Jedro

Če tožena stranka meni, da zavarovalna pogodba ni bila veljavna v času nastanka škodnega dogodka, bi slednjo morala na ustrezen način izpodbiti (oziroma jo razveljaviti), sicer pa dokazati, da je prišlo do razveze zaradi soglasja volj obeh pogodbenih strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) na plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2013 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I. izreka) in naložilo tožniku, da plača toženki 566,39 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev v novo obravnavanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker so razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer v nasprotju z izpovedbo priče T.V., ki je izpovedal, da zadeva (podpis obračuna o povračilu v zapisani obliki) ne more vplivati na tožnikovo pravico do odškodnine, kar bo uredila interna kompenzacija, ko bo to videla. Izpovedal je še, da tožnik ni vedel, da bi moral povedati, da bo koristil AO-plus, in da tožnika ni opozorila, da ne more več uveljavljati nobenih zahtevkov, če bo narejena stornacija, ker sama o tem ni bila seznanjena. Tožnik se je takoj po podpisu vrnil k priči, zavarovalnemu zastopniku, z namenom, da mu obračun povračila uredi tako, da bo dobil odškodnino iz naslova AO-plus, vendar mu je le-ta zatrdil, da obračun ne vpliva na njegovo pravico do odškodnine in bo zadevo uredila interna služba toženke, zato tudi ničesar ni storil do 18. 9. 2013, ko je z elektronsko vlogo o zadevi obvestil interno službo toženke in v njej izrecno vztrajal na tem, da tožniku pripada odškodnina. Sicer je odločitev sodišča tudi materialnopravno nepravilna, saj obračun z dne 3. 5. 2013 ne predstavlja poravnave, hkrati pa sprejema materialnopravne zaključke, da je enostranska izjava tožnika o odpovedi kakršnimkoli zahtevkom zanj zavezujoča, pri čemer ne navede pravne podlage za sprejem tega zaključka, zanj pa tudi ni podlage v zavarovalnih pogojih in tudi ne v zakonu. Toženka pa se tudi nikoli ni sklicevala na to, da bi povrnitev sorazmernega dela premije za čas od 3. 5. 2013 dalje predstavljala podlago za izgubo pravice zavarovanca do odškodnine in če bi toženka imela v mislih, da z vrnitvijo sorazmernega dela premije kompenzira škodo, bi slednje morala izrecno zapisati v zavarovalnih pogojih in v obračunu z dne 3. 5. 2013, kar bi tako predstavljalo pogodbeni dogovor o prenehanju pravice do odškodnine. Tega pa toženka ni trdila in tudi pogoji tega ne določajo. Stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi narave stvari pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da te pomanjkljivosti ne more odpraviti samo z dopolnitvijo postopka.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.000,00 EUR, s katerim je tožnik zahteval povračilo nepremoženjske škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja sklenjenega pri toženi stranki - AO-plus zavarovanja. Toženka je sicer obstoj zavarovalnega razmerja po zavarovalni polici (AO-plus zavarovanje) priznala, vendar pa odklonila izplačilo in s tem prerekala temelj (in višino), ker je tožniku na podlagi njegovega zahtevka vrnila neizkoriščene premije, on pa je ob tem podal izjavo, da v času trajanja zavarovalne police ni nastal noben zavarovalni primer, zaradi katerega bi se lahko po polici uveljavljalo plačilo odškodnine oziroma se je s podpisom te izjave v celoti odpovedal kakršnimkoli zahtevkom za plačilo škode, ki bi temeljili na tej polici. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz 921. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ob presoji izjave z dne 3. 5. 2013 in ustrezne skrbnosti po 6. členu OZ zaključilo, da je podpisana izjava na obračunu pravnoveljavna in tožnika zavezuje, s podpisom se je odpovedal kakršnimkoli zahtevkom za plačilo škode, ki bi temeljili na zavarovalni polici iz AO-plus zavarovanja, in ker zaveza zavarovalnice za izplačilo škode nastane šele z odškodninskim zahtevkom, ki ga je tožnik podal po podpisu izjave, odškodninska odgovornost toženke ne obstaja.

6. Nesporno med pravdnima strankama je: - da je bil tožnik poškodovan v prometni nezgodi dne 10. 4. 2013 in mu je v posledici tega škodnega dogodka nastala nepremoženjska škoda, - da je imel v času nastanka škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje AO-plus, ki ga je z odjavo vozila iz prometa (ker je bilo nevozno prav zaradi posledic te prometne nezgode) in zahtevkom za vračilo neizkoriščene premije dne 3. 5. 2013 prekinil, - da je v izjavi z dne 3. 5. 2013, ki jo je tožnik podpisal, zapisano, citat: „spodaj podpisani izjavljam, da v času trajanja zavarovalne police ni nastal noben zavarovalni primer, zaradi katerega bi se lahko po polici uveljavljalo plačilo odškodnine - zavarovalnine oziroma se s podpisom te izjave v celoti odpovedujem kakršnimkoli zahtevkom za plačilo škode, ki bi temeljil po tej zavarovalni polici“.

