Jedro

Ravno specifičnost okoliščih, v katerih tožnik živi in doživlja svojo telesno prikrajšanje in zaradi tega duševno trpi, so tiste okoliščine, ki so terjale posebno individualizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči in sicer: za telesne bolečine 3,500.000 SIT od zahtevanih 4,000.000 SIT, za strah 1,600.000 SIT od zahtevanih 2,000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8,000.000 SIT od zahtevanih 9,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,000.000 SIT od zahtevanih 2,000.000 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za strah na 1,200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 6,500.000 SIT; v ostalem delu pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja potek tožnikovega zdravljenja in trdi, da tožnik ni trpel tako hudih telesnih bolečin, kot je to ugotovil izvedenec, ki je s svojim mnenjem zavedel sodišče. Predlaga znižanje odškodnine iz tega naslova za 1,000.000 SIT. Revizija trdi, da strah pri tožniku sploh ni bil intenziven in je zato odškodnina odmerjena previsoko ter predlaga znižanje za 700.000 SIT, saj je treba odmerjeno odškodnino umestiti tudi v čas in prostor, na katerega se nanaša. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti revizija trdi, da tožnik nima primernega psihičnega odnosa, da bi kar najbolje z lastno voljo in hotenjem saniral svojo poškodbo. Tudi sam bi moral storiti kar največ, da bi se njegova zunanja podoba čim manj razlikovala ne glede na protezo, ki jo nosi. S tem bi bile tudi duševne bolečine zaradi skaženosti bistveno blažje. Predlaga znižanje odškodnine za 3,000.000 SIT. Revizija trdi, da sodišče ni ustrezno individualiziralo odmerjene odškodnine in da ta bistveno odstopa od sodne prakse.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/03, prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Tožnik je utrpel prelom leve goleni s prekinitvijo treh golenčnih arterij, kar je kasneje zahtevalo amputacijo leve noge v predelu kolena. Zdravljenje je potekalo bolnišnično, tožnik je moral prestati kar 6 operacij v splošni anesteziji, en mesec je bil v intenzivni negi. Ves čas je dobival močne analgetike, trpel je dva meseca neprestane hude bolečine, srednje hude 8 mesecev, bolečine lažje stopnje pa trpi še vedno. Devet tednov je bil tožnik na rehabilitaciji v ustreznem zavodu. Ves čas zdravljenja je trpel hud strah, ker se je bal amputacije noge, kar se je tudi res zgodilo. Nato se je bal, kako se bo znašel brez noge in s protezo. Po koncu zdravljenja je tožniku ostala omejena gibljivost levega kolena.

Nezmožen je za delo kot fizični delavec in živi v zelo skromnih razmerah. Hodi z berglami, saj proteze ne more nositi zaradi bolečin, ki mu jih povzroča. Napovedali so mu, da bi bila potrebna ponovna operacija, da bi morda lahko nosil protezo, vendar njen izid ni zagotovljen. Tožnik ne more prikriti, da ima amputirano nogo, ker ne more nositi proteze, ki bi vsaj delno prikrila to pomanjkljivost. Tako pa se sam sebi smili, še vedno je samski in živi z materjo v hiši, ki nima sanitarij, WC pa se nahaja v gospodarskem poslopju. Opisane dejanske ugotovitve so tista podlaga, ki veže revizijsko sodišče, saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Po oceni revizijskega sodišča trditve v reviziji, da je bila tožniku dosojena odškodnina premalo individualizirana, niso utemeljene. Ravno specifičnost okoliščin, v katerih tožnik živi in doživlja svojo telesno prikrajšanje in zaradi tega duševno trpi, so tiste okoliščine, ki so terjale posebno individualizacijo. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da odmerjena odškodnina ne odstopa od primerljivih v sodni praksi. Res je, da je bila odškodnina za strah odmerjena precej bogato, vendar je bil strah pri tožniku dolgotrajen in utemeljen. Poudariti pa je treba, da je celovita odmera odškodnine (torej v denarnem znesku, ki je prisojen) skladna kriterijem za njeno odmero. Revizijske trditve o zavajajoče ugotovljenem bolečinskem obdobju predstavljajo nedovoljeno revizijsko izpodbijanje. Bolečinsko obdobje je bilo dolgo, samo hude bolečine so trajale neprestano dva meseca; en mesec pa zdravljenje v intenzivni negi, ki je samo po sebi zelo neprijetno. Trditve, da bi se tožnik sam moral bolj potruditi za svoje boljše, so v danem primeru nekorektne. Sodišče se je ukvarjalo tudi s tem vprašanjem (možnost nošenja proteze!) in ugotovilo (pravno) odločilne okoliščine, na katere tožnik ne more vplivati.

Pokaže se, da je odmerjena odškodnina, gledano celovito, ustrezna zakonsko določenim kriterijem in primerljiva s sodno prakso, revizijske trditve pa temu nasprotno neutemeljene. Zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).