Jedro

Pri zadržanju osebe na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez pristanka gre za resen poseg v ustavne pravice, zaradi česar bi bila z ustavo neskladna razlaga določbe 3. odstavka 67. člena ZDZdr, po kateri bi se z obravnavo pritožbe čakalo do tedaj, ko bo sklep vročen vsem, ki imajo v skladu z določbo 1. odstavka 67. člena ZDZdr pravico do pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje A. A. zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani še najdlje do 3. avgusta 2015. 2. Proti odločitvi se pritožuje A. A. Želi pojasniti svoje stališče, da vse, kar je napisano o njegovem psihičnem zdravju, ne drži. Nato pa med drugim opisuje svoje nadnaravne sposobnosti, zaradi katerih lahko v sebi zdravi rake in tumorje, pobija demone v sebi in okrog sebe. Meni, da ima božjo naravo, da je trobog. Resnična težava je to, da so trije njegovi družinski člani demoni, kar so tudi priznali, manjka pa še četrti, ki naj bi deloval nekje v naši državi na policijski postaji. Upa in moli, da bo sodišče vsak njegov stavek resno jemalo ter sodišču želi čim boljše, pravičnejše, poštene in iskrene razsodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi gre za postopek po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr), ki ureja tudi sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih. Ker gre za hud poseg v več ustavnih pravic, morajo biti za izrek takšnega ukrepa zdravljenja izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Šele če so izpolnjeni vsi trije pogoji, zadržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez privolitve prestane test sorazmernosti posega v ustavne pravice. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno in natančno obrazložilo obstoj vseh treh predpostavk iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Pravilnost teh razlogov je ob uradni presoji pravilnosti uporabe materialnega prava preizkusilo višje sodišče. 5. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da gre pri pritožniku za tretji sprejem na zdravljenje zaradi poslabšanega stanja paranoidne shizofrenije. Pritožnikovo mišljenje je razdvojeno, ima nanašalne, preganjalne in veličavske blodnje s halucinacijami ter agresivnimi in heteroagresivnimi impulzi (v gozdu ga ogrožajo, šel je za njimi, pa jih ni bilo, mogoče so bili demoni; lahko zdravi raka pri ljudeh, živalih, računalnikih, avtomobilih, rad bi bil zdravnik, da bi ugotavljal, kaj je narobe z ljudmi; lahko bi uničil tudi kakšnega človeka, če mu prizna, da je bog, bi ga ubil; če bi ga povozil vlak, se ne bi ubil, ker bi se sestavil nazaj ...). Te ugotovitve utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi paranoidne shizofrenije hudo motena pritožnikova presoja realnosti in sposobnost obvladovati njegovo ravnanje. S tem je podan pogoj iz 2. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr.

6. Pritožnik je pred leti že poskušal samomor, ob tokratni hospitalizaciji pa je pojasnil, da se ne bi ubil, če bi ga povozil vlak, saj bi “se samo nazaj sestavil“. Dejal je tudi, da bi lahko uničil kakšnega človeka - če mu prizna, da je bog, ga ima vso pravico ubiti. Izvedenec pojasni, da se pritožnik do heteroagresivnih impulzov ne ogradi, da je pri njem podana bolezenska neuvidevnost, saj se počuti duševno povsem zdravega. Sodišče prve stopnje iz opisanega utemeljeno zaključuje, da pritožnik ogroža svoje življenje in življenje drugih oz. huje ogroža svoje zdravje. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr.

7. Višje sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi bolezenske neuvidevnosti in hudo motene presoje realnosti, navedenih vzrokov ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj pritožnik ne bi zmogel sodelovati. Podan je torej tudi pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Izvedenec je pojasnil, da bo v dveh mesecih terapijo mogoče vsebinsko ustrezno prilagoditi, da obstaja možnost, da jo bo treba v tem času večkrat zamenjati, preden bo dosežen zadovoljiv učinek.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna. Pritožnik pa v pritožbi ne pove ničesar takšnega, kar bi lahko na presojo pravilnosti te odločitve vplivalo.

9. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. odstavkom 67. člena ZDZdr(1)). Ob tem višje sodišče ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi, ker pogoji za pravnomočnost sklepa še niso izpolnjeni. Do dne seje pritožbenega senata namreč še ni bila izkazana vročitev izpodbijanega sklepa odvetniku ..., ki je bil pritožniku določen po uradni dolžnosti. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za odvetnikovo pritožbo ali pa ko bo višje sodišče odločilo o njegovi morebitni pritožbi. Zaradi nujnosti zadeve in zahteve tretjega odstavka 67. člena ZDZdr, je pritožbeno sodišče o pritožbi pridržane osebe kljub prej opisanemu nemudoma odločilo(2). Višje sodišče še enkrat ponavlja, da gre pri zadržanju osebe na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve za resen poseg v ustavne pravice, zaradi česar ocenjuje, da bi bila z ustavo neskladna razlaga določbe 3. odstavka 67. člena ZDZdr, po kateri bi se z obravnavo pritožbe čakalo do tedaj, ko bo sklep vročen vsem, ki imajo v skladu z določbo 1. odstavka 67. člena ZDZdr pravico do pritožbe.

Op. št. (1): Ta določa, da odloči o pritožbi sodišče druge stopnje v treh dneh po prejemu pritožbe.

Op. št. (2): Tako je Višje sodišče v Ljubljani v smiselno enaki situaciji ravnalo že v zadevi I Cp 2086/2014.