mu policisti povedali, da bo po oddaji prstnih odtisov odpeljan v azilni dom, zato ni prepričljivo, da mu niso pojasnili namena odvzema prstnih odtisov in da jih je oddal zato, da bi dobil pomoč. Tožnik tudi v ničemer ne pojasni, kaj je bil sicer njegov načrt, če ob nesporno nezakonitem prihodu na ozemlje Republike Hrvaške, torej na območje Evropske unije, za mednarodno zaščito ni imel namena zaprositi. Zlasti ob tem, da je namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito vložil v Republiki Sloveniji isti dan, kot je nezakonito prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo (o čemer priča registracijski list z dne 19. 1. 2025 v upravnem spisu).

28.Prav dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, pa je v tej zadevi tudi pravno pomembno. S tem je namreč odgovornost Republike Hrvaške za obravnavo tožnika vzpostavljena na pravni podlagi iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III. Posledično je podan položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Skladno s tem je Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna tožnika sprejeti (prošnjo za mednarodno zaščito je vložil v Republiki Sloveniji), po sprejemu pa je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče zato toženki ni nalagalo, da bi pridobivala namero in prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, podano in podpisano z njegove strani v Republiki Hrvaški. Že na opisani pravni podlagi ni dvoma, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

29.Tožnik trdi, da na Hrvaškem niso bile spoštovane procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, pri čemer izpostavi, da ni imel ustreznega tolmača. Sodišče pojasnjuje, da skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije. Vendar kljub temu slednje trditve tožnika ocenjuje za neverodostojne. Najprej zato, ker je sam povedal, da je razumel vprašanja uradne osebe v Republiki Hrvaški, ki je z njim opravila prvi razgovor (spraševala ga je zlasti glede poti po kateri je prišel, kot je izpovedal v upravnem postopku, kar med strankama ni sporno). To je utemeljeno izpostavila že toženka. Nato pa tudi zato, ker je na obrazcu za mednarodno prošnjo v Republiki Sloveniji, ki je v francoskem jeziku, pod rubriko "materni jezik" zapisal Kirundi in pod "ostali jeziki" angleški, francoski in svahili. Sodišče mu ni moglo verjeti, da je znal obrazec v francoskem jeziku izpolniti zato, ker so bili poleg sodržavljani in so mu pri tem pomagali. Kot izhaja iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, katere priloga je navedeni obrazec, sta bila ob podaji tožnikove prošnje prisotna (le) uradna oseba toženke in tolmačka za francoski jezik. Tožnik je tudi podpisal izjavo, da je bil pred vložitvijo prošnje seznanjen s postopkom v jeziku, ki ga razume. Zato mu sodišče tudi ni moglo verjeti, da je izpolnjeval obrazec v francoskem jeziku iz razloga, ker so bili ravno takrat zmanjkalo obrazcev v angleškem jeziku. Kaj takega namreč v tožbi ni zatrjeval. Sodišče meni, da če res ne bi razumel francoskega jezika, kot je skušal prikazati, bi to okoliščino nedvomno izpostavil že v tožbi.

30.Tožnik je kot glavna zadržka za predajo v Republiko Hrvaško izpostavljal slabo hrano in neustrezno zdravstveno oskrbo. A po njegovem zaslišanju pred sodiščem se je izkazalo, da na zdravniško pomoč na Hrvaškem sploh ni počakal. Po oceni sodišča je namreč povsem resnicoljubno izpovedal, da je zaradi bolečin v nogah čakal v ambulanti. Ko so mu povedali, da ima zdravnik veliko dela z drugimi, se je čez nekaj časa odločil, da odide. Na izrecno vprašanje pooblaščenke toženke, ali je kasneje za zdravstveno pomoč sploh še zaprosili, je odgovoril, da ne. Sodišče ni imelo razloga, da mu tudi glede slednjega ne bi verjelo. Čeprav je v nadaljevanju pojasnil, da zdravniške pomoči ni več iskal zato, ker naj bi mu socialna delavka rekla, da so Afričani zelo močni in da bo to zdržal, je po oceni sodišča razlog drugje. Argumentirala ga je že toženka v izpodbijanem sklepu. Ta je, da evidentno ni šlo za hude zdravstvene težave. Ob predstavljeni izpovedi tožnika pa se za povsem neutemeljena izkažejo tudi njegova zatrjevanja o domnevni diskriminatorni zdravstveni obravnavi temnopoltih Afričanov. S tem tudi očitek o sistemskih pomanjkljivostih glede zdravstvene oskrbe prosilcev za azil v Republiki Hrvaški.

