Jedro

Odškodnina je odmena za razlaščeno stvar, zato razlaščencu pripada z dnem razlastitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se prisojena odškodnina za razlaščeno zemljišče zniža na 16.735,00 EUR, razlika do zneska 28.966,00 EUR pa zavrne; - v 2. točki izreka tako, da se ta točka glasi: „Nasprotna udeleženka je v roku 15. dni od prejema tega sklepa dolžna predlagateljici plačati 2.234,32 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je nasprotnemu udeležencu (razlastitvenemu upravičencu) naložena obveznost, da predlagateljici za razlaščeno nepremičnino parc. št. 156/2 cesta 496 m2, k.o. X. plača 28.966,00 EUR odškodnine. Glede stroškov postopka je odločeno, da jih je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagateljici v višini 2.670,62 EUR.

2. Pritožuje se nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo odškodnina znižana na 13.243,00 EUR in obrestovana od pravnomočnosti sklepa dalje, višji oz. drugačen zahtevek, vključno s stroški postopka, pa zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da se pritožuje zoper odškodnino, prisojeno nad zneskom 13.243,00 EUR, pa tudi glede obresti in stroškov postopka. Opozarja, da materialni predpis (105. čl. Zakona o urejanju prostora; v nadaljevanju ZUreP-1) govori o ustrezni odškodnini, ki naj obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo. Pri njeni oceni se upoštevajo strokovni standardi, namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Sklicuje se na sodno prakso (odločbe VSL II Cp 410/95, I Cpg 1030/2010, I Cp 1948/2009 in II Cp 2390/2010). V navedenih zadevah se odškodnina določa na podlagi tržne cene nepremičnine in upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Meni, da sodišče prve stopnje ni tako ravnalo. Opozarja, da je bila predlagateljici odvzeta tako rekoč prazna pravica – lastninska pravica poti, po kateri vsaj od leta 1868 poteka makadamska pot za dostop do objektov. Predlagateljica je obravnavano zemljišče že doslej lahko uporabljala le za potrebe svojih voženj, nedoločeno število tretjih oseb pa je na tem zemljišču priposestvovalo služnostno pravico voženj. Zaradi razlastitve predlagateljičina pravica uporabljati sporno nepremičnino ni in ne bo nič manjša, ker bo nepremičnino uporabljala v dosedanjem obsegu. Sklicuje se na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se zavzema za pravično ravnotežje med potrebami javnega interesa in upravičenji posameznika. Vendar pa tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah posamezniku ne zagotavlja pravice do popolnega nadomestila prav v vseh primerih in je zaradi upravičenih razlogov javnega interesa lahko nadomestilo tudi nižje od polne tržne vrednosti. Seveda pa odškodnina, ki jo je primerneje imenovati nadomestilo, ne sme bistveno odstopati od poštene vrednosti. Opozarja, da se obravnavana nepremičnina že od leta 1868 uporablja kot javna cesta in je edini dostop do stanovanjskih hiš; nasprotna udeleženka jo posipava, pluži in vrši zimsko službo. Predlagateljica zaradi razlastitve ni utrpela zmanjšanja premoženja, saj bo cesto po razlastitvi lahko uporabljala v enakem obsegu kot pred tem. Lastninska pravica ji je prinašala zgolj breme plačevanja javnih dajatev, česar je z razlastitvijo razbremenjena. Tudi izvedenec je ugotovil, da nepremičnina predlagateljici ne prinaša dobička. Opozarja, da je izvedenec nepremičnino vrednotil kot prosto bremen, s čemer ne soglaša, vendar kljub temu pristaja na ceno 26,70 EUR/m2, ki jo je ugotovil izvedenec kot povprečno prilagojeno ponderirano vrednost primerljivih zemljišč. Iz tega razloga odškodnini do višine 13.243,00 EUR ne nasprotuje. Meni, da mora biti cena valorizirana na čas odločanja. Opozarja, da je na spletni strani Okrajnega sodišča v Ljubljani objavljena odredba o prodaji, ki za prodajo dolžnikovega 2/35 deleža na poti določa ceno 0,355 EUR/m2, vrednost ostalih zemljišč pa vrednoti po 0,71 EUR/m2. Opozarja na sklep VSL II Cp 2390/2010, v katerem je zavzeto stališče, da obresti od odškodnine ne gredo od izdaje odločbe o razlastitvi. Tudi v zadevi I Cp 1012/2010 višje sodišče ni poseglo v zamudne obresti, dosojene za primer zamude s plačilom odškodnine. Meni, da je glede obresti treba upoštevati predlagateljičino krivdo za dolgotrajnost postopka odmere odškodnine. Zahtevala je bistveno previsok znesek in se z njo ni dalo skleniti sporazuma. Meni, da bi pri odločitvi o stroških postopka moral biti upoštevan uspeh strank v postopku.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Z odločbo Upravne enote Kamnik opr. št. 352-14/2009 (40)-17 z dne 15.11.2010, ki je postala pravnomočna dne 4.12.2010, je bila predlagateljici razlaščena nepremičnina parc. št. 156/2 cesta v izmeri 496 m2, k.o. X. Izvedenec je ugotovil, da gre za peščeno utrjeno cesto v naselju X., ki je bila v katastru vrisana že od leta 1868. Odmerjena je bila 1987, kot javna pot JP 660114 pa kategorizirana leta 1999 in ponovno z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest na območju Občine Kamnik v letu 2009 (Ur. list RS št. 9/09) kot lokalna cesta LC 660114. Predlagateljica ni zanikala navedbe nasprotnega udeleženca, da se to zemljišče že od leta 1868 dalje uporablja kot pot – cesta. Pomen tega dejstva je skušala minimizirati s trditvijo, da je šlo za kolovoz.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s predlagateljičinim stališčem, podanim v postopku pred sodiščem prve stopnje in v odgovoru na pritožbo, da kategorizacija na tem zemljišču obstoječe poti kot javne poti oz. javne ceste, na cenitev nima vpliva. S kategorizacijo je nasprotna udeleženka lahko zadostila svoji obveznosti iz Zakona o javnih cestah, nima pa kategorizacija kakršnega koli vplivati na lastninsko pravico (razlastitvenega učinka) in tudi ne vpliva na višino odškodnine, ki se določa zaradi razlastitve, izvedene več kot deset let po prvi kategorizaciji. Pravno pomembno pa je dejstvo, da se je sporno zemljišče pred razlastitvijo uporabljalo kot pot; tako pred leta 1999 izvedeno kategorizacijo kot po tej kategorizaciji.

