Jedro

Nepravilnost vknjižbe v zemljiško knjigo se uveljavlja z izbrisno tožbo po določbi 243. člena ZZK-1, ta določba pa od tožnika terja, da toži na ponovno vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da če bi dopustilo tožnici, da sama določi obseg zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ga z izbrisno tožbo vzpostavila, bi s tem preseglo domet 243. člena ZZK-1, saj ne bi vzpostavilo prejšnjega, temveč (retroaktivno) novo zemljiškoknjižno stanje, kar pa ni skladno s pravnim varstvom, ki ga nudi izbrisna tožba.

Samo dejstvo, da je druga toženka pri notarju deponirala zemljiškoknjižno dovolilo s svojim overjenim podpisom, še ne pomeni, da je nastopila pričakovana lastninska pravica tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica in prva toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka); zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti sklepa o delni končni razdelitvi St .../2010 z dne 7. 7. 2016, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah ID znak 0000-1111-1, 0000-1111-2 in 0000-1111-3 ter ugotovitev, da je tožnica lastnica navedenih nepremičnin (II. točka izreka); zavrnilo prvi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prenosa lastninske pravice na nepremičninah ID znak 0000-1111-1, 0000-1111-2 in 0000-1111-3 z druge na prvo toženko in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila druge toženke tožnici za vknjižbo lastninske pravice na omenjenih nepremičninah (III. točka izreka); zavrnilo drugi podredni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila prve toženke tožnici za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah ID znak 0000-1111-1, 0000-1111-2 in 0000-1111-3 (IV. točka izreka); zavrnilo tretji podredni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa o končni razdelitvi St .../2010 z dne 7. 7. 2016 v delu, ki se nanaša na nepremičnine ID znak 0000-1111-1, 0000-1111-2 in 0000-1111-3, in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na navedenih nepremičninah, za izbris neveljavne vknjižbe lastninske pravice na navedenih nepremičninah v korist prve toženke, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se vknjiži lastninska pravica druge toženke, za izbris hipotek v korist hipotekarnega upnika ter za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila druge toženke tožnici (V. točka izreka); odločilo, da tožnica krije stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper odločbo (po vsebini pa le zoper II. do VI. točko izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožnica, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter ugoditev primarnemu oziroma prvemu, drugemu ali tretjemu podrednemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Prva toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 je bila prvotna prva toženka DUTB, d. d. pripojena k družbi Slovenski državni holding, d. d., ki je tako kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja pravne prednice in postala prva toženka v tem postopku.

6. V obravnavani zadevi je tožnica zasledovala cilj ugotovitve njene lastninske pravice in pridobitve zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah ID znak 0000-1111-1, 0000-1111-2 in 0000-1111-3 (v nadaljevanju: sporne nepremičnine), ki naj bi jo pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 28. 10. 2008 (v nadaljevanju: Prodajna pogodba), sklenjene z drugo toženko. Sporne nepremičnine so bile v stečajnem postopku nad drugo toženko na podlagi določbe 374. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP kot premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti, prenesene na prvo toženko, ki je postala njihova zemljiškoknjižna lastnica.

**Glede pravilnosti tožbenih zahtevkov**

7. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke (primarni in trije podredni) zavrnilo že na podlagi dejstva, da tožba glede nobenega od postavljenih zahtevkov ni bila sklepčna. S primarnim in tretjim podrednim tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala (med drugim) izbris vknjižbe lastninske pravice prve toženke in ponovno vknjižbo lastninske pravice druge toženke, pri čemer pa ni zahtevala pravilne vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo hipotek pravne prednice prve toženke, ki so bile vpisane pred prenosom nepremičnin na prvo toženko. S prvim podrednim zahtevkom bi morala tožnica zahtevati tudi izbris trenutnega zemljiškoknjižnega stanja in ponovno vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, preden bi lahko od druge toženke zahtevala izročitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo svoje lastninske pravice. Z drugim podrednim zahtevkom pa je postavila zahtevek, ki ni imel nobene podlage, saj iz tožničinih navedb naj ne bi izhajala posledica, ki jo je tožnica v tožbenem predlogu zahtevala – da ji prva toženka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi se tožnica vknjižila kot lastnica spornih nepremičnin. Na nepravilnost postavljenih zahtevkov sta tožnico opozorili obe toženki in sodišče prve stopnje.

