20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Cp 1877/2002 z dne 2. 4. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. D 270/2001 z dne 8. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V zapuščinskem postopku je sodišče s sklepom, ki ga je Višje sodišče potrdilo, ugotovilo, da je bilo zapustniku v denacionalizacijskem postopku vrnjeno nepremično premoženje in kot dedinjo tega premoženja na podlagi "dedinske in vkupnostne pogodbe" z dne 16. 11. 1946 razglasilo zapustnikovo vdovo.

Sodišči sta svojo odločitev oprli na določbi 80. in 81. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen), ker sta ugotovili, da je navedena pogodba, sklenjena pred podržavljenjem, zajemala vse zapustnikovo premoženje, tj. tudi kasneje podržavljeno in nato denacionalizirano premoženje.

Pritožnik zatrjuje, da je zapustnikov zakoniti dedič. V ustavni pritožbi izpodbijanima sklepoma očita, da sta tako očitno napačna, "da ju je oceniti za arbitrarna oziroma samovoljna", s čimer naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Meni, da je bilo zapustniku premoženje odvzeto že na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS, št. 62/45 - v nadaljevanju ZARK), objavljenim dne 19. 12. 1945, ne pa šele z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Celje z dne 4. 11. 1947. Zapustnik naj z njim ne bi več mogel razpolagati, zato naj bi bila tudi dne 16. 11. 1946 sklenjena "dedinska in vkupnostna pogodba" med zakoncema neveljavna.

Pravno nevzdržno se mu zdi tudi stališče Višjega sodišča glede določb 80. in 81. člena ZDen, po katerem naj bi se sporna dedna pogodba nanašala tudi na premoženje, ki je bilo kasneje podržavljeno in nato denacionalizirano.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v zapuščinskem postopku in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal.

Pritožnik kršitev 22. člena Ustave utemeljuje z očitkom, da je odločitev sodišča tako očitno napačna, da jo je oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Vendar izpodbijanima sklepoma tega ni mogoče očitati. Stališča sodišč, da je bilo zapustniku premoženje odvzeto z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Celje z dne 4. 11. 1947, da sporna pogodba ni neveljavna in da se nanaša tudi na kasneje podržavljeno in nato denacionalizirano premoženje, so oprta na razumne in logične pravne argumente, uveljavljene v pravni znanosti.

Zgolj dejstvo, da je odločitev sodišč drugačna od tiste, s katero bi soglašal pritožnik, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger