Jedro

Izjava o sprejemu dediščine se ne more enostransko preklicati. Lahko se izpodbija, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti, vendar ne v zapuščinskem postopku. Slednjega pa pritožnica ni izkazala, zato je odločitev prvega sodišča, ki je za dediča premoženja po zapustnici štelo pritožničinega očeta, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dediči H. H. Ž., Y. H. in M. H. nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotovilo premoženje, ki sodi v zapuščino in je bilo zapustnici vrnjeno v denacionalizacijskih postopkih. V točki II je ugotovilo zakonite dediče v drugem dednem redu. Ker v zapuščino sodi tudi premoženje, ki ga je zapustnica prejela kot dedinja po pokojnem možu C. M., ta pa je umrl pred njo, je v III. točki izreka navedlo premoženje, ki je bilo pokojnemu vrnjeno v denacionalizacijskih postopkih, ter v točki IV izreka zakonite dediče tega premoženja.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje N. P. Graja odločitev sodišča, ki je kot zakonitega dediča premoženja po pokojni A. M., ki je bilo zapustnici vrnjeno v denacionalizacijskih postopkih, pa tudi premoženja, ki ga je zapustnica prejela kot dedinja po pokojnem možu C. M., določilo zapustničinega nečaka B. M. Poudarja, da se je B. M. v ponovljenem zapuščinskem postopku odpovedal dedovanju po zapustnici v svojem imenu, ne pa tudi v imenu pritožnice, ki je njegova hčerka. Ker je sodišče vodilo nov postopek, je dediče ponovno pozvalo na izjavo o sprejemu dediščine in jih opozorilo na nepreklicnost izjave. Sprašuje se, zakaj bi sodišče sicer pozivalo dediče na izjave, če to ne bi bilo zakonito. Dediščino po zapustnici je sprejela že v vlogi z dne 5. 9. 2014, nato pa še po pooblaščencu na naroku 11. 3. 2015. Opozarja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je upoštevalo samó vlogo pooblaščenke H. H. Ž., in to brez dokazil, da je B. M. kakorkoli razpolagal s premoženjem. Oporeka ugotovitvi sodišča, da ni prerekala trditev o razpolaganju z zapuščino in opozarja na vlogo z dne 22. 5. 2015, v kateri je ugovarjala navedbam o odtujevanju premoženja. B. M. je prodal le tiste delnice, ki jih je kupil sam in s tem kril stroške doma za starejše občane. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in jo določi za dedinjo v tem zapuščinskem postopku.

3. Na pritožbo so odgovorili dediči H. H. Ž., Y. H. in M. H. V pritožbi oporekajo navedbam pritožnice in pritrjujejo pravnim naziranjem, argumentaciji ter zaključkom prvega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da izjave B. M. o odpovedi dedovanju ni moč upoštevati. Iz zapuščinskega spisa izhaja, da je B. M. dediščino po pokojni A. M. sprejel; to povsem jasno izhaja tudi iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 448/2006 z dne 14. 3. 2007. Ker pa je izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine nepreklicna, kar nedvoumno izhaja iz določbe 138. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), je kasneje ni moč spremeniti in se dedovanju v svojem imenu odpovedati, pa čeprav sodišče v novem postopku dediče ponovno poziva na podajo izjav o sprejemu dediščine.

6. Izjava o sprejemu dediščine se ne more enostransko preklicati. Lahko se izpodbija, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti, vendar ne v zapuščinskem postopku. Slednjega pa pritožnica ni izkazala, zato je odločitev prvega sodišča, ki je za dediča premoženja po zapustnici štelo pritožničinega očeta B. M., pravilna.

7. Izpolnjen pa je tudi dejanski stan iz 135. člena ZD, ki onemogoča odpoved dediščini v primeru razpolaganja z zapuščino oziroma z njenim delom. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo trditvam in dokazilom pooblaščenke H. H. Ž., ki je zatrjevala, da je B. M. z delom zapuščine že razpolagal, in sicer z dividendami za delnice, ki sodijo v zapuščino po obeh zapuščinskih masah, ter tudi z delom delnic. Pritožba sicer pravilno izpostavi, da je pritožnica trditvam o razpolaganju z zapuščino oporekala v vlogi z dne 22. 5. 2015. Pritožba pa prezre, da je bila kasneje tako pritožnici kot njenemu očetu vročena še ena vloga dedičev z dokazili o tem, da je dedič B. M. z zapuščino že razpolagal. Vloga je bila vročena pooblaščencu pritožnice, pa tudi B. M., obema z opozorilom, da bo v primeru neodziva sodišče štelo trditve za verjetne in M. odpovedi dedovanju ne bo upoštevalo. Na to vlogo pa se pritožnica in B. M. nista odzvala, zato je sodišče prve stopnje trditev o razpolaganju z zapuščino štelo za priznano, skladno z določbo 214. člena ZPP.

8. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Podani pa tudi niso po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 163. členom ZD), zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. O pritožbenih stroških dedičev, ki so jih imeli z odgovorom na pritožbo, je odločeno na podlagi prvega odstavka 174. člena ZD. V zapuščinskem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške, ki jih je imela s postopkom ali zaradi postopka. Vlagatelji odgovora na pritožbo ne navajajo razlogov za uporabo tretjega odstavka 174. člena ZD, zato stroške, ki so jih imeli z odgovorom na pritožbo, nosijo sami(1).

Op. št. (1): Po določbi tretjega odstavka 174. člena ZD lahko sodišče na predlog ene stranke odloči, da ji mora druga stranka povrniti stroške, katere ji je povzročila z očitno nepoštenim ravnanjem.