Jedro

Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici zagotavljala delo v okviru pogodbe o zaposlitvi, tako da ni kršila svoje obveznosti iz sklepa o začasni odredbi, tožničin predlog za izterjavo denarne kazni po sklepu o začasni odredbi ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izterjavo denarne kazni (zaradi kršitve izdane začasne odredbe) po pravnomočnem sklepu prvostopenjskega sodišča, opr. št. I Pd 1474/2009 z dne 17. 11. 2009 v zvezi s sklepom opr. št. I Pd 1474/2009 z dne 26. 10. 2009, ki se nanaša na izterjavo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR in izrek nove, višje kazni v višini 20.000,00 EUR.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izterjavo denarne kazni po pravnomočnem sklepu DSS Ljubljana, opr. št. I Pd 1474/2009 z dne 17. 11. 2009 v zvezi s sklepom z dne 26. 10. 2009 ugodi in izreče novo višjo denarno kazen, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, katero je tožničino delovno mesto in katero delo sodi v njen delokrog. Tožnica vztraja, da ima po edini veljavni pogodbi o zaposlitvi delovno mesto „komentator I.“, kamor sodi analiziranje in komentiranje dogodkov s tematskega področja (pretežni obseg del področja dela – več kot 70 %) in priprava ter vodenje informativnih, raziskovalnih in pogovornih oddaj in programskih pasov. Tožnica aneksa, ki ji je bil predložen, ni nikoli podpisala. Dejstvo, da je tožena stranka štela, da je navedena pogodba o zaposlitvi veljavna, izhaja tudi iz navedb obeh strank o tem, da je tožena stranka tožnici ponudila več predlogov nove pogodbe o zaposlitvi. Stranki se nista strinjali le glede tolmačenja slednje pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta zatrjevali vsa dejstva, pomembna za odločitev in ne gre za primer, ko bi moralo sodišče samo presojati dokaze za to zatrjevano dejstvo, zato je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče je tudi spregledalo izpovedbe določenih prič, npr. priče V.P. in R.G., iz katerih izhaja, da tožena stranka tožnici ni zagotovila dela v okviru pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tožnica opozarja tudi na pisni zapis E-mail z dne 4. 1. 2010, da tožnice v informativnem programu do nadaljnjega ne bo, in na zapisnik redne seje komisije ... z dne 26. 1. 2010, ki govori o vrzeli zaradi manjka tožnice v informativnem programu. Iz poročil, ki jih je tožnica vložila v spis, izhaja, da bi morala tožnica glede na delo po pogodbi o zaposlitvi v preteklem času delati najmanj 70 % v informativnem programu, dejansko pa je v informativnem programu, kot je sama izpovedala, delala 75 %. Sodišče prve stopnje tako ni v celoti upoštevalo izpovedb omenjenih prič, omenjeni pisni listini pa se lahko tolmačita le tako, da tožena stranka začasne odredbe ni spoštovala. Oddaja S. je oddaja večerno-nočnega programa in ni dnevno informativna oddaja. Priča M.L. je izpovedala, da je tožnica delala prispevke za oddaje R., D. Upoštevati bi moralo tudi izpovedbo tožnice, da od marca do decembra ni delala ničesar, od decembra dalje pa je začela delati le (največ) desetino dela, ki ga je delala pred marcem 2009. Bistvo njenega dela je bilo poročanje iz zamejstva za informativni program, za oddaje, ki jih je naštela. Tako je bilo 16 let, od marca 2009 pa na televiziji ni več delala in še vedno ne dela. Do teh dejstev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Posledično je zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi bistvene kršitve določb postopka, saj obstoji nasprotje med razlogi v sklepu, ker sodišče po eni strani ugotavlja, da tožena stranka začasne odredbe ni kršila, po drugi strani pa priznava, da tožničinih prispevkov v oddajah, kjer je nastopala, ni zaslediti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica od tožene stranke vtoževala plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. točka tožbenega zahtevka), da ji je dolžna tožena stranka zagotavljati delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 10. 2007, še posebej analiziranje in komentiranje dogodkov s tematskega področja (pretežni obseg del področja dela – več kot 70 %) ter pripravo in vodenje informativnih, raziskovalnih in pogovornih oddaj in programskih pasov (2. točka tožbenega zahtevka), poleg tega pa naj bi ji bila dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka tožbenega zahtevka), vse v 15 dneh in pod izvršbo. V postopku je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je podala tožnica (za prepoved izvedbe internega razpisa za delovno mesto „novinar dopisnik iz zamejstva“ s sedežem v ... in za prepoved sklenitve pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto s katerimkoli delavcem), zavrnilo, na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) pa je po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da tožnici takoj zagotovi delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 10. 2007 in ki ga je tožnica opravljala še marca 2009, pri čemer se bo toženi stranki v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla denarna kazen v višini 10.000,00 EUR. Ta začasna odredba je bila izdana na podlagi 272. in 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Začasna odredba je postala pravnomočna, saj je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke s sklepom opr. št. I Pd 1474/2009 z dne 17. 11. 2009 zavrnilo, tožena stranka pa se zoper citirani sklep ni pritožila.

Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2010 predlagala izterjavo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR ter izdajo novega sklepa, s katerim naj se toženi stranki določi nov rok za izpolnitev obveznosti in se ji izreče dvojna kazen 20.000,00 EUR. V tej pripravljalni vlogi je tožnica z več opisanimi primeri zatrjevala, da tožena stranka krši izdano začasno odredbo, v dokaz temu pa je vložila v spis večje število prilog (A14-A41). Svoje navedbe v zvezi s tem je dopolnila v pripravljalnih vlogah z dne 19. 2. 2010 in z dne 22. 3. 2010, v katerih je predlagala tudi izvedbo dodatnih dokazov in katerima je priložila še dodatno listinsko dokumentacijo (A42-A54), razen tega pa je na naroku za glavno obravnavo dne 31. 3. 2010 vložila v spis še priloge A55 – A57. Tožena stranka je v postopku (na narokih za glavno obravnavo in v pripravljalnih vlogah) zatrjevala, da izdano začasno odredbo spoštuje, pri čemer je v zvezi s tem predlagala oziroma v spis vložila določene dokaze.

Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo tožnico, priče M.L., V.V., V.P. in R.G., vpogledalo v listinske dokaze, kot to izhaja iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 19. 4. 2010 in na podlagi tako izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka spoštuje izdano začasno odredbo, zato je zavrnilo tožničin predlog za izterjavo denarne kazni po sklepu o začasni odredbi in za izrek nove, višje kazni v višini 20.000,00 EUR.

Kot je bilo že navedeno, je bila dolžna tožena stranka na podlagi izdane začasne odredbe tožnici takoj zagotoviti delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 10. 2007 in ki ga je tožnica opravljala še marca 2009. Namen začasne odredbe, kot sredstva za zavarovanje terjatve po določbah ZIZ, je bodisi ohranitev obstoječega stanja ali pa vzpostavitev novega (začasnega) stanja zato, da se zagotovi izvršitev terjatve (ob pridobitvi izvršilnega naslova) oziroma, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode oziroma uporaba sile, do katere bi sicer prišlo, če začasna odredba ne bi bila izdana. Iz obrazložitve izdane začasne odredbe je razvidno, da je bila ta namenjena zavarovanju tožničine nedenarne terjatve, torej terjatve, ki jo je tožnica vtoževala v 2. točki tožbenega zahtevka (na podlagi katerega bi morala tožena stranka tožnici zagotavljati delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 10. 2007, še posebej pa ji omogočiti analiziranje in komentiranje dogodkov s tematskega področja (pretežni obseg del področja dela – več kot 70 %) ter pripravo in vodenje informativnih, raziskovalnih in pogovornih oddaj in programskih pasov). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o začasni odredbi ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni zagotavljala dela po pogodbi o zaposlitvi, s čimer je štelo tožničino nedenarno terjatev za verjetno izkazano. Poleg tega je zaključilo, da obstaja nevarnost, da bo tožničina nedenarna terjatev po pravnomočnosti zadeve onemogočena ali precej otežena, saj naj bi tožena stranka sprejela sklep o interni objavi delovnega mesta „novinar dopisnik iz zamejstva“ s sedežem v ... Razen tega je ugotovilo, da je izdaja začasne odredbe potrebna tudi zato, da se prepreči sila tožene stranke nad tožnico (sklepalo je, da tožena stranka tožnico sili oziroma ji enostransko ponuja rešitev, ki za tožnico ni sprejemljiva (ponudba nove pogodbe o zaposlitvi), dela po pogodbi o zaposlitvi pa ji ne omogoča). Glede na vse navedeno je izdalo že omenjeno začasno odredbo s pretnjo toženi stranki po plačilu denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, če bi obveznost iz začasne odredbe kršila.

V petem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko 19. 10. 2007 (A2), je določeno, da so zvrsti in tematska področja delovnega mesta tožnice analiziranje in komentiranje dogodkov s tematskega področja (pretežni obseg del področja dela – več kot 70 %) ter priprava in vodenje informativnih, raziskovalnih in pogovornih oddaj in programskih pasov, medtem, ko je v šestem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da je dolžna tožnica poleg navedenih del po nalogu neposrednega vodje opravljati vsa novinarska dela z navedenega ali sorodnega področja, ki ustrezajo njeni strokovni izobrazbi, znanju in usposobljenosti.