31.Neutemeljeno je tudi stališče tožnika o obveznosti toženke, da bi morala pridobivati informacije glede stanja prosilcev za azil, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško v dublinskih postopkih. Vrhovno sodišče, ki se naslanja na prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU ) je v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 izreklo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik . Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

32.Po oceni sodišča tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil. Kot je ponovilo SEU v nedavni odločitvi v združenih zadevah C05/24 in C189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024 , morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

33.Tožnik je imel na voljo namestitev, torej posteljo in hrano. Čeprav tožniku hrana ni ustrezala, še vedno ne gre za položaj, kot ga za merilo sistemskih pomanjkljivosti izpostavlja zgoraj citirana sodna praksa. Osnovne potrebe tožnika so bile zagotovljene, kot pojasnjeno, zdravstvene oskrbe ni prejel po lastni odločitvi. Njegove navedbe o okoliščinah v azilnem domu tako po oceni sodišča niso dosegle praga resnosti, ki bi od toženke zahtevale posebno preverjanje razmer o stanju v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Zato tudi ni bila dolžna pridobivati posebnih jamstev glede njegove predaje.

34.Glede članka in poročila o razmerah na Hrvaškem, ki ju je tožbi priložil tožnik, sodišče ugotavlja, da se v tožbi navedenem povzetku nanašata na nasilna vračanja migrantov na meji (nazaj v Bosno in Hercegovino ali v Srbijo). Vendar tožnik zase kaj takega ni zatrjeval in tudi v tožbi ni pojasnil vzporednic opisanih razmer s svojim položajem. Vrhovno sodišče je že v številnih primerljivih zadevah izreklo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. To velja tudi glede ostalih očitkov o neustreznem ravnanju policije (tožnik trdi, da je bil ves dan zaprt in brez hrane). Bistveno je torej, kako postopajo s prosilci za mednarodno zaščito uradne osebe v postopku odločanja o prošnji in ne, kako je ravnala policija v postopku, ko tožnik še ni imel statusa prosilca.

35.Ob povedanem sodišče lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Prilogo A 6a predstavlja revija "Tukaj smo", ki je izšla v maju 2025, prilogo A 7 pa izjave afriških prosilcev za azil glede zdravstvene oskrbe na Hrvaškem. Tožnik je trdil, da je za slednje izjave izvedel prav iz navedene revije in glede na datum njene izdaje ne revije ne izjav prosilcev ni mogel prej predložiti. Sodišče jih je tako upoštevalo kot dopustno novoto, skladno z 52. členom ZUS-1.

2Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

3Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1 (a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

4Kar je pojasnilo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023. V 10. točki obrazložitve v 5. opombi se je sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

5Kot povzema Vrhovno sodišče, je SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

6Da gre za elemente, ki jih mora predložiti (najprej) tožnik je SEU navedlo tudi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024, tč. 39. obrazložitve.

7Zato tudi ni utemeljeno njegovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 v povezavi s sodbo tega sodišča I U 1686/2020. V tamkajšnjem primeru policisti tožniku niso omogočili podati prošnje za mednarodno zaščito, čeprav je za to zaprosil in so ga vrnili nazaj na Hrvaško, ki ga je brez izvedbe uradnega postopka deportirala v Bosno in Hercegovino.

8Tč. 37 obrazložitve. SEU se je sklicevalo na sodbo z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točke od 90 do 93, in sklep z dne 13. novembra 2019, Hamed in Omar, C‑540/17 in C‑541/17, EU:C:2019:964, točka 39.

9Primerjaj odločitve Upravnega sodišča I Up 177/2024 z dne 12. 7. 2024, I U 405/2023 z dne 21. 6. 2023, I U 688/2023 z dne 6. 9. 2023, I U 468/2023 z dne 5. 10. 2023, ki so vse prestale pritožbeni preizkus na Vrhovnem sodišču in na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023. Primerjaj tudi odločitve Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.