Jedro

Gestija je prepovedana, če nekdo opravlja tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil oziroma brez njegove odobritve, če je bila ta izrecno dogovorjena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi: - v 1. tč. izreka glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke proti toženi stranki nad zneskom 3,552.233,00 SIT, to je glede zneska 3,692.074,00 SIT, - v 2. tč. izreka glede ugotovitve obstoja terjatve tožene stranke proti tožeči stranki nad pravnomočno ugotovljenim zneskom 1,390.380,00 SIT, - v celoti v tč. 3 in 4 izreka sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo pod 1. tč. izreka ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 7,244.307,00 SIT, pod 2. tč. obstoj terjatve tožene stranke proti tožeči stranki v višini 1,390.380,00 SIT. Pod 3. tč. izreka je terjatvi pod tč. 1. in 2. medsebojno pobotalo in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 5,853.927,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Pod 4. tč. izreka je odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Sodbo izpodbija v celoti, z izjemo dela v 2. tč., s katerim je bila ugotovljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1,390.380,00 SIT in to zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Po najemni pogodbi (čl. 2. 1. 9.) bi lahko tožeča stranka opravljala posege v gostinski lokal le z odobritvijo tožene stranke.

Dogovorjena je bila adaptacija le v točilnici (tč. 2. 11. mnenja izvedenca), vsi ostali posegi pa so bili prepovedani. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava (226. čl. ZOR), bi moralo sodišče v sodbi oceniti, katera dela je tožeča stranka opravljala na podlagi odobritve tožene stranke. Sklicevanje sodišča na mnenje izvedenca v tem delu ne more biti relevantno. Tožena stranka je ves čas ugovarjala, da vsa dela, razen dela v točilnici, pomenijo kršitev pogodbe. Kršitev pogodbe v tem smislu sta potrdila sam tožnik in priča, a sta njuni izpovedbi ostali neocenjeni. Sodišče tudi ni odločilo o vseh ugovorih v pobot tožene stranke. Gre za ugovore v pobot v tč. 8. 9. (peč za centralno ogrevanje), v zvezi z računi št. 9, 37, 33 in 21 in ugovor v pobot, vsebovan v 11. tč. pripravljalnega spisa tožene stranke z dne 25.10.1993. O presežku ugovarjane terjatve v pobot v izreku izpodbijane sodbe tudi ni presojeno. Sodišče tudi ni priznalo del v v zvezi s popravilom električne inštalacije, "priznanih" v tč. 3. 20 izvedenskega mnenja z dne 12.8.1994. Če sodišče meni, da so bile investicije, ki jih je kot takšne navedel izvedenec, izvedene s soglasjem tožene stranke, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dokazno bremem, da so bila dela izvedena s soglasjem tožene stranke, je tožnikovo. Adaptacije (predelave v kuhinji, obzidava skladišča, nadstrešek cisterne, delo v lopi drvarnice, zunanja ureditev in razna druga dela), ne samo, da niso bile izvedene s soglasjem tožene stranke, marveč zanjo tudi niso koristne. Sodišče je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki alarmno napravo, čeprav je bila ta odstranjena skupaj s senzorji in so toženi stranki ostale le žice iz sten, ki jih je bilo potrebno odstraniti.

Neutemeljenost odločitve prvega sodišča je očitna tudi glede na dejstvo, da mora plačati tožena stranka tožeči stranki tudi leseno pergolo, obijanje sten z deskami, pleskanje lesenih izdelkov, slikanje sten in druge adaptacije, ki jih je izvedenec povzel po točkah 20/020-20/070 izvedenskega mnenja z dne 15.3.1994. Vsa dela so bila izvedena brez soglasja, za toženo stranko ne pomenijo nobene vrednosti, pleskanje sten pa sploh ni investicija, temveč vzdrževanje objekta, kar pa je po pogodbi dolžan opravljati v času najema tožnik.

Prvo sodišče je smiselno napačno povzelo izvedensko mnenje v zvezi s pečjo za centralno kurjavo. Po najemni pogodbi je bilo dogovorjeno, da morajo prevzeta osnovna sredstva po izteku najemne pogodbe izkazovati isto vrednost. Tožnik je prevzel gostinski lokal z delujočo centralno kurjavo, vključno s pečjo za centralno ogrevanje.

