Jedro

Sodišče sme v izvršilnem postopku ugotavljati, ali je obveznost iz izvršilnega naslova naknadno prenehala (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Po naravi stvari je to okoliščino vedno mogoče ugotavljati le za nazaj. V konkretnem primeru sodišče v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov, ob izdaji sodbe v letu 2004 ni moglo upoštevati ustavne odločbe U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 v zvezi z določbo 1060. člena OZ. Ker pa je sodišče tudi v izvršilnem postopku dolžno uporabljati zakon, ki je skladen z ustavo, kar za čas po 1. 1. 2002 v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti pomeni, da mora upoštevati tudi 367. člen OZ, sme dolžnik ugovor prenehanja terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti na podlagi pravila ne ultra alterum tantum uveljavljati tudi v izvršbi, a le za čas po 1. 1. 2002. V primerih, kakršen je obravnavan, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle do 1. 1. 2002, ker je takšno obrestovanje dopuščal takrat veljaven ZOR, s 1. 1. 2002 pa so glede na navedeno ustavno odločbo nehale teči po samem zakonu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi.

Sklep sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sklep o ugovoru sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi ter se sklep o izvršbi spremeni tako, da se predlog za izvršbo zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas po 1. 1. 2002 zavrne.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 3599/2003 z dne 30. 4. 2004 je bilo G. N. naloženo, da mora Z. T. plačati 860.652,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 1997 do plačila.

2. Zaradi izterjave glavnice in obresti iz prejšnje točke obrazložitve je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom I 206/05438 z dne 30. 5. 2006 zoper dolžnika dovolilo izvršbo. Na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je izpodbijal sklep o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti nad zneskom, enakim glavnici, je izvršilno sodišče tek zakonskih zamudnih obresti omejilo na dan zaključka glavne obravnave v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov, to je na 30. 4. 2004; čeprav so zakonske zamudne obresti že pred 1. 1. 2002 dosegle in celo znatno presegle tožeči stranki pravnomočno prisojeno glavnico, je ugovor glede teka zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002 do 30. 4. 2004 zavrnilo, češ da je vezano na časovne meje pravnomočnosti in ker je o zamudnih obrestih do časa zaključka glavne obravnave pravnomočno odločeno, ni mogoče uporabiti pravila ne ultra alterum tantum iz 376. člena 1. 1. 2002 uveljavljenega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker ta velja le za pravna razmerja, nastala po njegovi uveljavitvi, pa tudi ne odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/2004, s katero je bila uporaba navedenega pravila razširjena tudi na pravna razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, pri čemer zakonske zamudne obresti iz teh razmerij niso mogle prenehati teči pred uveljavitvijo OZ, čeprav so višino glavnice dosegle že prej. Sodišče druge stopnje je dolžnikovo pritožbo z izpodbijanim sklepom zavrnilo in zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje o ugovoru potrdilo.

3. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep pritožbenega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ta je po navedbah predloga podana zaradi zmotne uporabe določb 1060. člena OZ in s tem tudi 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter zaradi neuporabe določb 1061. in 1062. člena OZ ter posledično tudi ne 376. člena istega zakona. V zvezi z učinkovanjem ustavne odločbe U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 pa sta nižji sodišči zmotno uporabili tudi določbi 43. in 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) v njuni procesni in materialnopravni vsebini. Zaradi tega ni bilo ugotovljeno, ali je upničina terjatev prenehala že pred izdajo izvršilnega naslova. Dejansko stanje je ostalo zato nepopolno ugotovljeno. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti je, da navedena ustavna odločba ne predstavlja ovire za neposredno uporabo OZ glede teka obresti po njegovi uveljavitvi, temveč jo celo omogoča. Sodišče bi moralo zato, ko je odločalo o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi glede teka zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002, upoštevati takrat že veljaven OZ in s tem tudi prepoved ultra alterum tantum iz njegovega 376. člena. S pravnomočno sodbo, ki predstavlja v konkretnem primeru izvršilni naslov, o višini zakonskih zamudnih obresti ni bilo odločeno. Potem, ko obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ko akcesorna terjatev nastane, so posamezni zneski zamudnih obresti samostojne terjatve. Kot samostojne terjatve, ki imajo pravno podlago v 378. členu OZ, oziroma prej v 277. členu ZOR, je treba zakonske zamudne obresti ne glede na čas nastanka obligacijskega razmerja, iz katerega izvirajo, presojati po vsakokratnih pravilih materialnega prava, ki so veljala ob njihovi zapadlosti in so urejala višino. Upoštevati je torej treba vsakokraten materialni predpis, ki velja ob zapadlosti posameznega zneska zamudnih obresti. Zato bi moralo sodišče pri presoji ugovora dolžnika iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) z uporabo vseh materialnopravnih pravil, ki so veljala v celotnem obdobju od nastopa zamude dalje, ugotoviti, ali je terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti prenehala. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sklepu II Ips 557/2009 z dne 20. 5. 2010 s pojasnilom, da ne gre za poseg v časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, če izvršilno sodišče v okviru kriterijev za določitev višine obresti z uporabo veljavnih in ustavno skladnih zakonskih pravil o teku oziroma omejitvi teka zamudnih obresti ugotovi nominalno višino obresti. V času od nastopa dolžnikove zamude 25. 11. 1997 do 31. 12. 2001 je obveznost plačila in tek zakonskih zamudnih obresti urejal ZOR v povezavi z zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO), ki prepovedi ultra alterum tantum nista vsebovala. To pravilo je v 376. členu uveljavil šele OZ, ki je z uveljavitvijo 1. 1. 2002 nadomestil prej veljavni ZOR. Od tedaj dalje zapadle zneske zamudnih obresti iz prej nastalega obligacijskega razmerja je treba glede na njihovo samostojno dejansko in pravno podlago presojati po določilih OZ, saj ustavna odločba U-I-300/2004 v njihovo veljavo ni posegla, razen, kolikor je v navedenem obsegu napotovala na uporabo ZOR.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Stališče Vrhovnega sodišča, zapisano že v več odločbah,(1) je, da so zakonske zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov določene lahko zgolj opisno. Pri tem je odločitev o njih dovolj določena, če so opredeljene (i) glede glavničnega zneska, od katerega tečejo, (ii) glede časa (od kdaj do kdaj) v katerem tečejo in (iii) glede obrestne mere. Če so za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti v izvršilnem naslovu navedeni vsi našteti parametri, nominalno višino obresti ugotovi izvršilno sodišče; s tem ne odstopa od načela stroke formalne legalitete kot enega od temeljnih načel izvršilnega postopka in ne posega v časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, saj ugotovi višino zakonskih zamudnih obresti prav na podlagi kriterijev iz izvršilnega naslova.(2)

6. Vrhovno sodišče je prav tako že večkrat pritrdilo razlogom zahteve za varstvo zakonitosti, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestni meri vselej prav do plačila, pač pa, da tečejo do tedaj, ko je to v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti kot celoto. To pomeni, tudi v tem ima zahteva prav, da zapis v izvršilnem naslovu o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila dejansko pomeni obveznost plačila obresti od določenega dneva do prenehanja obveznosti, pri čemer pa prenehanje obveznosti ni nujno posledica izpolnitve obveznosti (plačila), saj obveznost iz naslova obresti lahko preneha tudi na podlagi zakona(3), in sicer tudi na podlagi pravila ne ultra alterum tantum.

7. Sodišče torej sme v izvršilnem postopku ugotavljati, ali je obveznost iz izvršilnega naslova naknadno prenehala (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Po naravi stvari je to okoliščino vedno mogoče ugotavljati le za nazaj. V konkretnem primeru sodišče v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov, ob izdaji sodbe v letu 2004 ni moglo upoštevati ustavne odločbe U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 v zvezi z določbo 1060. člena OZ. Ker pa je sodišče tudi v izvršilnem postopku dolžno uporabljati zakon, ki je skladen z ustavo, kar za čas po 1. 1. 2002 v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti pomeni, da mora upoštevati tudi 367. člen OZ, sme dolžnik ugovor prenehanja terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti na podlagi pravila ne ultra alterum tantum uveljavljati tudi v izvršbi, a le za čas po 1. 1. 2002. V primerih, kakršen je obravnavan, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle do 1. 1. 2002, ker je takšno obrestovanje dopuščal takrat veljaven ZOR, s 1. 1. 2002 pa so glede na navedeno ustavno odločbo nehale teči po samem zakonu. Zato je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in ji je Vrhovno sodišče v celoti ugodilo ter odločilo, kot je navedeno v izreku sklepa (375. člen ZPP v zvezi s drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Ker je bilo sporno vprašanje, kdaj so zakonske zamudne obresti prenehale teči na podlagi pravila ne ultra alterum tantum, kar je pravno in ne dejansko vprašanje, je izpodbijani sklep skladno z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ spremenilo, saj so bila vsa relevantna dejstva že ugotovljena.

Op. št. (1): Na primer II Ips 557/2009, II Ips 10/2011 in druge.

Op. št. (2): Obširneje o tem sklep II Ips 557/2009. Op. št. (3): Primerjaj odločbi II Ips 983/2007 in III Ips 191/2007.