Jedro

Storilec kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ je lahko le oseba, ki opravlja določeno delo pri subjektu, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ali drugače, s poneverbo je lahko (s strani lastnega delavca) oškodovan le subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Kazenskopravno varstvo po 1. odstavku 245. člena KZ je zagotovljeno tudi "negospodarskim subjektom" (npr. zavodu, društvu), če v okviru predpisov, ki te subjekte urejajo, opravljajo določeno dejavnost kot gospodarsko, komercialno.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.7.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.11.1997, spremeni tako, da se dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ in se obsojenki po 50. členu KZ izreče pogojna obsodba, v kateri se ji po 1. odstavku 215. člena KZ določi kazen 3 (tri) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila N.Ž. (obsojenka) spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 7.9.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

V obrazložitvi zatrjevane kršitve navaja, da je napačen sklep sodišča prve stopnje, da sta podana elementa kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ "pri opravljanju gospodarske dejavnosti" in "zaupanost v zvezi z delom". Ne strinja se, da gre pri tem, kar je delala obsojenka, za zbiranje denarja in njegovo usmerjanje ali nakazovanje kot finančno poslovanje in zato za poslovanje z denarjem kot gospodarsko dejavnost, saj z denarjem poslujemo vsi, vendar za ogromno večino oseb to ni dejavnost. Vprašljivo pa je po njegovem mnenju tudi, ali je pobiranje denarja od udeležencev planinskih izletov, ki je bilo obsojenki sicer de facto zaupano, res spadalo v njen delokrog, saj pobiranje denarja ni tipično delo tajnice, poleg tega pa je imel odbor tudi blagajničarko. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da N.Ž. obsodi za kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ.

Obsojenka na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je bila poslana v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Podana je uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je bil s tem, ko sta nižji sodišči kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, pravno opredelili kot poneverbo po 1. odstavku 245. člena KZ namesto kot zatajitev po 1. odstavku 215. člena KZ, uporabljen zakon, ki ne bi smel biti uporabljen.

Kaznivo dejanje poneverbe po 245. členu KZ je posebna oblika kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu KZ; storilcu poneverbe so premične stvari ne le zaupane, ampak zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti (pomen izraza gospodarska dejavnost daje 5. odstavek 126. člena KZ). Storilec kaznivega dejanja poneverbe je torej lahko le oseba, ki opravlja določeno delo pri subjektu, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ali povedano drugače, s poneverbo je lahko (s strani lastnega delavca) oškodovan le subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost. To kaznivo dejanje namreč spada med tista kazniva dejanja zoper gospodarstvo (24. poglavje KZ), s katerimi se zagotavlja notranja varnost subjektov, ki opravljajo gospodarsko dejavnost. To kazenskopravno varstvo ni zagotovljeno le tako imenovanim gospodarskim subjektom, ali, če uporabimo termin 74. člena Ustave Republike Slovenije, gospodarskim organizacijam, torej fizičnim ali pravnim osebam, ki se trajno, izključno in samostojno ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo (dejavnostjo, ki se na trgu opravlja zaradi pridobivanja dobička) in so v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika posameznika, gospodarske družbe ali gospodarskega interesnega združenja po Zakonu o gospodarskih družbah, zadruge po Zakonu o zadrugah ali vzajemne zavarovalnice po Zakonu o zavarovalnicah, ampak tudi "negospodarskim subjektom" (npr. zavod, društvo), če v okviru predpisov, ki te subjekte urejajo, opravljajo določeno dejavnost kot gospodarsko, komercialno.

V opisu dejanja obsojenke zakonski dejanski stan kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ nima ustrezne konkretizacije. Iz njega namreč ne izhaja, da je oškodovani Meddruštveni odbor planinskih društev organiziranje izletov oziroma prevozov planincev opravljal kot storitev, ki jo opravlja na trgu in s katero konkurira drugim gospodarskim subjektom, torej kot gospodarsko dejavnost (5. odstavek 126. člena KZ). Podatki spisa kažejo, da je ta subjekt s to dejavnostjo zgolj zagotavljal interese fizičnih oseb, planincev, ki so se ravno z namenom lažjega uresničevanja svojih interesov glede planinarjenja v ta društva včlanili. Iz opisa dejanja prav tako ne izhaja, da ta "negospodarski subjekt" v skladu z določbami Zakona o društvih kot komercialno dejavnost opravlja kakšno drugo dejavnost, in bi mu zato šlo kazenskopravno varstvo po 245. členu KZ.

Ker sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (2. odstavek 354. člena ZKP), bi sodišči nižjih stopenj obsojenkino ravnanje zato morali pravno kvalificirati kot kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ. Opis dejanja obsojenke namreč vsebuje vse zakonske znake zatajitve v temeljni obliki po 1. odstavku 215. člena KZ, saj so bile zatajene stvari v vrednosti (59.000,00 SIT), ki je večja od ene polovice (36.385,50 SIT) in manjša od petdeset (1,388.550,00 SIT) povprečnih čistih plač v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja (13. odstavek 126. člena KZ). Povprečna čista plača v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja je bila namreč 72.771,00 SIT.

Izpolnjena pa je tudi procesna predpostavka za pregon tega kaznivega dejanja, to je obstoj predloga za pregon, ki ga da oškodovanec na zakonsko določen način in v zakonskem roku treh mesecev (6. odstavek 215. člena KZ v zvezi z 52. in 53. členom ZKP), saj je oškodovani Meddruštveni odbor planinskih društev pravočasno, dne 16.6.1996, Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani podal zoper obsojenko kazensko ovadbo in predlog za kazenski pregon (dopis na list. št. 3 in 4 spisa).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je dejanje obsojenke pravno kvalificiralo kot kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ in obsojenki ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta (le-ta je začela teči s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe dne 5.11.1997).