7. AO-plus zavarovanje je prostovoljno in pogodbeno zavarovanje, pri sklepanju katerega velja prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ), kar pomeni, da je le od pogodbene volje stranke odvisno ali bodo sklenile ustrezen pravni posel, to je zavarovalno pogodbo.

8. V zavarovalni pogodbi (AO-plus zavarovanje), ki jo je sklenil tožnik sta se pogodbeni stranki (pravdni stranki) dogovorili poleg višine zavarovalne premije in časa trajanja zavarovanja in drugih osnovnih pogojev zavarovanja še za posebne pogoje. Gre za s strani zavarovalnice vnaprej določene pogoje - Posebni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus 2/11 (v nadaljevanju Posebni pogoji), z veljavnostjo od 1. 6. 2011, s katerimi je dejansko zavarovanec - tožnik soglašal in jih kot take sprejel. Med drugim je v Posebnih pogojih določeno tudi katere so nezavarovane nevarnosti ter kdaj zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. V našem primeru niso nastopili pogoji, ki bi za tožnika pomenili nezavarovano nevarnost (4. člen Posebnih pogojev), pa tudi ne pogoji, zaradi katerih bi izgubil zavarovalne pravice (6. člen Posebnih pogojev). Tožena stranka zatrjuje, da do pravic iz zavarovalne pogodbe v času njene veljavnosti (do odjave vozila z dne 3. 5. 2013) tožnik kot zavarovanec ni upravičen zaradi podpisa izjave z dne 3. 5. 2013, s katero naj bi se odpovedal kakršnimkoli zahtevkom za plačilo škode iz naslova te zavarovalne pogodbe.

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ko je presojalo izjavo z dne 3. 5. 2013 napačno uporabilo materialno pravo. Med pravdnima strankama je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Pogodbe pa z enostransko izjavo ni moč izpodbiti v smislu poseganja v njeno veljavnost, temveč jo je moč zgolj odpovedati z veljavnostjo za naprej (ex nunc), ne za nazaj (ex tunc). Slednje je tožnik nedvomno tudi storil in hkrati navedel razloge, ki so ga k temu privedli(ko je v posledici škodnega dogodka postalo njegovo vozilo nevozno in ga je odjavil iz prometa). Odpoved zavarovalne pogodbe za nazaj bi bila tako v nasprotju s samim namenom sklenitve zavarovalne pogodbe in v nasprotju z odpovedjo samo. Zavarovalna pogodba (AO-plus zavarovanje) je bila sklenjena prav za primer morebitnega nastanka škodnega dogodka in posledično utrpele nepremoženjske škode (zavarovalni primer). Vsaka zavarovalna pogodba se sklene glede na neki riziko, katerega realizacija pomeni zavarovalni primer. Riziko je obstoj nevarnosti za nastanek zavarovalnega primera, katerega bistveni element je negotovost nastanka škodnega dogodka, neodvisnega od volje strank.(1) Tožnikova izjava bi bila torej, tudi če bi jo bilo moč šteti za pravno učinkovito, sama s sabo v nasprotju, ko tožnik po eni strani sklepa zavarovalno razmerje zaradi morebitnega nastanka škodnega dogodka, ob nastanku škodnega dogodka pa zavarovalno razmerje odpoveduje za nazaj.

10. Če tožena stranka meni, da zavarovalna pogodba ni bila veljavna v času nastanka škodnega dogodka, bi slednjo morala na ustrezen način izpodbiti (oziroma jo razveljaviti), sicer pa dokazati, da je prišlo do razveze zaradi soglasja volj obeh pogodbenih strank (drugi odstavek 9. člena OZ). S tem, ko je tožniku dala v podpis izjavo na tipskem obrazcu s pripisano izjavo o odpovedi (za nazaj), se zavarovalnica ne more rešiti svojih obveznosti nastalih v času veljavno sklenjene zavarovalne pogodbe (prvi odstavek 9. člena OZ), posebej ob dejstvu, ko je tožnikova odpoved zavarovalnega razmerja posledica nastanka škodnega dogodka (zavarovalnega primera).

11. V posledici navedenega je pritožba utemeljena, sodišče druge stopnje ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z dopolnitvijo postopka sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ni odpravilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev temelji na določbi 355. člena ZPP.

12. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opredeliti do veljavnosti zavarovalne pogodbe v času nastanka škodnega dogodka (zavarovalnega primera) ter ob presoji tožbenih in odgovornih navedb strank in ocene izvedenih dokazov zavzeti do tega stališče ter posledično ugotoviti ali obstaja temelj odškodninske odgovornosti, in če obstaja v nadaljevanju ugotoviti še višino odškodnine.

13. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, saj jih tožeča stranka v pritožbi ni priglasila.

Op. št. (1) : A. Polajner Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, str. 804-808.