Tožnik je protipravno odstranil peč s centralno kurjavo in delno poškodoval samo napeljavo, kar vse je morala tožena stranka nadomestiti in zanjo predstavlja škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Slednjega prvo sodišče v sodbi ni upoštevalo. Povsem nejasno je v izpodbijani sodbi, katerih predmetov tožena stranka tožeči stranki ni pustila odpeljati.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvo sodišče je pod tč. 1. izreka sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v višini 7,244.307,00 SIT, pod tč. 2. izreka sodbe obstoj terjatve tožene stranke do tožnika v znesku 1,390.380,00 SIT. Nato je pod tč. 3 izreka ugotovljeni terjatvi pravdnih strank medsebojno pobotalo in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 5,853.927,00 SIT spp. Obenem je odločilo (tč. 4 izreka), da vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške. Smiselno (čeprav brez ustreznega izreka) je zavrnilo višji zahtevek tožeče stranke (njena terjatev po tožbi je znašala 44,457.445,00 SIT) in ni ugotovilo obstoja v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke nad zneskom 1,390.380,00 SIT (v pobot ugovarjana terjatev v znesku 6,438.232,00 SIT + 204.000,00 SIT oziroma 300.000,00 SIT - list.št. 97, list.št. 114).

Tožeča stranka se proti sodbi ni pritožila. Tako je s sodbo ugotovljena njena terjatev le v znesku 7,244.307,00 SIT, pravnomočno pa je ugotovljena tudi v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 1,390.380,00 SIT.

Zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki temelji na pogodbi o najemu za gostinski obrat z dne 14.11.1985, ki sta jo sklenili pravdni stranki: tožnik kot najemnik in toženec kot najemodajalec. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožnik določena dela, katerih plačilo zahteva s tožbo, izvršil v nasprotju z določbami najemne pogodbe z dne 14.11.1985, ker jih je opravil brez odobritve najemodajalca, določene v skladu s pogodbenimi določili.

Slednje velja po ugotovitvi prvega sodišča tudi za investicije v točilnico v znesku 3,552.233,00 SIT. Tožeča stranka, ki se sicer pritožuje proti 1. tč. izreka sodbe v celoti (torej tudi ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 3,552.233,00 SIT, ki se nanaša na investicije v točilnico), v pritožbi ne obrazloži, v čem naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s to ugotovljeno postavko zagrešilo sicer uveljavljane pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Odločitev prvega sodišča glede tega zneska terja tedaj le preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, tedaj v okviru, ki ga določa 2. odst. 365. čl. ZPP. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje glede te odločitve ni ugotovilo, dejanske ugotovitve prvega sodišča pa so v tem delu popolne in pravilne. Čim je namreč sodišče ugotovilo, da je za opravljene investicije v točilnici obstajalo soglasje tožene stranke (to izrecno priznava tudi sama v tč. 3 pripravljalne vloge, list.št. 19 in ponovi v obrazložitvi pritožbe: "Glede na najemno pogodbo, sklenjeno dne 24.11.1985, čl. 2. 1. 9., bi lahko tožeča stranka opravljala posege v gostinski lokal le z odobritvijo tožene stranke. V smislu tega določila je bila le dogovorjena adaptacija v točilnico, kar je izvedenec v svojem mnenju z dne 12.8.1994 povzel v tč. 2. 11." (list.št. 56 v spisu)), je na podlagi te dejanske ugotovitve pravilen materialnopravni sklep, da je za opravljanje sicer tujega posla obstajal pravni temelj v sklenjeni najemni pogodbi z dodatkom. Vrednost opravljenih del v točilnico je sodišče ugotovilo z mnenjem izvedenca (list.št. 56), pritožnik ji niti v postopku pred prvim sodiščem, niti v pritožbi ni oporekal, tudi sodišče druge stopnje v dejanske ugotovitve prvega sodišča glede te prisojene postavke ne dvomi (primerjaj 2. odst. v času sojenja na prvi stopnji še veljavnega 2. odst. 370. čl. ZPP/77). Odločitev prvega sodišča je glede povedanega tedaj materialnopravno pravilna, saj je imela tožeča stranka v citirani najemni pogodbi in dani odobritvi pravno podlago za opravljanje sicer tujih del. Ni pa mogoče zavrniti pritožbene ocene, da je odločitev prvega sodišča v ostalem (glede terjatve tožeče stranke v znesku 3,692.074,00 SIT, torej nad zneskom 3,552.233,00 SIT in s strani tožene stranke v pobot uveljavljane terjatve nad zneskom 1,390.380,00 SIT) obremenjena z absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar bi utegnilo biti tudi dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, presojo materialnopravne pravilnosti odločitve prvega sodišča pa je zato preuranjena.

