Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo spremembe tožbe. Predmetni spor za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je po svoji naravi kompleksen in dokazno obsežen, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bolj smotrno, da se druge zahtevke, ki jih tožnica uveljavlja s spremenjeno tožbo, torej odškodninski spor, ki temelji na povsem drugi dejanski in pravni podlagi ter dokaznih sredstvih, ne obravnava v tej pravdi, saj je prvo toženec spremembi tožbe izrecno nasprotoval. V predmetni zadevi delovno sodišče ne more odločati o sporih med fizičnimi osebami (zaposlenimi), saj zanje ni stvarno pristojno, niti ni pristojno za odločanje o odškodninski odgovornosti med fizičnimi osebami zaradi potencialne škode, ki bi si jo povzročili kot sodelavci. Če zaradi spremenjenih okoliščin med postopkom pride do situacije, da je pristojno sodišče druge vrste (na primer sodišče splošne pristojnosti, kot je to v konkretnem primeru), se mora specializirano sodišče (delovno sodišče) izreči za stvarno nepristojno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 3. 2022 v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka znižajo na znesek 223,99 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23. 3. 2022 sklenilo, da se sprememba tožbe ne dovoli (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da drugo tožencu plača stroške postopka v višini 522,65 EUR, v roku 8 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 186. člena Zakona o pravdnem postopku glede prvo toženca, ko je sklenilo, da ne obstaja pravni temelj za spremembo tožbe oziroma, da sprememba tožbe ne predstavlja vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Tožnica temu oporeka, saj zahtevek na ugotovitev, da prvo toženec odgovarja tožnici za nastalo škodo, ne predstavlja vmesnega ugotovitvenega zahtevka, temveč samostojni ugotovitveni zahtevek. Glede drugo toženca in tretje toženke je sodišče zmotno izhajalo iz stališča, da nista privolila v spor. V konkretni pravdni zadevi je sodišče v celoti prezrlo določbo 2. odstavka 185. člena ZPP, po kateri se šteje, da so toženci privolili v spremembo tožbe, ker so se spustili v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotoval spremembi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica že v drugi pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2021 spremenila tožbeni zahtevek, ko je dodala zahtevek: "ugotovi se, da je tožena stranka po odškodninskem temelju odgovorna tožeči stranki", zato sodišče zmotno meni, da je tožnica spremembo tožbe podala šele v 3. pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2021. Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi svoje navedbe glede mobingiranja, šikaniranja in trpinčenja konkretizirala ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je prvo toženec po odškodninskem temelju odgovoren tožnici. Tožnica je v tretji pripravljalni vlogi zapisala, da se je prvo toženec že spustil v obravnavanje spremenjene tožbe ter da je izkazala tudi svoj pravni interes. Dajatven zahtevek bo tožnica postavila, ko bo zdravljenje končano in bo lahko ugotovila tudi višino škode. Glede drugo toženca in tretje toženke pa tožnica meni, da ni resnih zadržkov, da delovno in socialno sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, ne bi moglo nadaljevati postopka, tudi če se med postopkom spremenijo okoliščine, pomembne za odločitev o stvarni pristojnosti. Sicer pa je drugo toženec privolil v spor, saj je v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2022, v uvodu navedel, da podaja odgovor na tožbo tožnice. Če pa je sodišče menilo, da ni stvarno pristojno, ni razumljivo, zakaj je vlogo tožnice z dne 27. 12. 2022, vročilo A. A. in s tem povzročilo nepotrebne stroške drugo tožencu in posledično tudi tožnici. Sodišče pa je drugo tožencu poslalo poziv naj se izjavi, ali se strinja, da se zahtevek razširi tudi nanj in da v roku 15 dni poda odgovor na tožbo. Sicer pa se je drugo toženec spustil v obravnavani spor na način, da je ugovarjal stvarni pristojnosti naslovnega sodišča in podal odgovor na tožbo. Tretje toženka je v pripravljalni vlogi, ki jo je naslovila kot odgovor na spremenjeno tožbo, spremembi tožbe izrecno nasprotovala. Tožnica se sklicuje na prvi odstavek 187. člena ZPP, ki določa subjektivno spremembo tožbe, in sicer da lahko tožnica svojo tožbo spremeni tudi tako, da namesto prvotnega toženca toži koga drugega. Tožnica pa je razširila tožbo na drugo toženca in tretje toženko. Gre za procesni institut naknadnega sosporništva in ne za subjektivno spremembo tožbe. Glede na to, da je tretje toženka nasprotovala spremembi tožbe, zaradi spremembe stvarne pristojnosti sodišča, se je v celoti spustila v spor po spremenjeni tožbi in razširitvi, kar pomeni, da je privolila, da vstopi v pravdo. Če tretje toženka ni želela sodelovati v postopku, bi sodišču, skladno s 185. členom, samo zapisala, da ne daje privolitve za vstop v pravdo. Sodna praksa je sprejela stališče, da v kolikor toženec navaja ugovore, da ni dolžan izpolniti tožnikovo dajatev oz. storitev oz. ne obstaja pravno razmerje, iz katerega bi izhajala dajatev oziroma storitev in je šele sekundarno navajal, da spremembi tožbe nasprotuje, se je, po stališču sodne prakse, toženec v tem primeru spustil v spor. Tožnica se pritožuje tudi glede stroškovne odločitve za drugo toženca, in sicer se ne strinja, da je sodišče drugo tožencu priznalo 400 točk za pregled spisa, 450 točk za odgovor na tožbo in materialne stroške, saj bi moralo sodišče drugo tožencu poslati vse dokumente, ki so se nanašali nanj in vso spisano dokumentacijo in bi moralo od tožnice zahtevati dovolj vlog za vse stranke.

