Jedro

Ugotovitev sodišča, da je obsojenec začel izdelovati in prodajati verižno spono že pred prijavo patenta oškodovancev, sama po sebi ne daje zadostne podlage za zaključek, da je s tem izključena protipravnost dejanja iz 1. odstavka 239. člena KZ.

Pri vprašanju, ali je kršena pravica do patenta, gre za pravno vprašanje, na katero sme dati odgovor le sodišče.

Izrek

Zahtevi zagovornice obs. Z.T. in pravne osebe S.T. d.o.o. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec in pravna oseba S.T. d.o.o. sta dolžna plačati vsak 100.000 SIT povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 22.8.2003 obsojena Z.T. in pravno osebo S.T. d.o.o. P. spoznalo za kriva, prvega kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega izuma po 1. odstavku 239. člena KZ, drugo pa istega kaznivega dejanja v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena ZOPOKD. Obema je po 50. členu KZ in 17. členu ZOPOKD izreklo pogojni obsodbi, v katerih je določilo prvemu štiri mesece zapora, pravni osebi pa 500.000 SIT denarne kazni, obema pa preizkusni dobi dveh let. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovana J.H. in A.Š. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Obsojenima je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in sicer nerazdelno v znesku 125.251,65 SIT, oprostilo pa ju plačila vseh ostalih stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Po 96. členu KZ je obsojeni pravni osebi odvzelo premoženjsko korist v znesku 103.803,11 SIT, obema obsojenima pa po 69. členu KZ verižno spono.

Zagovornica obs. Z.T., odvetnica D.B. iz R. in pravna oseba S.T. d.o.o. P. sta dne 7.1.2003 priporočeno po pošti vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev v smislu 420. člena ZKP in sicer predvsem zaradi kršitev določb kazenskega zakona, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe kot tudi zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlagata, da Okrajno sodišče v Kranju zahtevi odstopi v reševanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani ter mu predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in citirano sodbo Okrajnega sodišča v Kranju razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje oziroma v korist obsojenih izda drugačno odločitev, predvideno v določilu 426. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Poudarja, da bo vrhovno sodišče, ki se v tem postopku omeji zgolj na presojo razlogov, navedenih v zahtevi, moralo le to zavrniti, saj ne uveljavlja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, marveč zgolj kršitev materialnega zakona. Torej tudi v primeru, da je sodišče zagrešilo omenjeno procesno kršitev, Vrhovno sodišče v sodbo ne more posegati. Podrejeno pa navaja, da zahteva uveljavlja, da sta obsojenec in pravna oseba upravičeno izdelovala in prodajala gibljive verižne spone, kljub temu, da je imel patent za ta izum J.H., saj sta te spone izdelovala že od leta 1995, torej že prej, kot je bil izum prijavljen za patentiranje. Po 43. členu tedaj veljavnega Zakona o industrijski lastnini je bil uzakonjen institut poprejšnje uporabe. Tisti, ki svoje stvaritve ne prijavi, seveda ne pridobi zavarovane pravice v obliki patenta, vendar pa to stvaritev lahko uporablja tudi potem, ko jo je nekdo drug patentiral. Vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti prezre, da je pogoj za takšno dovoljeno uporabo, da stvaritev upravičenec vestno in nejavno uporablja. Čeprav se zdita pridevnika nekoliko nejasna (20. člen kasneje uveljavljenega Zakona o industrijski lastnini zahteva dobro vero), je treba ugotoviti, da obsojenca pri uporabi izuma nista ravnala niti vestno, niti nejavno. Vedela sta, da je verižna spona patentirana, pa sta jih ne samo izdelovala, marveč tudi prodajala.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vložnika zahtev z navedbo, da dejanji, za kateri se preganjata obs. Z.T. in obsojena pravna oseba, nista kaznivi dejanji, uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Poudarjata, da obsojenec izuma ni uporabil neupravičeno, ker je imel za tako uporabo pravno podlago v določbi 43. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 in 27/93). Po tej določbi vložitev patentne prijave oziroma prijave modela ali vzorca ter izdana odločba o priznanju pravice do patenta ne vpliva na pravice drugega, da brez kakršnihkoli obveznosti uporablja enak izum, obliko telesa, sliko ali risbo, če je pred vložitvijo te prijave vestno in nejavno uporabljal v Republiki Sloveniji tak izum, obliko telesa, sliko ali risbo ali je pripravil vse, kar je potrebno za njihovo uporabo. Predmetno vprašanje je sedaj urejeno v 20. členu Zakona o industrijski lastnini (ZIL - 1, Uradni list RS, št. 7/2003), ki je prav tako nedvoumen, konkretnemu obsojencu pa smiselno daje pravico nadaljnje uporabe izuma. Poudarjata, da gre za institut predhodne uporabe, ko dva ustvarjalca neodvisno drug od drugega ustvarita enak izum in ko ustvarjalec, ki stvaritve ne prijavi ali jo prijavi kasneje, ne pridobi zavarovane pravice, vendar lahko stvaritev brez kakršnihkoli obveznosti uporablja tudi v gospodarske namene, če jo je vestno ali nejavno uporabljal že prej. Zahtevi trdita, da je sodišče ugotovilo, da je obsojenec izdeloval gibljive verižne spone že vse od leta 1995, torej preden je bil patent prijavljen. Zato dejanje, za katerega se preganjata obsojenca, ni kaznivo dejanje, ker ni protipravno, saj materialno pravo daje pravico izdelovanja verižnih spon.

