Jedro

Toženci kot poroki so sprejeli svojo primarno odgovornost in ne subsidiarno, kar pomeni, da je v takšnih primerih upniku na voljo, ali bo najprej tožil glavnega dolžnika ali poroka ali oba hkrati. Zato je odveč raziskovati, ali je tožeča stranka skušala izterjati dolg od glavnega dolžnika ali ne. Takšen pogodbeni dogovor seveda prinese solidarno obveznost glavnega dolžnika in poroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci nerazdelno plačati tožnici 300.000 ATS z obrestmi in ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je višji obrestni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da so toženci s poroštvenimi izjavami z dne 08.06.1988 prevzeli jamstvo kot poroki in plačniki za kontokorentno posojilo firmi M. iz Celovca, ki je bila zaradi pomanjkanja premoženja izbrisana iz registra podjetij. Tako so toženci pasivno legitimirani na podlagi avstrijskega Občnega državljanskega zakonika, ki ga je treba uporabiti po dogovoru med pogodbenimi strankami.

Sodišče druge stopnje je pritožbama prvega toženca in toženke delno ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo v obrestnem in stroškovnem delu v obsegu, ki se nanaša nanjo, v ostalem pa jo je zavrnilo in sodbo potrdilo. O pritožbenih stroških je odločilo, da so nadaljnji stroški postopka. Obstoj dolga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi kreditne pogodbe z dne 01.06.1981, če pa naj bi bil dolg res poravnan, bi morala to po 219. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977) dokazati tožena stranka. Toženka bi si morala sama preskrbeti prevod pogodb v slovenščino, če res ni znala nemško. Pritožnika sta se zavezala kot subsidiarna poroka in zanju velja paragraf 1357 ODZ, po katerem lahko upnik sam izbira, koga bo tožil - glavnega dolžnika ali poroka ali oba hkrati.

Proti tej sodbi sta vložila revizijo prvi toženec in toženka iz razlogov po 370. členu ZPP s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo spremeni, tako da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, podrejeno pa razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v novo sojenje. Trdi, da revidentoma ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker toženka ni bila zaslišana, prvemu tožencu pa tožba ni bila oziroma je bila nepravilno vročena, pa tudi zaslišan ni bil. Tožeča stranka ni dokazala obstoja dolga. Sodišče tako ni uporabilo oziroma je nepravilno uporabilo 212. člen ZPP.

Višje sodišče je kršilo 14. točko 339. člena ZPP, ker je ostalo neobrazloženo in nedokazano dejstvo obstoja dolga. Nelogično je, da bi morala tožena stranka to dokazati. Sprejelo je domnevo, da toženka zna nemško, ker je živela v Avstriji. Glede malomarnosti tožeče stranke je nepravilno uporabilo paragraf 1356 ODZ. Solidarno poroštvo je skonstruiralo. Deveto točko poroštvene izjave bi se dalo drugače tolmačiti, 1. točko pa tako, da gre za razmerje med poroki, ne pa za razmerje do dolžnika. Dogovor solidarnega poroštva je nelogičen, saj gre za podjetje, ki je bilo v lasti zakoncev pritožnikov, ne pa tuj dolg.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma naj bo pooblaščencema revidentov pojasnjeno, kot je bilo že v izpodbijani sodbi, da je treba v tej zadevi, ki se je na prvi stopnji končala s sodbo še pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 498. člena), uporabiti v nadaljnjem postopku in tako tudi v revizijskem dosedanje predpise, se pravi Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Dokaz z zaslišanjem strank je le eno izmed dokaznih sredstev (osemnajsto poglavje ZPP 1977) in to v tem zakonu celo kot pomožno (drugi odstavek 364. člena). Nikakor pa izvedba tega dokaza ni pogoj za veljavnost oziroma zakonitost postopka in izdane sodbe (opustitev tega dokaza kot nepotrebnega ni sankcionirana kot bistvena kršitev absolutne narave po drugem odstavku 354. člena ZPP 1977). Stranke ni mogoče siliti k izpovedi (269. člen ZPP 1977). Ker se toženka kljub vabilu na glavno obravnavo z opozorilom, da bo zaslišana kot stranka, naroka zanjo ni udeležila, seveda tudi ni mogla biti zaslišana. Prvi toženec pa izvedbe tega dokaza sploh ni predlagal. Vročitev tožbe prvemu tožencu je izkazana (povratnica na l. št. 75), kako je bila vročena, pa ni pomembno, zlasti še ob dejstvu da je prvi toženec storil vse mogoče, da mu sodnih pisanj ni bilo mogoče vročati, s čimer je hudo zlorabljal pravice, ki jih imajo stranke v postopku.