8. Tožnica je v pritožbi navedla, da ni mogoče zahtevati, da bi za zagotovitev sklepčnosti morala tožbeni zahtevek oblikovati v svojo škodo, torej s ponovno vknjižbo hipotek v korist pravne prednice prve toženke. Nepravilnost vknjižbe v zemljiško knjigo se uveljavlja z izbrisno tožbo po določbi 243. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, ta določba pa od tožnika terja, da toži na ponovno vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da če bi dopustilo tožnici, da sama določi obseg zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ga z izbrisno tožbo vzpostavila, bi s tem preseglo domet 243. člena ZZK-1, saj ne bi vzpostavilo prejšnjega, temveč (retroaktivno) novo zemljiškoknjižno stanje, kar pa ni skladno s pravnim varstvom, ki ga nudi izbrisna tožba. V zvezi s tretjim podrednim zahtevkom je treba opozoriti na dejstvo, da je tožnica s tretjim podrednim zahtevkom sicer zahtevala tudi izbris hipotek, vpisanih na spornih nepremičninah, česar pa seveda ni mogoče zahtevati, ne da bi se predhodno hipoteke ponovno vpisale. Tega pa tožnica, kljub temu, da bi zgolj na ta način uskladila svoj zahtevek z zahtevo iz 243. člena ZZK-1, ni zahtevala. Ker torej tožnica ni pravilno postavila zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba v delu, ki se nanaša na primarni ter prvi in tretji podredni zahtevek, nesklepčna.

9. Glede sklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na drugi podredni zahtevek, pa se tožnica do zgoraj povzete obrazložitve sodišča prve stopnje niti ni opredelila. Višje sodišče tako soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje opredelilo, da je tožba tudi glede drugega podrednega zahtevka nesklepčna. Tožnica v pritožbi tudi ni nasprotovala pojasnilu, da je bila tako s strani toženk kot s strani sodišča prve stopnje že opozorjena na nepravilnosti postavljenih zahtevkov.

10. Na podlagi tega se odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov že na tej podlagi izkaže za pravilno. Kljub temu pa se bo v nadaljevanju višje sodišče opredelilo tudi do vsebinskih argumentov za zavrnitev tožbenih zahtevkov.

**Glede dogovora o izbrisu hipotek**

11. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi bilo ob sklenitvi Prodajne pogodbe ustno dogovorjeno, da bo kupljene nepremičnine tožnica prevzela v posest proste predhodno vknjiženih hipotek pravne prednice prve toženke (Banka A., d. d.). Sodišče v nasprotju s pritožbeno navedbo tožničinih trditev o obstoju dogovora o izbrisu hipotek ni zavrnilo z utemeljitvijo, da bi bil tak ustni dogovor že sam po sebi nedopusten, temveč da tožnica obstoja takega dogovora ni dokazala. Svoj zaključek je oprlo (med drugim) tudi na izpoved tožnice, da se glede izbrisa hipotek ni pogovarjala z nikomer, in izpoved tožničinega moža, da jim ni nihče obljubil izbrisa hipotek (17. točka obrazložitve). Ocena izpovedi in ugotovitev pravno relevantnih dejstev na podlagi izpovedi je v domeni sodišča, ne strank, zato golo tožničino nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene in na njeni podlagi sprejetih ugotovitev sodišča prve stopnje. Prav tako dvoma v pravilnost dokazne ocene ni vzbudila navedba, da brez dogovora o izbrisu hipotek tožnica Prodajne pogodbe niti ne bi sklenila. Ali je bila sklenitev pogodbe za stranko smotrna ali ne, praviloma ni stvar sodne presoje.

12. Na podlagi ugotovitve, da ni bil sklenjen dogovor o prenosu spornih nepremičnin na tožnico brez vknjiženih hipotek v korist prve toženke, so tožbeni zahtevki, s katerimi je tožnica zahtevala vknjižbo bremen proste lastninske pravice na spornih nepremičninah, neutemeljeni.

