Jedro

Ker je imela toženka manj kot 1 % delež v družbi, ni mogla vplivati na odločitve v družbi.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah 1 in 3 spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 1999/11464, z dne 17.2.2000 razveljavi v 1. in 3. točki v celoti (in ne samo v obsegu kot izhaja iz 2. točke izpodbijane sodbe) in se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, vsebovan v navedenem sklepu o izvršbi.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1107,37 EUR (tisočstosedem 37/100 EUR) stroškov postopka v petnajstih dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Na predlog tožeče stranke je bil 17.2.2000 izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. Ig 1999/11464-27. Dolžniku, takrat OS, d.o.o., Ž 9, Ljubljana, je bilo naloženo, da v osmih dneh plača upnikovo terjatev, in sicer glavnico v znesku 1.123.665,20 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 561.751,40 SIT od 17.10.1999 do plačila, od zneska 561.413,80 SIT od 17.11.1999 do plačila in od zneska 500,00 SIT od 24.11.1999 do plačila. Dolžniku je bilo naloženo tudi plačilo upnikovih stroškov v znesku 49.278,00 SIT. Dolžnik je ugovarjal, zadeva pa se je nato obravnavala v pravdnem postopku. Zaradi izbrisa dolžnika iz sodnega registra se je postopek nato nadaljeval z družbenico SO, U. b. U 6, Ljubljana kot eno od družbenic izbrisane družbe. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, deloma ga je razveljavilo le glede teka zamudnih obresti. Ugotovilo je, da je bila toženka aktivna družbenica v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS, št. 54-2543/99 z dne 8.7.1999 - ZFPPod).

Zoper sodbo se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. Podrobno razlaga, zakaj je ni mogoče šteti kot aktivne družbenice v smislu ZFPPod. Poudarja, da je imela v izbrisani družbi delež, ki je manjši kot 1 % oziroma 0,6666 %. Osebe, ki ima tako majhen delež, ni mogoče šteti kot aktivnega družbenika v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-135/00, z dne 9.10.2002). Pritožba nato svoje stališče podrobno obrazlaga ter se sklicuje na točko 74 in 76 navedene ustavne odločbe. Poudarja, da je do izbrisa družbe prišlo, ker družba ni imela premoženja oziroma v obdobju 12 mesecev ni opravljala izplačil preko računa preko organizacije, ki je za družbo opravljala posle plačilnega prometa. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, kakšen je bil vpliv toženke na obstoj izbrisnega razloga.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno, vendar pa je materialnopravno napačna ugotovitev o tem, da je bila toženka aktivna družbenica. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbo, da je bila toženka pasivna družbenica. To kažejo ugotovljena dejstva. Dejansko tudi sodišče prve stopnje ugotavlja toženkino popolno pasivnost, vendar kot odločilno šteje, da se je v tako vlogo samo postavila; da vpliva ni hotela imeti; da se za družbo ni zanimala, pa bi se morala; da gre na njeni strani za veliko lahkomiselnost. Skratka, ker je za pasivnost sama odgovorna, jo to postavlja v položaj aktivne družbenice, s tem pa v položaj dolžnice v konkretni zadevi.

Sodišče drug stopnje ugotavlja, na kar opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo velikosti toženkinega deleža v družbi. Pritožba opozarja na to, da je bil njen delež manj kot 1 %, kar pomeni, da tudi, če bi hotela, bi na poslovanje družbe ne mogla vplivati. To je odločilno tudi po prepričanju sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje izrecno res ne ugotavlja toženkinega deleža. Vendar pa je o tem toženka postavila trditve (pripravljalna vloga red. št. 37, list 73, glavna obravnava 12.11.2009, list. št. 135), in sicer, da je bil njen delež manj kot 1 %, tožeča stranka pa tega ni prerekala. Trditev o manj kot 1 % deležu toženke tako drži. Glede na tako majhen delež, ki ga je slednja imela v družbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni mogla imeti vpliva na poslovanje družbe, če tudi bi tak vpliv hotela imeti. Manj kot 1 % delež ji ni dajal možnosti vplivati na odločitve. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede ravnanja toženke sicer tudi po stališču sodišča druge stopnje kažejo, ne samo na lahkomiselnost, ampak tudi na njeno malomarnost glede poslovanja družbe; vendar pa ji ni mogoče očitati naklepnega ravnanja v škodo upnikov, saj je bila družba ustanovljena leta 1995, leto kasneje je bila toženka razrešena kot direktorica družbe, dolgovi pa so nastali leta 1999. Prava, torej aktivna družbenica, toženka gotovo ni bila glede na ugotovitve sodišča prve stopnje. Njen, pogojno rečeno, malomaren odnos do poslovanja družbe, pa ji ne daje položaja aktivne družbenice zato, kajti njen delež v družbi je bil manj kot 1 %. Na poslovanje družbe ob tako majhnem deležu ni mogla vplivati. S tem, kar ji očita sodišče prve stopnje, se sicer sodišče druge stopnje strinja (bila je pasivna zato, ker je delovanje družbe ni zanimalo, torej vpliva ni hotela imeti), vendar pa je odločilno to, da kljub takemu toženkinemu stališču, ni mogoče govoriti o njeni aktivni vlogi. Skladno z ustavno odločbo, ki jo citira pritožba, in glede na 74. točko navedene odločbe, je odločilen med drugim vpliv družbenika na poslovanje družbe. Pomembne so sicer še druge okoliščine, vendar družbenik ni mogel imeti vpliva na poslovanje, če je njegov delež manj kot 1 %. Tako se torej sodišče druge stopnje sicer z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja v celoti, vendar pa sodišče prve stopnje vprašanja toženkine pasivnosti ne presoja v skladu z že navedeno 74. točko ustavne odločbe.

Po povedanem torej toženka ni aktivna družbenica v smislu citirane ustavne odločbe (76. točka ustavne odločbe) in zato po 6. odst. 580. člena Zakona o gospodarskih družbah v zvezi s 4. in 5. odst. 27. člena ZFPPod ne odgovarja za dolgove izbrisane družbe. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v celoti in ne samo glede obrestnega dela, kot je to odločilo sodišče prve stopnje pod točko 2 sodbe. Tožbeni zahtevek je zato v celoti zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP in 3. odst. 436. člena ZPP).

Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora po 1. odst. 154. člena ZPP toženki povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je te stroške odmerilo v skladu s predlogom, Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, upoštevaje tudi 1. odst. 155. člena ZPP. Stroški tožeče stranke znašajo: 400 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za drugo pripravljalno vlogo, 400 točk za narok, 100 točk za trajanje, 20 točk za odsotnost in materialni stroški. Skupaj je to 570,16 EUR, k temu pa je treba dodati še 114,03 EUR kot 20 % DDV. Skupaj znašajo stroški na prvi stopnji 684,19 EUR. Stroški na drugi stopnji znašajo 500 točk za pritožbo, 20 % DDV in 147,78 EUR sodne takse. Skupni stroški so torej 1.107,37 EUR. Ta znesek mora tožeča stranka plačati v petnajstih dneh po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, ker bodo sicer tekle zahtevane zamudne obresti.