Jedro

Postopek ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je povsem specifičen dokazni postopek, saj je v njem z naravoslovno znanstveno metodo dognana materialna resnica (to je očetovstvo osebe, katere vzorci so analizirani). Zanesljivost te znanstvene metode pa je, kot rečeno, izjemna, največja možna in tako onkraj razumnega dvoma. Revidentovo laično in neargumentirano zoperstavljanje znanosti je tako neresno. Odločitev nižjih sodišč, da dokaz z izvedencem antropologom ne bi mogel privesti do za toženca ugodnejše rešitve, pa pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 147,83 EUR stroškov za odgovor na revizijo v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka. Ugotovilo je, da je bilo toženčevo očetovstvo v rednem postopku ugotovljeno s pomočjo analize DNK. Verjetnost očetovstva je s pomočjo navedene analize ugotovljena s 99,999829 %. Okoliščina, da naj bi otrok tožencu sedaj ne bil prav nič podoben, zaradi česar naj bi se angažiral izvedenec, po stališču prvega sodišča ne more predstavljati novega dejstva oziroma novega dokaza. Ne glede na to, kakšen bi bil rezultat novega dokaza, to na odločitev ne bi moglo vplivati.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče se je strinjalo s tem, da tudi v primeru, če bi antropološka preiskava pokazala nizko stopnjo podobnosti otroka s tožencem, to ne bi ovrglo prepričljivosti DNK analize. Vse ostalo, kar navaja toženec v tem obnovitvenem postopku, pa predstavlja izpodbijanje dokazne ocene iz rednega postopka, kar pa v tej fazi postopka več ni dovoljeno.

Proti tej odločitvi (revident jo označuje kot sodbo, v resnici gre za sklep; op. rev. sodišča) vlaga revizijo toženec. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, "naj izpodbijani sklep razveljavi ter vse pravdne stroške, tudi stroške te revizije, naloži v plačilo tožeči stranki." Toženec še vedno meni, da samo izvedeniško mnenje z DNK analizo ni zadosten dokaz o tem, da je oče mladoletnega otroka. Predlagani dokaz z izvedencem antropoloških preiskav je zanesljivo tak nov dokaz, ki bo lahko pripomogel k drugačni razsodbi. Potrebno bi bilo dobiti še ginekološko potrdilo za mater mld. otroka. Ponovno pa bi bilo treba zaslišati prof. dr. B. Sodišče naj do sedaj ne bi kritično ocenilo edinega dokaza, na katerega opira razsodbo, to je DNK analize. V nadaljevanju revizije se revident ponovno ukvarja z dejstvi, ki se nanašajo na vprašanja, kaj se je zgodilo 28.8.1999 ter kakšen odnos naj bi imel z drugotožnico. V zadnjem odstavku revident še navaja, da bi bilo treba razčistiti, če ni bila zakonita zastopnica umetno oplojena, saj po zakonu v takih primerih ni mogoče ugotavljati očetovstva.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila, v njej opozorila, da to, kar navaja revident sodi v okvir spodbijanja dejanskega stanja in predlagala zavrnitev revizije. Revizija je bila dostavljena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Postopek ugotavljanja očetovstva v obravnavani zadevi je bil pravnomočno končan, odločitev pa tudi preizkušena v revizijskem postopku. V takšno odločitev načeloma ni več mogoče posegati. Izjeme so zaradi varstva instituta pravnomočnosti ter s tem pravnega reda v celoti zelo striktno določene, postopek njihovega uveljavljanja pa strog in (vsaj v fazi odločanja o dovolitvi obnove) dosledno omejen na ugotavljanja dovoljenosti, popolnosti in pravočasnosti predloga za obnovo Šprim. 398. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP)Ć.

Toženec je v nasprotju z navedenim procesnopravnim izhodiščem obnovitveni postopek zastavil kot nadaljevanje pravde, kakor da zadeva ne bi bila pravnomočno zaključena. V pretežni meri se je tako osredotočal na dejstva in na dokazne predloge v zvezi z njimi, ki so bili v rednem postopku izvedeni, zavrnjeni ali pa bi lahko bili izvedeni (če bi jih katera izmed strank predlagala). Na ta način je posegal v postopek ugotavljanja dejanskega stanja, kar je predmet rednega postopka in je načeloma končano z izdajo pravnomočne sodbe. V ta okvir sodi tudi povsem pavšalno navržena trditev, da bi bilo treba ugotavljati, ali ni bila drugotožnica morebiti umetno oplojena.

Edina okoliščina, ki je bila vsaj navzven zasnovana tako, da bi lahko predstavljala obnovitveni razlog, je bilo dejstvo, da naj bi toženec izvedel, da mu ni štiriletni otrok v tej starosti prav nič podoben, v zvezi s to okoliščino pa je sugeriral, omenil dokaz z izvedencem, ki bi opravil test podobnosti. Ne glede na pomanjkljivo opredeljenost tako zastavljenega predloga za obnovo (prim. drugi odstavek 397. in drugi odstavek 395. člena ZPP), sta ga sodišči obravnavali dobrohotno ter se osredotočili na vprašanje, ali bi dokaz z izvedencem antropološke stroke, sploh lahko privedel do za toženca ugodnejše odločbe.

Revizijsko sodišče v celoti soglaša z nižjima sodiščema, da je odgovor na navedeno vprašanje negativen. Zanesljivost takšnega odgovora pa je onkraj razumnega dvoma. Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je, kot je sedaj splošno znano in kot je v tem postopku povedal tudi predstojnik Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Čim pa je tako, je vsakršno nadaljnje izvajanje dokazov za dokazovanje istega dejstva le samo sebi namen (ne služi in tudi ne more služiti ugotavljanju materialne resnice) in je zato edinole v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP). Postopek ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je povsem specifičen dokazni postopek, saj je v njem z naravoslovno znanstveno metodo dognana materialna resnica (to je očetovstvo osebe, katere vzorci so analizirani). Zanesljivost te znanstvene metode pa je, kot rečeno, izjemna, največja možna in tako onkraj razumnega dvoma. Revidentovo laično in neargumentirano zoperstavljanje znanosti je tako neresno. Odločitev nižjih sodišč, da dokaz z izvedencem antropologom ne bi mogel privesti do za toženca ugodnejše rešitve, pa pravilna (10. točka 394. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka je z revizijo propadla. Tožeči stranki so z vložitvijo odgovora na revizijo nastali stroški revizijskega postopka, ki ji jih je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti nasprotna stranka. Revizijsko sodišče je zato toženi stranki v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 165. člena ZPP naložilo povrnitev 147,83 EUR.