**Glede pogojev za pridobitev lastninske pravice**

13. Tožnica zgolj s sklenitvijo Prodajne pogodbe ni postala lastnica spornih nepremičnin. Drži sicer, da je druga toženka overila svoj podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu in ga deponirala pri notarju, vendar pa zemljiškoknjižno dovolilo ni bilo izdano tožnici, saj še ni plačala preostalega deleža kupnine v znesku 35.236,52 EUR. Posledično razpolagalni pravni posel – izročitev zemljiškoknjižnega dovolila z overjenim podpisom prodajalca – še ni bil sklenjen. Tožnica je sama navedla, da naj bi bila pripravljena plačati preostali znesek kupnine, zato se višje sodišče ne bo nadalje opredeljevalo do temu protislovne navedbe, da naj bi pravzaprav v celoti že izpolnila obveznost plačila dogovorjene kupnine.

14. Samo dejstvo, da je druga toženka pri notarju deponirala zemljiškoknjižno dovolilo s svojim overjenim podpisom, tudi še ne pomeni, da je nastopila pričakovana lastninska pravica tožnice. Ustavno sodišče je v odločbi Up-9/16 z dne 15. 11. 2018 nastop pričakovane lastninske pravice utemeljilo na izpolnitvi vseh pogojev za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, razen vknjižbe v zemljiško knjigo. Ti pogoji so zavezovalni pravni posel, razpolagalni pravni posel in razpolagalna sposobnost. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da veljaven razpolagalni posel ni bil sklenjen, saj tožnici ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom druge toženke. Drži, da je Ustavno sodišče zavarovalo pričakovano lastninsko pravico v sklopu ustavne pravice do varstva zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), vendar pa je nastop pričakovane pravice vezalo na pogoje, ki v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni. Posledično sklicevanje na varstvo pričakovane lastninske pravice kot del varstva zasebne lastnine ne more izboljšati tožničinega pravnega položaja v obravnavani zadevi. Tudi tožničin prevzem spornih nepremičnin v posest ne vpliva na drugačno presojo vprašanja, ali je bila na tožnico že prenesena lastninska pravica na spornih nepremičninah, saj se zgolj s prenosom nepremičnine v posest ne prenese tudi lastninska pravica.

15. Na podlagi dejstva, da tožnica ni postala lastnica spornih nepremičnin, je treba zaključiti, da je stečajni upravitelj v stečajnem postopku nad drugo toženko prijavljeno izločitveno pravico utemeljeno prerekal. **Glede vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe**

16. Drži naziranje tožnice, da je šlo pri Prodajni pogodbi za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu 24. člena ZFPPIPP. Dejstvo, da tožnica v stečajnem postopku nad drugo toženko stečajnega upravitelja ni obvestila o svoji terjatvi na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, tega stanja ne more spremeniti. Četrti odstavek 265. člena ZFPPIPP v primeru, če upnik v predvidenem trimesečnem roku za prijavo terjatve na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe te terjatve ne prijavi, določa odškodninsko odgovornost upnika in ne prenehanja terjatve na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Stečajni upravitelj od vzajemno neizpolnjene Prodajne pogodbe v roku iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP ni odstopil. 17. Vendar pa zgolj dejstvo, da je šlo pri Prodajni pogodbi za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, od katere stečajni upravitelj ni odstopil, samo po sebi ne more utemeljevati ničnosti prenosa spornih nepremičnin na prvo toženko po določbi 374. člena ZFPPIPP. Ker do sklenitve razpolagalnega posla na podlagi Prodajne pogodbe ni prišlo, je druga toženka v času prenosa spornih nepremičnin v stečajnem postopku še vedno bila njihova lastnica in je imela razpolagalno sposobnost. V razmerju do tožnice je za drugo toženko namreč obstajala (le) obligacijskopravna obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi vzajemno neizpolnjene Prodajne pogodbe. Prva toženka, ki je bila na podlagi vknjiženih hipotek na spornih nepremičninah ločitvena upnica druge toženke, je na podlagi 345. člena ZFPPIPP smela zavrniti soglasje za prodajo premoženja pod vrednostjo njene terjatve, zavarovane z ločitveno pravico. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnica niti ni konkretno trdila, da bi bila prodajna vrednost nepremičnin določena prenizko, in tožnica tej ugotovitvi v pritožbi niti ni nasprotovala. V primeru, ko torej ločitveni upnik zavrne soglasje za prodajo premoženja, nastopi položaj, ko premoženja ni mogoče unovčiti, in upravitelj lahko v takem primeru ločitvenemu upniku ponudi, da to premoženje prevzame (prvi odstavek 374. člena ZFPPIPP),1 kar je prva toženka tudi sprejela.

