Jedro

Delitveni načrt je enostranski akt prenosne družbe, ki ga sestavi poslovodstvo prenosne družbe, in na vsebino katerega nova družba, ki se ustanavlja, ne more imeti nobenega vpliva, saj je v času priprave in sprejetja tega akta še ni. Zato tožena stranka ne more biti tisti subjekt, ki bi bil odškodninsko odgovoren za zatrjevane napake v delitvenem načrtu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-tih dneh povrniti 1.660,17 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 83.952,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2009 dalje, in da ji je dolžna povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v 15-dih dneh 2.781,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), višjih stroškov toženi stranki ni priznalo, kar je (nepravilno) vneslo v izrek izpodbijane sodbe (III. točka). Iz razlogov sodbe izhaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da tožeča stranka ni podala zadostnih navedb in trditev o utemeljenosti svojega zahtevka, in da se s postavitvijo izvedenca ne more nadomestiti manjkajoča trditvena podlaga glede razhajanja o vrednosti oddeljenih nepremičnin.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov in navedla, da za ugotovitev prave vrednosti nepremičnin, ki so bile ob oddelitvi in ustanovitvi nove družbe (tožene stranke) prenesene nanjo, je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca gradbene in izvedenca finančne stroke, saj je tožena stranka nasprotovala vrednosti nepremičnin iz cenitvenega poročila B.T.. Če bi sodišče temu dokaznemu predlogu sledilo, in če bi izvedenca postavilo, bi slednja podala ustrezno strokovno mnenje o tem, kakšna je bila dejanska vrednost prenesenih nepremičnin, posledično pa bi bilo jasno razvidno oškodovanje tožeče stranke in drugih upnikov, ki zaradi izvedenega prenosa premoženja družbe P. d.o.o. na toženo stranko, za svojo terjatev, nastalo pred 4.3.2008 – torej pred oddelitvijo, v stečajnem postopku ne bodo prejeli celotnega poplačila. Tožeča stranka ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ni podala konkretnih navedb o tem, kolikšna je bila dejanska vrednost preostalih oddeljenih nepremičnin, oz. na kakšen način naj bi se vrednost teh nepremičnin dokazovala, in da ni podala zadostnih navedb in trditev o utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca z obrazložitvijo, da je upoštevalo načelo ekonomičnosti in smotrnosti postopka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa razlogov za takšno odločitev ni utemeljilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, označila jo je kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da zavrnitve dokaznega predloga sodišče ni utemeljilo, zato sodba ni obremenjena z očitano postopkovno kršitvijo. Utemeljilo jo je z navedbo, da se s postavitvijo izvedenca ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Pri obravnavanju tožbene trditvene podlage, da obstajajo razhajanja med vrednostjo prenesenih nepremičnin iz delitvenega načrta in med dejansko vrednostjo nepremičnin, se je prvostopno sodišče postavilo na stališče, da bi morala tožeča stranka za vsako nepremičnino posebej podati podatke, ki bi bili odločilni za pravilno cenitev. V konkretnem primeru ni bil problem v tem, da bi se lahko ugotovitve iz izvedeniškega mnenja, izdelanega izven pravdnega postopka, uporabile kot trditve stranke, ki je mnenje v spis vložila (1), ampak je bil problem v tem, ali so bile tožbene trditve zadostne, in ali bi jih tako izdelano izvedeniško mnenje, kot je bilo v konkretnem primeru, lahko dopolnilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je mogoče izvedeniško mnenje upoštevati kot del strankine trditvene podlage le takrat, kadar so ugotovitve iz izvedeniškega mnenja jasne, in kadar temeljijo na sicer dovolj določno opredeljenih trditvah, ki jih je stranka v postopku podala, saj se lahko z izvedeniškim mnenjem navedbe le dopolnijo v tistih delih, kjer gre za strokovna vprašanja, ki jih ugotovi za to posebno stroko usposobljena oseba. V tem primeru pa ni tožeča stranka v zvezi z razliko v vrednostih nepremičnin, razen navedbe, pri katerih nepremičninah naj bi bila ta razlika (za tri nepremičnine je navedla zneske kupnine, ki sta jih pridobili prvotna prva toženka in druga toženka) in višino zneska, ki naj bi predstavljala to razliko, navedla ničesar. Zato nima prav pritožba, da so bile trditve tožeče stranke (glede zatrjevanega oškodovanja zaradi oddelitve) zadostne.