Na podlagi 268. člena ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, učinek sklepa o izvršbi. Če je dolžniku s sklepom o izvršbi naložena obveznost kaj storiti, mora biti ta obveznost v sklepu o izvršbi natančno opredeljena, tako glede navedbe predmeta, vrste, obsega in časa izpolnitve obveznosti. Od natančnosti te opredelitve je odvisna presoja o tem, ali tožnik v skladu s sklepom o izvršbi izpolnjuje svoje obveznosti. V postopku presoje utemeljenosti predloga tožnice za izterjavo denarne kazni po pravnomočnem sklepu o izdani začasni odredbi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v obdobju od 24. 11. 2009, ko se je tožnica po zaključenem bolniškem staležu (začasna odredba je bila izdana v času bolniškega staleža) vrnila na delo k toženi stranki, začasne odredbe ni kršila. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožena stranka v času od 24. 11. 2009 do naroka za glavno obravnavo 19. 4. 2010 tožnici zagotavljala delo v okviru pogodbe o zaposlitvi (sodelovanje v tedenski oddaji večerno-nočnega programa S., ponudba priprave in realizacije dokumentarca o ..., ponudba sodelovanja urednice tretjega radijskega programa glede informativnih prispevkov o glasbenih oziroma kulturnih dogodkih doma in v zamejstvu, kar je tožnica sprejela). Podroben opis opravljenih del je sicer podala tudi tožnica v svojih pripravljalnih vlogah z dne 6. 1. 2010 in z dne 19. 2. 2010. Glede na področje dela tožnice, kot je razvidno iz prvega člena pogodbe o zaposlitvi (iz katerega tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne izhaja, da tožničino delo predstavlja zgolj ali predvsem pripravljanje prispevkov za informativne oddaje za prvi program, kot so D., O., ...), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi v času od 24. 11. 2009 kršila svoje obveznosti iz sklepa o začasni odredbi, kljub temu, da sicer tožnica o aktualnih dogodkih iz ... v tem času ni poročala. Glede na to, da je tožnica v spornem obdobju pri toženi stranki opravljala delo, ki ga je mogoče uvrstiti v okvir del po pogodbi o zaposlitvi, toženi stranki tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je kršila svojo obveznost, ki ji je bila naložena z začasno odredbo.

Ob upoštevanju navedenega so za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep nebistvene pritožbene navedbe tožnice o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delov izpovedb prič V.P., R.G. in M.L. v zvezi s prispevki tožnice v spornem obdobju v informativnem (oziroma dnevno informativnem) programu, da ni upoštevalo tožničine izpovedbe o manjšem obsegu dela od decembra 2009 in da za televizijo od marca 2009 ne dela več. Iz istih razlogov so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo zapisa E-maila z dne 4. 1. 2010 oziroma zapisnika redne seje komisije ... z dne 26. 1. 2010. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, bo o vsebinski presoji dejstev v zvezi z obsegom in vrsto tožničinega dela v spornem obdobju glede na njeno delo pred marcem 2009 sodišče odločalo v nadaljnjem postopku. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka začasno odredbo spoštovala v obdobju od 24. 11. 2009 dalje, so irelevantni tudi pritožbeni očitki tožnice o tem, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na tožničino izpovedbo, da od marca do decembra 2009 ni delala ničesar. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi bila v tem, da obstoji nasprotje med razlogi v sklepu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka sklepa o začasni odredbi ni kršila, presoja o vrsti in obsegu dela tožnice, ki ga je pri toženi stranki opravljala po marcu 2009 (med drugim tudi glede tega, da po volitvah v evropski parlament ni več poročala v oddajah, kjer je prej nastopala), pa bo, kot je bilo že navedeno, predmet nadaljnjega postopka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila dela, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki v obdobju od 24. 11. 2009 dalje, dela, ki so spadala v okvir pogodbe o zaposlitvi, so nebistveni za odločitev o zakonitosti izpodbijanega sklepa pritožbeni očitki tožnice, s katerimi očita sodišču prve stopnje relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi v zvezi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, ki ga tožnica ni podpisala, ugotavljalo dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti dela tožbenega zahtevka tožnice, kot je opredeljen v drugi točki tožbenega zahtevka (dolžnost zagotavljanja dela po pogodbi o zaposlitvi) upoštevati dejstvo, da gre v tem primeru za spor iz prvega oziroma drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). To pa pomeni, da je predpogoj za vsebinsko odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi izpolnjena procesna predpostavka predhodne pisne zahteve pri delodajalcu za odpravo kršitve oziroma za izpolnjevanje obveznosti po prvem odstavku 204. čl. ZDR in pravočasna vložitev tožbe po drugem odstavku 204. člena ZDR. Iz podatkov spisa (tožbene navedbe, A5) je razbrati, da je tožnica zahtevo za varstvo pravic v zvezi z tem delom tožbenega zahtevka vložila 6. 7. 2009, medtem, ko je bila tožba vložena 18. 9. 2009. Po drugem odstavku 204. člena ZDR mora delavec, kolikor delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, v 30 dneh od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe po izteku roka osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi je prekluziven, nepodaljšljiv rok. Če delavec vloži tožbo v zvezi z očitanim neizpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitvijo katere od njegovih pravic iz delovnega razmerja po izteku 30-dnevnega roka, je takšna tožba prepozna, zaradi česar jo mora sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Če gre za kršitev pravice (oziroma neizpolnjevanje obveznosti), ki še traja, pa delavec lahko ponovno vloži zahtevo za odpravo kršitve (oziroma za izpolnitev obveznosti) in nato v roku iz člena 204/2 ZDR ponovno zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.