7. Materialna podlaga za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče je vsebovana v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1), ki za razlaščeno zemljišče predvideva plačilo ustrezne odškodnine. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZUreP-1 odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Po določbi tretjega odstavka 105. člena ZUreP-1 vrednost razlaščene nepremičnine ocenjujejo sodno zapriseženi cenilci gradbene in kmetijske stroke, ki pri tem uporabljajo strokovne standarde za področje ocenjevanja nepremičnin, pri čemer se poleg strokovnih standardov upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Glede površine nepremičnine se upoštevajo podatki zemljiškega katastra oziroma katastra stavb, če ta obstaja in se nanaša na nepremičnino, ki se razlašča. 8. V peti točki te obrazložitve navedeno nesporno dejstvo, da se je obravnavno zemljišče pred razlastitvijo uporabljalo kot pot, je okoliščina (namembnost zemljišča), ki jo je treba pri cenitvi upoštevati. Po planskih aktih Občine Kamnik zemljišče sodi v sklop stavbnih zemljišč. Iz Potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 29.5.2008 (dokaz A8 in B6) je razvidno, da je zemljišče v poselitvenem območju – opredeljeno kot „stanovanja in spremljajoče dejavnosti“. Kot podrobnejša namenska raba pa je opredeljena „dostopna cesta do stanovanjskih objektov“. Planski akt je torej skladen z dejansko rabo obravnavanega zemljišča, zato tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri vrednotenju nepremičnine kot zemljišča, namenjenega za pozidavo. Glede na način uporabe in nujnost zagotovitve dostopa do obstoječih objektov ni verjetno, da bi se na tem zemljišču lahko gradilo. Zemljišče je bilo tudi razlaščeno z namenom, da se uporablja kot pot in ne za pozidavo ali kakšen drug namen. V cenitvi, vsebovani v mnenju z dne 16.3.2013, je izvedenec ustrezno opredelil in pri vrednotenju upošteval zgoraj navedeno namembnost zemljišča. Pritožba pravilno opozarja, da je bistvena ugotovitev o razlaščenčevi prizadetosti zaradi razlastitve. V obravnavanem primeru je manjša kot v drugih primerih, ker predlagateljica tudi po razlastitvi nepremičnino uporablja na enak način kot pred razlastitvijo. Predlagateljica je tudi pred razlastitvijo obravnavno zemljišče uporabljala kot pot. 9. Nesprejemljivo je predlagateljičino stališče, ki ne sprejema dejanske rabe zemljišča (cesta) in podrobnejše opredelitve namenske rabe (cesta) in vztraja pri cenitvi zemljišča kot zemljišča, namenjenega za gradnjo. Uspešno pa je predlagateljica uveljavila pripombo, da je izvedenec pri ugotavljanju tržne cene na osnovi primerljivih prodaj upošteval le pravne posle, sklenjene z lokalno skupnostjo (občino) kot kupcem. Pritožbeno sodišče soglaša, da je pri ugotavljanju tržne cene treba upoštevati tudi druge transakcije, izvedene pri prometu zemljišč, ki so v naravi cesta oz. katerih namembnost je cesta ali pot. Poštena tržna cena je tista, ki vključuje transakcije vseh vrst. Na osnovi predlagateljičinih pripomb na izvedensko mnenje je izvedenec v dopolnilnem mnenju upošteval tudi prodaje na prostem trgu in na ta način ugotovil ceno 33,74 EUR/m2 oz. vrednost obravnavane nepremičnine 16.735,00 EUR. Vrednost je ugotovljena po cenah na dan cenitve oz. izdaje sodne odločbe in je ni treba valorizirati na čas razlastitve. Gre namreč za terjatev, katere višina se določa v sodnem postopku, torej po razmerah v času sojenja (t. i. nečista denarna terjatev).

10. Sodišče prve stopnje, ki je odškodnino določilo na osnovi cene za nezazidano stavbno zemljišče (58,40 EUR/m2), je izhajalo iz napačne predpostavke, da je bila namembnost zemljišča spremenjena s kategorizacijo ceste. To ni res, kajti obravnavno zemljišče se je nesporno – tako pred kategorizacijo kot po njej – uporabljalo kot pot oz. cesta. Kategorizacija namembnosti zemljišča ni spreminjala. Glede na táko uporabo je nebistveno, da zemljiškoknjižni podatki obstoja služnostnih pravic ne izkazujejo. Tako po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal do 1.1.2003, kot po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ), ki je bil tega dne uveljavljen, se služnost pridobi tudi z dalj časa trajajočim izvrševanjem – priposestvovanjem (54. čl. ZTLR in 217 čl. SPZ) in obstaja, ne glede na to, da ni vpisana v zemljiški knjigi. Odsotnost vpisane služnosti v zemljiški knjigi torej ne izkazuje, da služnosti na tem zemljišču ni oz. da se zemljišče ni uporabljalo kot cesta, pot. 11. S pritožbeno trditvijo, da so se na javni dražbi solastninski deležni na zemljiščih, ki so v naravi pot, prodajali za bistveno nižjo ceno, pritožnica drugačne odločitve ne more doseči. Že dejstvo, da so se prodajali solastninski deleži, kaže na neprimerljivost dejanskih stanov.

12. Pritožba se neutemeljeno zavzema tudi za brezobrestno določitev odškodnine oz. odločitev, da se obresti prisodijo samo za primer plačila po izteku paricijskega roka. ZUreP-1 vprašanja obresti ne ureja, v sodni praksi pa je sprejeto stališče, da je razlastitveni upravičenec s plačilom odškodnine v zamudi najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Odškodnina je odmena za razlaščeno stvar, zato razlaščencu pripada z dnem razlastitve. Z razlastitvijo preneha lastninska pravica in razlaščenec pridobi pravico do odškodnine. Ker so obresti akcesorna, poleg glavne terjatve obstoječa obveznost oziroma terjatev, tudi obresti razlaščencu pripadajo od razlastitve dalje. Od razlastitve dalje razlastitveni upravičenec lahko pridobiva plodove, ki jih prinaša razlaščena stvar, razlaščenec pa je upravičen do plodov, ki jih prinaša denar, do katerega je zaradi razlastitve upravičen. Tako je stališče novejše sodne prakse (1), ki je bila v preteklosti res neenotna.

13. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je določitev prvostopenjskega sodišča spremenjena tako, da je odškodnina znižana na 16.735,00 EUR. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 3. točki 365. čl. ZPP v zvezi s 358. čl. ZPP.

14. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Ker je stroške postopka za določitev odškodnine dolžan kriti razlastitveni upravičenec, je nasprotnemu udeležencu naložena obveznosti, da predlagateljici povrne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje: po tar. št. 3100 Odvetniške tarife 510,90 EUR, po tar. št. 3102 471,60 EUR, po tar. št. 6002 20 EUR, DDV 200,60 EUR in izvedenina 1.031,22 EUR, skupaj 2.234,32 EUR. Upoštevajoč v pritožbenem postopku določeno odškodnino se nagrada odmerja od osnove 393,00 EUR. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške postopka (104. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

15. Tudi svoje stroške pritožbenega postopka trpi razlastitveni upravičenec - pritožnik sam (104. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Pritožbeno sodišče pa mu ne nalaga obveznosti povrnitve stroškov nasprotnih udeležencev v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ti stroški niso bili potrebni (smiselna uporaba prvega odstavka 155. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni pripomogel, saj v odgovoru na pritožbo predlagateljica ponavlja dejanske trditve in se zavzema za enaka stališča in razlago materialnega prava, kakršno je podla že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

(1) Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2011