Jedro

Vprašanje pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb se obravnava v okviru pravnih sredstev, ne pa v okviru smotrne delegacije.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je tožnik ob vložitvi pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje vložil tudi predlog za določitev drugega pritožbenega sodišča. V predlogu predlaga, da se namesto pristojnega Višjega sodišča v Ljubljani določi drugo pritožbeno sodišče, čimbolj oddaljeno od Ljubljane, tako da nižji sodniki in odvetniki tožnikovih nasprotnikov ne bodo mogli vsak čas vplivati na njihove odločitve.

Predlog ni utemeljen.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) v 67. členu določa, da lahko vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožnik ne navaja nobenih okoliščin, zaradi katerih bi se postopek lažje opravil pri drugem pritožbenem sodišču kot pri Višjem sodišču v Ljubljani, ki je stvarno in krajevno pristojno obravnavati tožnikovo pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje. Tožnik pa navaja druge okoliščine, za katere meni, da so tako tehtne, da utemeljujejo tako imenovano smotrno delegacijo iz 67. člena ZPP.

Tožnik v predlogu postavlja številne trditve, ki naj bi po njegovem izkazovale pristranskost skoraj vseh ljubljanskih višjih sodnikov, pri povprečno razumni javnosti pa bi vzbujale dvom v nepristranskost Višjega sodišča v Ljubljani. Pri tem omenja opravilne številke petih civilnih zadev, v katerih naj bi višje sodišče samovoljno potrdilo dvomljive sklepe domžalske sodnice in tri opravilne številke kazenskih zadev, v katerih je višje sodišče odločilo v tožnikovo škodo. Nadalje tožnik omenja po njegovem nemoralne, nerazumljive in žaljive odločitve višjega sodišča, s katerimi so potrdili vse odločitve domžalskih sodnic v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks ter v zvezi s pravdnimi stroški.

Iz gornjega povzetka je videti, da gre za ocenjevanje odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z vidika stranke, ki je bila v raznih sporih neuspešna. Gre torej za subjektivno oceno, ki je stranki sicer dovoljena, ni pa to tehten razlog za določitev drugega sodišča v smislu 67. člena ZPP. Vprašanje pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb se namreč obravnava v okviru pravnih sredstev, ne pa v okviru smotrne delegacije. Za slednjo so pomembne okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na spor od zunaj. Takih okoliščin pa tožnik ne navaja, razen trditev o vplivanju sodnikov nižjih sodišč in odvetnikov nasprotnikov na odločitve sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani. Te trditve pa so nekonkretne in neizkazane in s tem tudi neupoštevne. Ker torej vprašanje pravilnosti sodnih odločb nima pomena pri odločanju o delegaciji pristojnosti, ni bilo potrebe za pridobitev in proučitev spisov Višjega sodišča v Ljubljani, ki jih je tožnik naštel v predlogu.

Ker vsebuje tožnikov predlog predvsem trditve o nepristranskosti Višjega sodišča v Ljubljani, je dodati še, da se očitek nepristranskosti lahko nanaša samo na konkretnega sodnika, ne pa sodišče v celoti. Nepristranskost se tako zagotavlja v okviru instituta izločitve sodnika (70. člen ZPP).

Vrhovno sodišče torej zaključuje, da iz tožnikovih navedb ni mogoče ugotoviti tehtnih razlogov, ki bi terjali prenos pristojnosti z Višjega sodišča v Ljubljani na drugo stvarno pristojno sodišče. Zato je vrhovno sodišče tožnikov predlog zavrnilo.