3. Prvo toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve in navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo 186. člen ZPP pri presoji, ali gre pri obravnavani spremembi tožbe za privilegirano spremembo tožbe, v primeru katere tožnica za spremembo ne bi potrebovala soglasja tožene stranke. Prvo toženec se ni spustil v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotoval spremembi tožbe, zato so navedbe tožnice neresnične in zavajajoče. Glede na navedeno prvo toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice v celoti kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklepa sodišča prve stopnje z dne 23. 3. 2022. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Drugo toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal navedbe tožnice ter je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi pooblaščenec drugo toženca želel pravdanje, kar naj bi izhajalo iz njegove vloge, saj kdor odgovor na tožbo drugo toženca prebere lahko brez dvoma ugotovi, da drugo toženec ni privolil v spremembo tožbe in na razširitev tožbe nanj.

5. Tretje toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve v pritožbi in navajala, da je spremembi tožbe izrecno nasprotovala. Zmotne so navedbe tožnice, da se je tretje toženka spustila v spor. V prvem odstavku svojega odgovora na tožbo je namreč izrecno navedla, da nasprotuje spremembi tožbe. Ker sta drugo toženec in tretje toženka spremembi tožbe izrecno nasprotovali, tudi ni mogoče govoriti o naknadnem sosporništvu.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 3. 2022 preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

8. Tožnica je dne 28. 5. 2021 pred naslovnim sodiščem vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico na delo, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, jo za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovne reintegracije v delovno razmerje, prijaviti v socialna zavarovanja in ji za isto obdobje obračunati bruto nadomestila plač in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, če bi delala, od mesečnih bruto nadomestil plač odvesti pripadajoče davke in prispevke in nato tožnici izplačati neto nadomestila plač ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Naknadno je tožnica predlagala spremembo tožbe tako, da je tožbo razširila na A. A., direktorja tožene stranke in B. B., pri prvo tožencu zaposleno delavko. Podala je obširne navedbe o dejanskem stanju in veljavnosti pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, ki ga je prejela od prvo toženca dne 11. 12. 2020 ter navedbe o nadlegovanju, šikaniranju in trpinčenju, za kar naj bi bili odgovorni tako prvo in drugo toženec ter tretje toženka. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženca je dopolnila z novimi zahtevki: - da se pisno opozorilo na izpolnjevanje njenih pogodbenih in drugih obveznosti z dne 11. 12. 2020 razveljavi; - da se ugotovi, da delovno razmerje med drugo tožencem A. A. in prvo tožencem z dne 9. 11. 2020 ne obstaja; - da se ugotovi, da je prvo toženec po odškodninskem temelju odgovoren tožnici; - da sta drugo toženec A. A. in tretje toženka B. B., po odškodninskem temelju odgovorna tožnici.

