Jedro

Po določbah ZDen ni pravno pomemben zgolj predpis, ki je bil podlaga za podržavljenje nepremičnine, temveč je pomembno tudi, kdaj je bila prejšnjemu lastniku odvzeta lastninska pravica na nepremičnini in kateri organ je to izvedel. Kot pravilno navaja že tožnica (podatki v spisih pa to potrjujejo), je bila sprememba lastništva zemljišča s parc. št. ... v zemljiški knjigi izvedena podlagi Odloka Tajnika IO MLO dne 8. 2. 1946, torej v povojnem obdobju. Določbi 3. oziroma 4. odstavka 8. člena ZDen, ki pojasnjujeta pojme iz ZDen, navajata, da so z aktom o podržavljenju mišljeni predpisi, ki so neposredno učinkovali ter sodbe, odločbe, sklepi, drugi pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo posamezno zasebno premoženje podržavljeno. Navedeno torej pomeni, da je predmet denacionalizacije lahko ne le premoženje, ki je bilo podržavljeno z akti državnih organov, ki imajo podlago v predpisih iz 3. člena ZDen, temveč tudi v primeru, če je bilo premoženje podržavljeno z aktom državnega organa brez pravnega naslova in v tej zadevi gre za tak primer.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote A., št. ... z dne 28. 12. 2006, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z v uvodu navedeno odločbo zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. ... k.o B. (ob podržavljenju je bilo zemljišče označeno s parc. št. 130/5), ker je ocenil, da v Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni podlage za denacionalizacijo nepremičnine, ker naj ne bi bila podržavljena na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen.

V obrazložitvi odločbe organ prve stopnje navaja, da je bila navedena zemljiška parcela podržavljena na podlagi mapne kopije, v zvezi z zemljiškoknjižno delitvijo parc. št. ... z dne 17. 3. 1941, in na podlagi zapisnika parcelacijske komisije z dne 21. 12. 1938. S temi dokumenti je bila izvedena poočitba in združitev parc. št. ..., ... in parc. št. ... ter ponovna delitev teh zemljišč na parc. št. ...., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ... k.o. B., medtem ko so bile parc. št. ..., ... in ... odpisane od dosedanjega vložka ter prenesene v nov vložek (cestni vložek) št. ... k.o. B., v lasti takratne Mestne občine A. oziroma kasneje Občine A. B. - C.. Ta pomembna okoliščina je razvidna iz vpisa v zemljiški knjigi pod zap. št. 86 A2 lista v vl. št. ... k.o. B.. Upravni organ prve stopnje v zvezi z navedenim zaključuje, da spremembe v zemljiški knjigi, ki so nastale na podlagi naznanilnega lista in mapne kopije iz leta 1941 ter zapisnika parcelacijske komisije iz leta 1938, tako ne morejo biti podlaga za denacionalizacijo. ZDen po mnenju prvostopnega organa ureja le denacionalizacijo tistega premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. oziroma na način 4. člena ZDen, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, pa ni pristojen ocenjevati, ali je bilo premoženje tedaj podržavljeno na zakonit način, temveč le, ali je akt oziroma listina, ki jo je predložil upravičenec, podlaga za denacionalizacijo po ZDen ali ne. Ker v predloženih listinah ni izkazana pravna podlaga za denacionalizacijo, saj je bil prenos lastništva izveden na podlagi predpisov, ki so veljali v predvojni Jugoslaviji, je bilo treba zato zahtevo tožnice zavrniti.

Drugostopni organ pritrjuje razlogom, ki jih za svojo odločitev navaja organ prve stopnje in poudarja, da spremembe, ki so nastale na podlagi naznanilnih listov in mapnih kopij iz leta 1941 ter zapisnika parcelacijske komisije iz leta 1938, ne morejo biti predmet denacionalizacije. Tudi iz 26. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 izhaja, da predvojne akte ni mogoče upoštevati, če so bili izvedeni. Kaj pa pomeni, da je akt "izveden", pojasnjuje Vrhovno sodišče v svoji sodbi, št. I Up 1080/2005-4 z dne 22. 2. 2006, ko navaja, da je akt izveden tedaj, ko je je bila izvedena sprememba lastnika v zemljiški knjigi oziroma je bila nepremičnina dejansko odvzeta iz posesti.