Zahtevi imata prav, ko navajata, da je sodišče ugotovilo, da je obsojenec začel izdelovati in dajati v prodajo verižne spone že v letu 1995, torej še preden sta J.H. in A.Š. prijavila patent. Utemeljeno se sklicujeta tudi na institut predhodne uporabe, ki je bil urejen z določbami 43. člena Zakona o industrijski lastnini, veljavnega v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Vendar pa ugotovitev sodišča, da je obsojenec začel izdelovati in prodajati verižno spono že pred prijavo patenta, sama po sebi ne daje zadostne podlage za zaključek, da je s tem izključena protipravnost dejanja. Kot sicer pravilno poudarjata zahtevi, je pogoj za uporabo enakega izuma, kot je prijavljen, da se je pred vložitvijo prijave uporabljal v Republiki Sloveniji vestno in nejavno. Ta ekskulpacijski razlog je vezan na predhodno ugotovitev dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je sploh podan. V dosedanjem postopku se dejansko stanje glede vestne in nejavne uporabe izuma obsojencev ni ugotavljalo, saj se obsojeni Z.T. in obsojena pravna oseba v tej smeri nista zagovarjala. Uveljavljanje take obrambe v zahtevah za varstvo zakonitosti pa kaže na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, po kateri ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v tej smeri ne more opraviti preizkusa pravnomočne sodbe. Ta pomanjkljivost bi se lahko odpravila v postopku obnove z uveljavljanjem obnovitvenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP.

Kršitev 8. odstavka 178. člena v zvezi s 1. odstavkom 331. člena ZKP vidita zahtevi v dejstvu, da je sodišče izvedencu postavilo vprašanje, ali je v danem primeru kršena pravica do patenta, kar nikakor ni tehnično ali drugo strokovno vprašanje, temveč pravno vprašanje, na katero lahko odgovori le sodišče. Sodišče je v tej zadevi v skladu z določbami 248. člena in 1. odstavka 249. člena ZKP odredilo izvedenstvo s postavitvijo izvedenca strojne stroke M.D. Izvedenec je izdelal izvid in mnenje, sodišče pa ga je tudi zaslišalo na glavni obravnavi, ki jo je opravilo dne 19.8.2003 (list. št. 302). Glede na to ne gre za postopanje sodišča v smislu določb 8. odstavka 178. člena v zvezi s 1. odstavkom 331. člena ZKP. Oseba ustrezne stroke oziroma strokovnjak za določeno področje, ki ga pokliče preiskovalni sodnik zaradi razjasnitev posameznih tehničnih ali drugih strokovnih vprašanj, ki nastanejo v zvezi s pridobljenimi dokazi, pri zaslišanju obdolženca ali pri drugih preiskovalnih dejanjih ne deluje kot izvedenec ter ne poda izvida in mnenja. Kršitev navedenih določb že iz tega razloga ne more biti podana. Res pa je, da sme sodišče tudi izvedencu postavljati le vprašanja dejanske in ne pravne narave. Na podlagi dejstev, ki jih ugotovi sodišče s tem, da uporabi strokovno znanje izvedenca, napravi ustrezni pravni sklep. Zato imata prav zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre pri vprašanju, ali je kršena pravica do patenta, za pravno vprašanje, na katero sme dati odgovor le sodišče. V določbi 248. člena ZKP je namreč predpisano, da se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, v določbi 1. odstavka 249. člena ZKP pa, da se v odredbi navede, katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev. Toda zahtevi za varstvo zakonitosti ne utemeljita, kako naj bi takšno postopanje sodišča sploh vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Trditev, da je sodišče dalo preveliko težo odgovoru izvedenca, da je v konkretnem primeru s patentom zaščiten postopek delovanja in ne oblika, dimenzija in moč izdelka, je ob nadaljnjih navedbah mogoče razumeti kot očitek, da sodišče ni pravilno presodilo tega dokaza. S tem pa zahtevi nakazujeta na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Z navedbo, da so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju, zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Trdita, da je sodišču bilo predočeno in po izvedencu dokazano, da sporna verižna spona ni enaka prijaviteljevi, ampak je rezultat dela obs. Z.T., sodba pa navaja, da je obsojenec uporabljal "tuj izum". Na način, kot ga prikazujeta zahtevi, sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka. V zvezi z ugotovitvijo, da je obsojenec neupravičeno uporabljal tuj izum, ni precejšnjega nasprotja v razlogih pravnomočne sodbe. Sodišče je obrazložilo, da je za zaključek, da gre za neupravičeno uporabo tujega prijavljenega izuma, odločilen enak postopek njegovega delovanja oziroma funkcioniranja, ne pa konstrukcija, ki se kaže v drugačni obliki, dimenzijah ali moči izdelka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi zagovornice obs. Z.T. in obsojene pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnin je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskega stanja obsojenih (3. odstavek 92. člena ZKP).