18. Drži, da varstvo kupca oziroma prevzemnika premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, po določbah petega odstavka 342. člena v zvezi z dvanajstim odstavkom 374. člena ZFPPIPP2 ni absolutno. Zlorabo stečajnega postopka, ki bi utemeljevala spregled omenjenih določb ZFPPIPP, je Vrhovno sodišče3 opredelilo v izjemnih primerih, tj. v okoliščinah kvalificirane nedobrovernosti, ko bi bila podana zlonamernost stečajnega dolžnika in kupca/prevzemnika premoženja. Tožnica je kvalificirano nedobrovernost toženk utemeljevala na dejstvu, da sta bili seznanjeni z obstojem vzajemno neizpolnjene Prodajne pogodbe, kar naj bi bilo znano iz prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku nad drugo toženko v zvezi z javnostjo objav prijavljenih terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, s čimer naj bi se s tem dejstvom seznanila prva toženka.

19. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, tožnica na podlagi Prodajne pogodbe še ni postala lastnica spornih nepremičnin in posledično ni imela izločitvene pravice na spornih nepremičninah. Poleg tega pa prijava izločitvene pravice ni v nobeni zvezi z dejstvom, da je ob začetku stečajnega postopka nad drugo toženko obstajala vzajemno neizpolnjena Prodajna pogodba. Pravni položaj izločitvenega upnika in upnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ni enak in torej prijava izločitvene pravice ne more utemeljevati kvalificirane nedobrovernosti toženk glede obstoja vzajemno neizpolnjene Prodajne pogodbe. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, tožnica do prenosa premoženja na prvo toženko ni zahtevala pravnega varstva, ki ga je imela na voljo kot upnica iz vzajemno neizpolnjene Prodajne pogodbe, torej zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila proti plačilu preostalega zneska kupnine, temveč je prijavila izločitveno pravico ter prijavila terjatev iz vračila že plačanega deleža kupnine. S tem, ko je bila izločitvena pravica prerekana in tožnica v 1 mesecu ni začela postopka iz 310. člena ZFPPIPP, je ovira za prenos nepremičnin, ki je obstajala na podlagi tožničinih ravnanj, odpadla, tožnica pa ni postavila drugega zahtevka v zvezi z izpolnitvijo Prodajne pogodbe. V takšnih okoliščinah višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženkama ni mogoče očitati zlonamernosti, niti da je s prenosom spornih nepremičnin na prvo toženko prišlo do zlorabe stečajnega postopka z namenom izigravanja tožnice.

20. Upoštevajoč vse navedeno tudi iz vsebinskih razlogov višje sodišče soglaša z zavrnitvijo primarnega in podrednih tožbenih zahtevkov.

**Stroški in sklepno**

21. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o tem, da je tožnica dolžna povrniti potrebne pravdne strošek toženk. Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljevanju glede na podano zahtevo za povračilo tudi moralo odločiti o konkretni višini stroškov.

22. Upoštevajoč vse navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške, enako pa velja tudi za prvo toženko, saj odgovor na pritožbo v posledici relativno splošnih navedb v njem ni pripomogel k odločitvi o pritožbi.

1 Plavšak, N.,: Komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, 2017, str. 744. 2 Izročitev oziroma prenos neunovčljivega premoženja se opravi namesto njegove prodaje, zato so pravne posledice te izročitve oziroma prenosa enake, kot so za prodajo določene v 342. členu ZFPPIPP. 3 Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 19/2020 z dne 17. 7. 2020 in II Ips 10/2021 z dne 7. 4. 2021.