9. ZPP v 184. členu določa, da lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje oprijetega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Po tem ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo spremembe tožbe. Predmetni spor za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in jo je prvo toženec dolžan pozvati nazaj na delo ter ji obračunati in plačati vse prejemke iz delovnega razmerja, je po svoji naravi kompleksen in dokazno obsežen, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bolj smotrno, da se druge zahtevke, ki jih tožnica uveljavlja s spremenjeno tožbo, torej odškodninski spor, ki temelji na povsem drugi dejanski in pravni podlagi ter dokaznih sredstvih, ne obravnava v tej pravdi, saj je prvo toženec spremembi tožbe izrecno nasprotoval. Po 3. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) lahko delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, vendar v konkretni zadevi ni šlo za tak primer. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da s predlagano spremembo tožbe, tožnica tožbe ne spreminja zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe in iz iste dejanske podlage ne uveljavlja drugega predmeta ali denarnega zneska, niti ne uveljavlja vmesnega ugotovitvenega zahtevka, zato ni podlage za uporabo 186. člena ZPP, po katerem za spremembo tožbe ni potrebna privolitev prvo toženca. Ugotovitev, da so toženci po odškodninskem temelju odgovorni tožnici, ne predstavlja vmesnega ugotovitvenega zahtevka, saj taka ugotovitev ni potrebna in bistvena za odločitev o zakonitosti tožničine odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. Sodišče lahko dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji, da je to "smotrno", je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki zahteva, da se, kadar je le mogoče izkoristi že zbrano procesno gradivo ter tako omogoči dokončno rešitev spora. Predmet novih zahtevkov, ugotovitev nezakonitosti pisnega opozorila, ugotovitev, da delovno razmerje med drugo tožencem A. A. in prvo tožencem ne obstaja, ter ugotovitev, da so prvo in drugo toženec ter tretje toženka po odškodninskem temelju odgovorni tožnici, temelji na povsem drugi dejanski in pravni podlagi ter ni v povezavi s prvotnim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obravnavanem primeru se zbrano procesno gradivo, do dneva spremembe tožbe, ne nanaša na pravno relevantna dejstva za odločitev o dodatnih zahtevkih. Če prvotni in spremenjeni zahtevek nima pravne zveze, je dopustitev spremembe tožbe v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Prav tako pa je v nasprotju z 20. členom ZDSS-1, ki določa, da je treba v delovnih in socialnih sporih postopati hitro.

12. Tožnica skuša z obsežnimi pritožbenimi navedbami (prepisi pripravljalnih vlog toženk) predvsem dokazati, da so se tožene stranke spustile v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi predhodno nasprotovale spremembi tožbe. Navedeno ne drži, saj so vse tožene stranke izrecno nasprotovale spremembi tožbe. Če pa je drugo toženec podal kritiko roka, ki mu ga je dodelilo sodišče prve stopnje v zvezi s podajo odgovora na tožbo, pa navedeno ne pomeni, da se je spustil v spor. Prav tako je tretje toženka že uvodoma v prvem stavku svoje vloge navedla, da spremembi tožbe izrecno nasprotuje, nadalje pa je iz previdnosti spremenjeni tožbi tudi vsebinsko nasprotovala. Nastale situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ki jo opisuje tožeča stranka, ko je toženec najprej navajal ugovore, da ni dolžan izpolniti tožnikovih dajatev oz. storitev, šele sekundarno pa, da spremembi tožbe nasprotuje. V slednjem primeru je sodna praksa sprejela stališče, da se je toženec spustil v spor, v konkretnem primeru pa je tretje toženka najprej navedla, da spremembi izrecno nasprotuje in nato spremembi nasprotovala še po vsebini.

13. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da ni zadržkov, da specializirano delovno in socialno sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, ne bi moglo nadaljevati postopka, če se spremenijo okoliščine, pomembne za odločitev njegove stvarne pristojnosti. Ne pride v poštev institut ustalitve pristojnosti pri stvarni nepristojnosti specializiranega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku. V predmetni zadevi delovno sodišče ne more odločati o sporih med fizičnimi osebami (zaposlenimi), saj zanje ni stvarno pristojno, niti ni pristojno za odločanje o odškodninski odgovornosti med fizičnimi osebami zaradi potencialne škode, ki bi si jo povzročili kot sodelavci. Če zaradi spremenjenih okoliščin med postopkom pride do situacije, da je pristojno sodišče druge vrste (na primer sodišče splošne pristojnosti, kot je to v konkretnem primeru), se mora specializirano sodišče (delovno sodišče) izreči za stvarno nepristojno.

14. Utemeljena pa je pritožba tožnice glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je previsoko odmerilo stroške postopka drugo toženca. Po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) je drugo toženec upravičen do povrnitve stroškov postopka, in sicer za odgovor na tožbo 300 točk po tar. št. 15 OT in 6 točko po 11. členu OT za materialne stroške, kar skupaj znaša 306 točk. Ob vrednosti točke 0,60 EUR znašajo priznani stroški skupaj z 22 % DDV-ja 223,99 EUR. Ostali priglašeni stroški (400 točk za pregled spisa) so že vsebovani v nagradi za sestavo vloge "odgovor na tožbo".

15. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje v 2. točki spremenilo tako, da je pritožbene stroške znižalo (5. odstavek 358. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker razen glede višine stroškov postopka niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjen izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožene stranke pa krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, ker z odgovorom na pritožbo niso bistveno pripomogle k rešitvi zadeve.