Med razloge o odločilnih dejstvih za presojo o tem, ali je tožeča stranka upravičena do povrnitve vloženih investicij, sodi pojasnilo prvega sodišča o tem, ali je tožeča stranka v skladu s cit. najemno pogodbo za izvajanje del imela soglasje tožene stranke (1. in 2. odst. 226. čl. ZOR). Sodišče je v razlogih sodbe sicer zapisalo, da "je tožnik napravil določene investicije, ki so v skladu s pogodbo, posamezne pa so šle preko določil najemne pogodbe ....", nato pa delno povzelo mnenje izvedenca, ne da bi samo obrazložilo, katera dela, razen v točilnico, so bila opravljena z odoboritvijo tožene stranke. Opustitev razlogov o tem pravnopomembnem dejstvu (226. čl. ZOR) tožena stranka tedaj v pritožbi utemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in to kršitev bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti, odgovoriti pa tudi na pritožbena opozorila, ki se nanašajo na stroške električne napeljave, centralnega ogrevanja, alarmne naprave, stroškov pod tč.

20/020-20/070 izvedenskega mnenja povzetih po mnenju izvedenca.

Utemeljeno tudi opozarja toženec v pritožbi, da je prvo sodišče prezrlo ugovore v pobot pod tč. 8, 9 (peč za centralno kurjavo) oziroma so razlogi o tem po oceni sodišča druge stopnje nejasni, ter ugovore v zvezi z računi 3, 37, 33, 21 ter pobotni ugovor v tč. 11 pripravljalnega spisa tožene stranke. Sodišče, ki je ugotovilo obstoj v pobot ugovarjane terjatve le v znesku 1,390.380,00 SIT, za neugotovitev obstoja v pobot ugovarjane terjatve v višjem znesku, razlogov ni navedlo. Tudi to kršitev bo moralo , upoštevaje pritožbena opozorila, v ponovljenem postopku odpraviti.

Končno ima prav pritožba, da so v izpodbijani sodbi izostali razlogi o tem, katerih predmetov tožena stranka tožniku ni pustila odpeljati.

Zgolj ugotovitev, da je izvedenec ocenil z zneskom 1,407.673,00 SIT opremo, ki je last tožnika in jo je mogoče odpeljati, ne pomeni, da so navedeni razlogi o tem, zakaj mora tožena stranka plačati tožeči stranki vrednosti le-teh oziroma za katere konkretne predmete sploh gre.

V zvezi z opozorilom tožene stranke, da o presežku v pobot ugovarjane terjatve v izreku sodišče prve stopnje ni določilo, pa je potrebno ugotoviti, da po večinskem mnenju teorije in sodne prakse postane izrek o obstoju ali neobstoju nasprotne terjatve pravnomočen le do višine, do katere naj se terjatev pobota in tedaj v konkretnem primeru o neobstoju terjatve nad ugotovljenim zneskom 1,390.380,00 SIT v izreku ni potrebno odločiti.

Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega pritožbi tožene stranke v obsegu, ki izhaja iz izreka te odločbe, ugodilo in sodbo prvega sodišča razvelajvilo glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke proti toženi stranki nad zneskom 3,552.233,00 SIT (investicije v točilnico) torej glede na dejstvo, da se tožeča stranka proti sodbi ni pritožila, glede terjatve tožeče stranke v znesku 3,692.074,00 SIT. Razveljavilo je tudi ugotovitev prvega sodišča o obstoju v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke nad (pravnomočno ugotovljenim) zneskom 1,390.380,00 SIT (torej glede ostalega v pobot ugovarjanega zneska 6,438.932,00 SIT in 300.000,00 SIT - list. št. 49, 79, 114), v posledici takšne odločitve pa tudi v celoti odločitev prvega sodišča v 3. in 4. tč. izreka sodbe (1. odst. 369. čl. ZPP/77). V ostalem (glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3,552.233,00 SIT (investicije v točilnico) pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP/77. Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo pa temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77.