Kam meri revizija s trditvijo, da je sodišče nepravilno uporabilo 212. člen ZPP (bržkone je mišljen 219. člen ZPP 1977), ni mogoče razbrati. Ta zakonska določba nalaga vsaki stranki, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka je predložila dopis - pogodbo z dne 06.01.1998, iz katere je razvidno, da je takrat obstajal dolg M., kar je prvi toženec kot predstavnik te firme s podpisom potrdil. Še kakšnih drugih dokazov sodišče ni potrebovalo, ker je verjelo že temu dokazu. Nasprotnega revidenta nista niti skušala dokazovati. Kako je dolg nastajal, za rešitev tega spora sploh ni pomembno. Tožbeni zahtevek namreč temelji na poroštveni obveznosti tožencev, zanju pa sam nastanek dolga ni pomemben, marveč le dejstvo nastale obveznosti (paragraf 1351 avstrijskega obligacijskega zakona Allgemeine brgerliche Gesetzbuch - ABGB). Tako izpodbijana sodba ni pomanjkljiva v tem smislu, da je glede vprašanja obstoja dolga ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Ne gre za nelogičnost v stališču sodišča, da domneva, da toženka zna nemško. Ko je zavrnilo kot neutemeljeno njeno pritožbeno trditev, da gre za nično poroštveno pogodbo, ker ni napisana v slovenščini, je pravilno poudarilo, da je sama malomarno ravnala, če ni zahtevala prevoda pogodbe, ki je bila sklenjena, z njenega stališča gledano v tuji državi s tujim podjetjem. Če je k temu dodalo svojo domnevo o njenem znanju nemščine, pač ni zapisalo nič nelogičnega, kar bi bilo povezano s samo odločitvijo o sporu. Neznanje tujega jezika v opisani situaciji ne povzroči ničnosti pogodbe. Očitanih procesnih kršitev potemtakem ni.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Tako je sodišče ravnalo prav, da je spor presojalo po paragrafu 1357 in ne 1356 ABGB. Toženci so se zavezali s poroštvenimi pogodbami kot poroki in kot dolžniki (1. točka pogodbe). Tako so sprejeli svojo primarno odgovornost (paragraf 1357 ABGB) in ne subsidiarne (paragraf 1356 ABGB), kar pomeni da je v takšnih primerih upniku na voljo, ali bo najprej tožil glavnega dolžnika ali poroka ali oba hkrati. Zato je odveč raziskovati, ali je tožeča stranka skušala izterjati dolg od glavnega dolžnika ali ne. Takšen pogodbeni dogovor seveda prinese solidarno obveznost (paragraf 891 ABGB) glavnega dolžnika in poroka in tako nikakor ne gre za to, da bi sodišče samo skonstruiralo takšno obliko poroštva.

Kako naj bi se 9. točka poroštvene pogodbe razlagala drugače, revizija ne pove, in tako na ta pomislek ni mogoče odgovoriti.

Poroštvene pogodbe so sestavljene med upnikom in posameznimi poroki in druga poroka v vsaki izmed njih sploh nista omenjena. Ne gre niti za zadnjo omenjeno nelogičnost. Zakon ne prepoveduje, da kreditodajalec ne bi smel zavarovati svojega kredita družbi tako, da za odplačilo dolga jamčijo družbeniki osebno s svojim premože njem. V tej zadevi se je to izkazalo kot koristno, ker je družba prenehala obstajati.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana in ker sodišče tudi ni ugotovilo procesne kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).