Tožnica zavrača odločitev obeh upravnih organov. Navaja, da je bilo v postopku protispisno ugotovljeno dejansko stanje in zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Povsem zmotno je zaključeno, da naj bi bilo lastništvo na parc. ... k.o. B. dejansko preneseno na takratno Občino A. B. že na podlagi aktov predvojne Jugoslavije. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je bilo lastništvo parcele št. ... pravno odvzeto šele leta 1946. To izhaja tudi iz historičnega zemljiško knjižnega izpiska za vl. št. ... k.o. B., kjer je pri Dn. št. ... z dne 12. 2. 1946 zaveden odpis predmetne parcele v drug zemljiškoknjižni vložek. Sporni odpis pa je bil izveden na podlagi odloka IO MLO A. z dne 18. 2. 1946, ki se je sicer skliceval na predvojne akte o parcelaciji. Vendar pa do pravno - formalnega podržavljenja nepremičnine tedaj še ni prišlo, temveč je bilo to izvedeno, kot je že navedeno, na podlagi odloka iz leta 1946 in z vknjižbo v zemljiški knjigi. Tožnica ob tem še dodaja, da je do dejanskega odvzema nepremičnine iz posesti prišlo šele v letu 1972, saj so predmetno in ostale parcele upravičenka in njeni pravni predniki kot njivo obdelovali vse do leta 1972, ko je bil upravičenki odvzet ves zemljiški kompleks, med drugim tudi sporna parcela, ki pa formalno naj ne bi bila več v njihovi lasti od leta 1946 dalje. Tožnica ob tem poudarja, da za predvojne oziroma za medvojne akte o parcelaciji sploh ni vedela. V kolikor bi se ti akti realizirali za namene ceste, bi jih upravičenka izpodbijala že leta 1946, saj zemljišče ni bilo uporabljeno v ta namen. Tožnica v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi vred.

Prizadeta stranka v tem postopku Slovenska odškodninska družba, d.d., Ljubljana., Mala ulica 5, na tožbo ni odgovorila.

Ministrstvo za okolje in prostor RS, Ljubljana, v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je za odločitev v tej zadevi pomemben predvsem odgovor na vprašanje, ali je šteti, da je bilo zemljišče s parc. št. ... k.o. B. v izmeri 800 m2 podržavljeno in je prešlo iz zasebne v last tedanje Mestne občine A. že na podlagi aktov, izdanih pred vojno in med vojno (zapisnik parcelacijske komisije iz leta 1938 in mapna kopija iz leta 1941), ali je bilo podržavljeno v povojnem obdobju.

Podatki, zbrani v upravnih spisih ter sama obrazložitev odločbe organa prve stopnje sodišča niso prepričali, da v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo spornega zemljišča. Drugostopni upravni organ v svoji odločbi sam navaja, sklicujoč se pri tem na stališče Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS, da denacionalizacija nepremičnine ni mogoča, če je bil akt o podržavljenju (v konkretnem primeru naj bi to bil po mnenju obeh upravnih organov zapisnik parcelacijske komisije iz leta 1938 in mapna kopija iz leta 1941) izveden v zemljiški knjigi, nepremičnina pa prejšnjim lastnikom odvzeta iz posesti. Po določbah ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami) ni pravno pomemben zgolj predpis, ki je bil podlaga za podržavljenje nepremičnine, temveč je pomembno tudi, kdaj je bila prejšnjemu lastniku odvzeta lastninska pravica na nepremičnini in kateri organ je to izvedel. Kot pravilno navaja že tožnica (podatki v spisih pa to potrjujejo), je bila sprememba lastništva zemljišča s parc. št. ... v zemljiški knjigi izvedena na podlagi odloka Tajnika IO MLO dne 8. 2. 1946. Kot podlaga za spremembo lastništva v zemljiški knjigi se v predlogu odloka sicer res navaja zapisnik parcelacijske komisije z dne 21. 12. 1938 in mapna kopija iz leta 1941, vendar pa je tudi res, da je do spremembe lastništva prišlo šele na podlagi akta državnega organa v povojnem obdobju. Določbi 3. oziroma 4. odstavka 8. člena ZDen, ki pojasnjujeta pojme iz ZDen, navajata, da so z aktom o podržavljenju mišljeni predpisi, ki so neposredno učinkovali ter sodbe, odločbe, sklepi, drugi pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo posamezno zasebno premoženje podržavljeno. Navedeno torej pomeni, da je predmet denacionalizacije lahko ne le premoženje, ki je bilo podržavljeno z akti državnih organov, ki imajo podlago v predpisih iz 3. člena ZDen, temveč tudi v primeru, če je bilo premoženje podržavljeno z aktom državnega organa brez pravnega naslova in v tej zadevi gre za tak primer. Če pa drži trditev tožnice, da je do dejanskega odvzema nepremičnine iz posesti prišlo šele v letu 1972, ker naj bi predmetno in ostale parcele upravičenka in njeni pravni predniki kot njivo obdelovali vse do leta 1972, pa je to še razlog več, da je njena zahteva za denacionalizacijo sporne nepremičnine utemeljena.

Ker je bila po obrazloženem odločitev organa prve stopnje nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po določbi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. V izvrševanju te sodbe bo upravni organ prve stopnje v roku iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 o zadevi ponovno odločil in pri tem upošteval v tej sodbi zavzeto pravno stališče. K 2. točki izreka Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Ker je tožnica glede na odločitev v sodbi s svojo tožbo uspela, je zato upravičena do povračila stroškov postopka v znesku 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu; Uradni list RS, št. 24/07).