Jedro

Ker je tožena stranka tožniku odmerila letni dopust za delo v težjih delovnih pogojih na podlagi vnaprej določenih kriterijev in ob upoštevanju, da le občasno opravlja delo v težjih delovnih pogojih, tožbeni zahtevek za priznanje dodatnih dni letnega dopusta ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 10. 2009 v zvezi s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, Policije z dne 9. 3. 2009 nezakonit in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožniku izdati sklep o določitvi letnega dopusta za leto 2009 v skupnem trajanju 30 dni, oziroma mu za težje delovne pogoje določiti dodatni letni dopust v trajanju dveh delovnih dni. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 427,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj je kljub temu, da ji je predlagal, da se ga zasliši kot stranko, ta dokaz kot nepotreben zavrnilo tako, da se tožnik ni imel možnosti izjaviti, imel pa je pripombe na izpovedbe prič in naravo svojega dela, utemeljenost tožbenega zahtevka pa je hotel dokazati tudi s svojim zaslišanjem. Ugotovitev sodišča, da so se delovni pogoji v letu 2009 spremenili in to na boljše, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je priča M.L. izpovedala, da se je število zaposlenih na mejnem prehodu … povečalo šele decembra 2009. Koliko pa dejansko koristijo prenovljene kabine in klimatske naprave v kabinah, zgovorno pove podatek, da na mejnih prehoda delo skoraj brez izjem poteka na prostem. Policisti kontrolorji smejo delati v kabinah začasno le, ko tako zaradi narave in skrajno neprimernih zunanjih razmer odloči vodja izmene, kar pa mora biti ustrezno protokolirano. Splošno znano je, da je mejni prehod v …, kjer je večino časa delal tudi tožnik, bolj frekventen. Tožnik je svoja raziskovanja o tem, koliko dni dopusta so dobili delavci na račun težnih pogojev dela, ugotovil, da ima v drugih policijskih upravah za težke pogoje dela določena dva dni letnega dopusta. Postavlja se vprašanje tolmačenje besed „občasno“ in „večino“. Po mnenju tožnika „večinoma“ pomeni več kot polovico. Že iz pravilnika in iz zaslišanja prič pa izhaja, da je tožnik večino časa preživel zunaj. Tekom postopka je bilo pojasnjeno, da je tožnik ves čas delal kot policist kontrolor, nikoli kot vodja izmene, torej je bil praviloma ves čas izven kabine. Priglaša pritožbene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti ter da so navedbe tožnika v zvezi z delovnimi pogoji izven kabin na mejnih prehodih nerelevantne, saj iz navedb prič jasno izhaja, v čem so se delovni pogoji v primerjavi s prejšnjimi leti spremenili. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Z izpodbijanim sklepom o določitvi letnega dopusta za leto 2009 z dne 9. 3. 2009 je bil tožniku določen letni dopust v skupnem trajanju 29 dni, od tega mu je tožena stranka po kriteriju težji delovni pogoji določila letni dopust v trajanju en dan. Tožnik je menil, da mu iz naslova težji delovni pogoji pripadata vsaj dva dneva dodatnega letnega dopusta.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se delovni pogoji policistov kontrolorjev glede na leto 2008, v letu 2009 izboljšali, zato je predstojnik odmeril po kriterijev težji delovni pogoji dodatno le en dan letnega dopusta. Zato je zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved priče E.B., iz katere izhaja, da je v letu 2009 prišlo do spremembe delovnih pogojev tožnika in njegovih sodelavcev, pojasnil je, katere izboljšave so bile opravljene na mejnih prehodih, ki so dejansko pogojevale priznanje le enega dneva po kriteriju težji delovni pogoji. Tudi priča M.L. je izpovedala, da so se pogoji dela od leta 2007 do 2009 bistveno spremenili (na bolje).

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker je sodišče dokaz z zaslišanjem tožnika kot nepotreben zavrnilo. Zaslišanje strank je eden od dokazov in je namenjeno dokazovanju navedb. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zaslišanje tožnika ni bilo potrebno. Sodišču ni potrebno izvesti vseh dokazov v skladu z načelom proste presoje dokazov in v skladu z načelom materialne resnice, je sodišče preostale dokazne predloge zavrnilo, ker je menilo, da za zadevo niso relevantni.

Pravna podlaga za določitev letnega dopusta je 38. člen Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO – Ur. l. RS, št. 15/90 in naslednji), ki v 1. odstavku določa, da se delavcu letni dopust poveča za največ tri dni tudi v primeru dela v hrupu, v vročini, prahu, vlagi oziroma pod vplivom vremenskih razmer. Tožena stranka je za leto 2009 določila letni dopust na podlagi kriterijev, ki so določeni v dopisu „Določitev letnega dopusta za leto 2009 – kriteriji“ z dne 15. 12. 2008. V 4. točki kriteriji določajo, da so javni uslužbenci upravičeni do dodatnih dni letnega dopusta za delo v hrupu, vročini, prahu in vlagi oziroma pod vplivom vremenskih razmer, in sicer dva dneva pripadniki PPE, ki so v PPE več kot šest mesecev, 2 dneva javni uslužbenci Policije, ki večinoma opravljajo delo v hrupi, vročini, prahu in vlagi oziroma pod vplivom vremenskih razmer in 1 dan javni uslužbenci policije, ki občasno opravljajo delo v hrupu, vročini, prahu in vlagi oziroma pod vplivom vremenskih razmer. Delodajalec tožnika je ocenil, da policisti kontrolorji na mejnih prehodih le občasno opravljajo delo v hrupu, vročini, prahu, vlagi oziroma pod vplivom vremenskih razmer, zato jim je priznal le en dan letnega dopusta po tem kriteriju. Tožena stranka je tožniku odmerila letni dopust za delo v težjih delovnih pogojih na podlagi vnaprej določenih kriterijev in ob upoštevanju, da tožnik le občasno opravlja delo v težjih delovnih pogojih. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve.