Jedro

Določb V. odst. 235. čl. ZVCP-1 ni mogoče uporabiti, če je storilec storil prekrške, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk, četudi mu je bilo ob uporabi omilitvenih določil obakrat izrečenih po 17 kazenskih točk. Za uporabo V. odst. 235. čl. ZVCP-1 ne zadošča zgolj navajanje, da je storilec po poklicu voznik tovornega vozila. Iz navedb mora izhajati, da je vožnja določene kategorije motornih vozil za storilca osnovni poklic, kar pomeni, da je to edino delo, ki ga lahko opravlja v okviru delovnega mesta ali samozaposlitve in se z njim preživlja, poleg tega pa mora za svoje trditve ponuditi tudi ustrezne dokaze.

Izrek

Pritožba storilca prekrška se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu prekrška izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije A, B, B+E, C, C+E, G in H motornih vozil, ki jih je imel vpisane v vozniško dovoljenje na dan 13.01.2006, ko je storil prekršek, s katerim je presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, saj je ugotovilo, da je storilec v obdobju od 10.02.2007 do 10.06.2008 dosegel skupno 34 kazenskih točk po Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da storilčevo vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa.

Takšno odločitev napada storilec prekrška s pravočasno pritožbo zaradi kršitev Ustave RS, Zakona o prekrških (ZP-1), Kazenskega zakonika, ZVCP (pravilno ZVCP-1), Zakona o policiji in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V pritožbi navaja, da izrečena sankcija zelo posega v njegov socialni položaj in mu povzroča stres, da pred izdajo sodbe ni bil zaslišan, da bo izguba vozniškega dovoljenja močno prizadela njega in njegovo družino, ker je njegovo delo glavni vir prihodkov. Ker je po poklicu voznik tovornega vozila in je vse odvisno od njega, saj plačuje največ računov sam, se sklicuje na V. odst. 235. čl. ZVCP-1, ki določa, da se lahko imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, razen če je z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. V nadaljevanju pritožbeno sodišče prosi, da si dobro pogleda odločbo Ustavnega sodišča z dne 16.03.2000, iz katere izhaja, da je ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja protiustaven in nezakonit. Navaja še, da je vozniško dovoljenje kot osebni identifikacijski dokument neodtujljivo, da mu je bila kršena tudi pravica do poštenega sojenja, ker mu ni bil tam na razpolago primeren čas za obrambo in niso bili upoštevani obremenilni in razbremenilni dokazi. V nadaljevanju pa obširno izpodbija tudi pravilnost ugotovitve dejanskega stanja glede obeh prekrškov, pravilnost uporabe materialnega prava v zvezi s prekrški, zaradi katerih mu je bilo izrečenih skupno 34 kazenskih točk, ter bistvene kršitve postopka o prekršku, ki naj bi bila storjena v fazi odločanja o odgovornosti za storjena prekrška. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče, ali pa da se postopek ustavi oz. obnovi in izvede tako kot ga določa Ustava.

Pritožba ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa po 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) in po preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je storilcu prekrška s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 15.11.2006, ki je postala pravnomočna 10.02.2007, bilo izrečenih 17 kazenskih točk, s sodbo o prekršku istega okrajnega sodišča z dne 05.05.2008, ki je postala pravnomočna 10.06.2008, pa prav tako 17 kazenskih točk, pri čemer je obakrat prekršek storil z motornim vozilom B kategorije. Prav tako je prvostopenjsko sodišče na podlagi potrdila Upravne enote V. pravilno ugotovilo, da je storilec prekrška na dan 13.01.2006, ko je storil prekršek, s katerim je že drugič v obdobju treh let dosegel 17 kazenskih točk in s tem presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, imel vozniško dovoljenje za A, B, B+E, C, C+E, G in H kategorije motornih vozil. Glede na takšne ugotovitve je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je na podlagi III. odst. 22. čl. ZP-1, ki določa, da vozniku, ki v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk, kot tudi določbo III. odst. 235. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki določa, da se imetniku vozniškega dovoljenja, ki z odločbo prekrškovnega organa doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takšen sklep pa sodišče prve stopnje izda na podlagi 202.a čl. ZP-1. Zaradi navedenega je torej sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, teh ugotovitev pa pritožnik s svojo pritožbo sploh ni napadal. Pretežni del pritožnikovih pritožbenih navedb se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje storjenih prekrškov, kršitve materialnih predpisov v zvezi z storjenima prekrškoma in na bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ki naj bi bile storjene v fazi odločanja o odgovornosti za oba prekrška. Takšne pritožbene navedbe pa so v postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neupoštevne, saj v predmetni zadevi ne gre več za postopek o prekršku. V postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženega ali preseženega števila kazenskih točk sodišče ugotavlja le, ali so glede na podatke v skupni evidenci kazenskih točk, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje, izpolnjeni pogoji za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tj. ali je bilo s pravnomočnimi plačilnimi nalogi, odločbami ali sodbami o prekršku izrečenih skupno 18 ali več kazenskih točk. Vse zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnopravnih predpisov, ki določajo prekršek, kot tudi pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem obeh prekrškov, bi storilec prekrška lahko uveljavljal le v pritožbah zoper citirani sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu. Ker pa sta citirani sodbi o prekršku Okrajnega sodišča v Žalcu že postali pravnomočni, kar pomeni, da zoper njiju ni mogoče več vložiti rednega pravnega sredstva, take pritožbene navedbe niso upoštevne. Prav tako niso upoštevne navedbe, da izrečena sankcija storilcu povzroča stres in zelo posega v njegov socialni položaj, saj sodišče v postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne vodi postopka o prekršku, v katerem bi lahko upoštevalo okoliščine iz 26. čl. ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija večja ali manjša. Izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je namreč le ukrep, ki je zakonska posledica pravnomočno izrečenih kazenskih točk, vse okoliščine, ki vplivajo na odmero sankcije pa so bile upoštevane v postopkih o prekršku, v katerih sta bili izdani pravnomočni sodbi o prekršku. Kar zadeva zatrjevano odločitev Ustavnega sodišča RS z dne 16.03.200 pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da je vozniško dovoljenje sicer res identifikacijski dokument, vendar pa njegovo pridobitev in prenehanje ureja zakon. Da je sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja skladna z Ustavo RS, pa je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-213/98 z dne 16.03.2000, medtem ko je z odločbo, na katero se sklicuje storilec v svoji pritožbi, ki jo je Ustavno sodišče RS prav tako izdalo 16.03.2000, odločalo o ustavnosti takrat veljavnega 202. čl. ZP, ki pa je že 31.12.2004 prenehal veljati, zaradi česar v predmetnem postopku odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožnik ni mogoče upoštevati.

Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na V. odst. 235. čl. ZVCP-1. Ta sicer res daje možnost sodišču, da imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, vendar pa tega sodišče ne more storiti, če je imetnik vozniškega dovoljenja z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Glede na podatke v spisu je bilo s sodbama Okrajnega sodišča v Žalcu bil kar dvakrat pravnomočno kaznovan za prekršek po tč. D IV. odst. v zvezi s V. odst.130. čl. ZVCP-1, za katerega pa je predpisana tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk. Storilcu prekrška sicer v nobenem od primerov ni bilo izrečenih hkrati tudi 18 kazenskih točk, ker je sodišče obakrat uporabilo omilitvena določila in storilcu izreklo obakrat po 17 kazenskih točk, vendar je kljub temu jasno, da je storilec obakrat storil prekrška, za katerega je po zakonu predpisanih 18 kazenskih točk. Tako niso bili izpolnjeni pogoji, da bi lahko sodišče uporabilo pravno dobroto iz V. odst. 235. čl. ZVCP-1. Poleg tega pa pritožbeno sodišče tudi poudarja, da so pritožbene navedbe o tem, da je po poklicu voznik tovornega vozila, premalo konkretizirane in tudi ne dokazane. Za uporabo V. odst. 235. čl. ZVCP-1 namreč ne zadošča zgolj navajanje, da je storilec po poklicu voznik tovornega vozila. Iz navedb mora izhajati, da je vožnja določene kategorije motornih vozil za storilca osnovni poklic, kar pomeni, da je to edino delo, ki ga lahko opravlja v okviru delovnega mesta, na katerem je zaposlen, oz. v okviru samozaposlitve ter si s takšnim delom zagotavlja preživljanje, takšna zatrjevanja pa morajo biti tudi podprta z dokazi.

Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba storilca prekrška pa v celoti neutemeljena, jo je bilo potrebno v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrniti in izpodbijani sklep potrditi, saj tudi uradni preizkus ni pokazal nepravilnosti, na katere pritožbeno sodišče sicer pazi uradoma (čl. 159 ZP-1).