6. Ne glede na gornjo ugotovitev, da zaradi neimenovanja izvedenca gradbene in finančne stroke, prvostopno sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, pa je potrebno navesti, da bi tudi sicer bila ta opustitev lahko kvečjemu relativna kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ni vplivala na pravilno odločitev v predmetni zadevi. Tožeča stranka je (tudi) zoper toženo stranko vložila odškodnino tožbo z navedbo, da ji je zaradi oddelitve, ker je tožena stranka prevzela od prenosne družbe (prvotne prve toženke) glavnino premoženja, ne da bi prevzela tudi njene obveznosti, in ker to prevzeto premoženje (ovrednoteno v delitvenem načrtu) ne ustreza realni vrednosti, nastala škoda, ki se kaže v tem, da v stečajnem postopku zoper prenosno družbo (P. d.o.o., v stečaju) ni bila v celoti poplačana njena terjatev.

7. Tožena stranka je bila ustanovljena zaradi oddelitve posameznih delov premoženja družbe P. d.o.o (četrti odstavek 623. člena ZGD-1). Delitev se je opravila na podlagi delitvenega načrta, ki ga je v celoti pripravila prenosna družba (prvi odstavek 624. člena ZGD-1) kot ustanoviteljica nove družbe. Gre torej za enostranski akt prenosne družbe, ki ga sestavi poslovodstvo prenosne družbe, in na vsebino katerega nova družba, ki se ustanavlja, ne more imeti nobenega vpliva, saj je v času priprave in sprejetja tega akta še ni. Zato tožena stranka ne more biti tisti subjekt, ki bi bil odškodninsko odgovoren za zatrjevane napake v delitvenem načrtu. Na slednje je bila tožeča stranka tudi opozorjena s strani tožene stranke, ki je v odgovoru na tožbo (in to ponovila v odgovoru na pritožbo) poudarila prav ta pravni vidik, zaradi katerega odškodninska tožba zoper novo ustanovljeno družbo, torej zoper toženo stranko, nima podlage v veljavnih predpisih. Res je tožeča stranka v tožbi omenjala kot pravno podlago tudi 636. člen ZGD-1. Na tej podlagi so za obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v sodni register, solidarno odgovorne kot dolžniki tudi druge družbe, udeležene pri delitvi, in sicer do višine vrednosti premoženja, ki jim je bilo v delitvenem načrtu dodeljeno, zmanjšano za obveznosti, ki so bile tem družbam dodeljene v delitvenem načrtu. Vendar tožeča stranka tudi po tej podlagi ni oblikovala sklepčne tožbe, saj razen zatrjevanja, da so bile vrednosti nepremičnin v delitvenem načrtu prikazane v nižji vrednosti od njihove dejanske vrednosti, ni podala nobenih trditev, ki bi ustrezale navedeni zakonski podlagi. Tako ni za uveljavitev svoje terjatve, ki ji je nastala pred oddelitvijo, navedla podatkov o tem, kolikšne obveznosti prenosne družbe so bile toženi stranki dodeljene v delitvenem načrtu, saj bi le ob upoštevanju tudi tega podatka bilo mogoče ugotoviti višino njene solidarne odgovornosti za obveznosti prenosne družbe in nato odločati o zahtevku za plačilo terjatve tožeče stranke.

8. Na podlagi zgornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče zaključilo, da pritožba ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o stroških tožene stranke temelji na 154. členu ZPP. Sodišče jih je odmerilo v višini 1.660,17 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za nagrado za pritožbeni postopek (tar. štev. 3210) in materialne stroške v pavšalnem znesku (tar. štev. 6002), vse povečano za DDV (tar. št. 6007). Če ji tožeča stranka pravdnih stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, ji bo dolgovala še zakonite zamudne obresti.

op. št. 1: o čemer se je sodna praksa že poenotila, glej npr. sklep VS RS II Ips 895/2009, II Ips 713/2005.