Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se v celoti ugodi , pritožbi tožeče stranke pa deloma in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka ZT d.d. je dolžna plačati tožeči stranki JV znesek 10.414,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2003 dalje do plačila in zakonite zamudne obresti od zneska 20.265,39 EUR od 22. 9. 2005 do 19. 18.2006, vse v roku petnajstih dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 664,47 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo odškodnino v višini 416,63 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2003 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 826,63 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da poleg priznane odškodnine za nematerialno škodo prizna tožniku še razliko v znesku 62.446,41 EUR. Sodišče prve in druge stopnje sta spregledali, da je sodba z dne 2. 11. 2006 pravnomočna za 4.856.400,00 SIT in obresti od 27. 10. 2003 do plačila 19. 12. 2006 v višini 2.265.943,00 SIT, kar je bilo plačano 19. 12. 2006. Za navedeni znesek se ni pritožila tožena stranka, zato je sodba višjega sodišča II Cp 399/2007 z dne 12. 12. 2007, ki je razveljavila tudi neizpodbijani del procesno nepravilna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo listinske dokumentacije, ki objektivno in mimo izvedeniških mnenj pojasnjuje pomembne okoliščine za presojo odškodninskih postavk pri priznanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja. Prvo sodišče se je omejilo le na prizadeto okostje in mišičevje, ne pa na mentalni in čustveni del ter na poškodbe povezane z glavo. Tožnik je imel zaradi škodnega dogodka probleme spominske narave, pri koncentraciji, ima glavobole, takoj po škodnem dogodku je bil v globoki nezavesti, poškodbe so ogrožale njegovo življenje, sodba pa je v tem delu protispisna. Tožnik ima vsakodnevne glavobole, zato jemlje Naprosyn. Zaradi poškodb je okrnjena moč in gibljivost desne roke tožnika, tožnik ima težave s hojo, z vidom, spominske težave, težave s koncentracijo, pri branju, pisanju, pri opravljanju gospodinjskih del in del na domači kmetiji, ne more se v celoti udeleževati družinskih aktivnosti, opustil je šolanje, zamenjal delovno mesto z nezahtevnim delom, nima možnosti napredovanja in druge zaposlitve, opustil je rekreativne dejavnosti, zato trpi hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj se je škodni dogodek zgodil, ko je bil star 25 let. Poškodbe spadajo v VI. skupino po Fischerju, sodba pa v tem delu nima razlogov. Prvo sodišče ni uporabilo lestvice Trevor Powela in tudi ni opravilo analizo primerjave odškodnin. Prenizko je prisojena tudi odškodnina za strah glede na intenzivnost, kakor tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj tožnik šepa, zato je tudi za to postavko prisojena prenizka odškodnina. Tožnik podrobno povzema v pritožbi izvedeniška mnenja ter listinsko dokumentacijo (2). Tožnik je uvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, zato mu pripada višja odškodnina. Napačno je sodišče prve stopnje obračunalo delno plačano odškodnino, saj je bil znesek 9.997,42 EUR plačan iz naslova neplačanih obresti, od delnih plačil pa bi moralo priznati obresti od dneva škodnega dogodka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper stroškovni del ter navaja, da je prvo sodišče zmotno odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku vse stroške izvedencev medicinske stroke, ker so bili ti stroški potrebni in da tožena stranka iz enakih razlogov ni upravičena do povrnitve stroškov izvedeniških mnenj. Upoštevati je treba uspeh v pravdi, ki ga je prvo sodišče sicer pravilno ugotovilo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Neutemeljeni so pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da obstaja protispisnost v delu, kjer sodišče prve stopnje opisuje potek zdravljenja tožnika in obstoj telesnih bolečin. Prav tako so neutemeljeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, na podlagi katerih je prisodilo odškodnino za posamezne postavke nepremoženjske škode. Sodišču prve stopnje je podrobno pojasnilo in opisalo vrsto in intenziteto telesnih in duševnih bolečin in strahu pri tožniku ter v skladu z materialnim pravom prisodilo pravično odškodnino, potem ko je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno je upoštevalo le posamezna delna vplačila, zato je v tem delu pritožbeno sodišče sodbo spremenilo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da se je tožena stranka pritožila zoper sodbo P 577/2004 le nad zneskom 4.856.400,00 SIT, vendar je pritožbeno sodišče navedeno sodbo zoper tožnika v celoti razveljavilo in jo s tem odpravilo, zato je bilo sodišče prve stopnje vezano na odločitev sodišča druge stopnje.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper priznano odškodnino za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, pri čemer ni odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljenih oblik nepremoženjske škode, saj je treba presojati primernost skupno odmerjene pravične odškodnine za celotno tožnikovo nepremoženjsko škodo (179. člen Obligacijskega zakonika). Pri odločitvi je prvo sodišče upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesa in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine zahteva upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, kar pomeni, da se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno (3). Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih kriterijev.

Tožnik je zaradi škodnega dogodka utrpel naslednje poškodbe: udarnino možganov, zlom desne ključnice, razpočno rano na levem komolcu in udarec v trebuh, kot posledica poškodb pa tudi dvojni vid in desno stransko hemiparezo lažjega tipa. Tožnik je bil prva dva tedna po nesreči v nezavesti ali delni zavesti, zato ni čutil bolečin v predelu desne ključnice, sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da je imel tožnik tri dni hude telesne bolečine, zmerne bolečine je trpel tri mesece po prometni nesreči ter nato še dva tedna po operaciji desne ključnice, občasne lahke bolečine je trpel v letu 2003 in v obdobju dveh do treh mesecev po operativnem posegu v Valdoltri. Tožnik je imel ob intenzivnejših oblikah fizioterapije tudi hude telesne bolečine. Tožnik je imel glavobole, ki so bili v prvem mesecu srednje močni, nato pa blažji do srednje močni, takšne (pogoste) glavobole pa bo imel tožnik tudi v bodoče. Psihološki testi so pokazali, da tožnikova koncentracija ni takšna kot pred poškodbo, spomin pa je na ravni povprečja. Tožnik je imel številne preglede in dolgotrajno hospitalizacijo (4). Posebej glede na nevšečnosti tekom zdravljenja je tožniku priznana sorazmerno visoka odškodnina za telesne bolečine, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri oceni celotne odškodnine, ki je bila tožniku priznana za nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je bila tožniku prisojena prenizka odškodnina). Prisojena odškodnina je za to vrsto nepremoženjske škode, posebej glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin, previsoka in ne prenizka, zato pritožbeni razlogi v tem delu niso utemeljeni.

Tožnik ima slabši prijem, ne more kontrolirati gibov desne roke, ima oslabelost desne noge, moč noge in roke je slabša, nepravilno se je zarasel zlom ključnice, kar predstavlja 3 % invalidnost. Tožnik je invalid III. kategorije in je sposoben za delo v skrajšanem delovnem času. Ostale so mu kognitivne motnje (motnja koncentracije, spomina, motnje učenja, eksistenčne sposobnosti), motnja vida se pojavlja pri pogledu desno, ima motnjo občutljivosti desne strani telesa, pojavljajo se glavoboli in upad spoznavnih sposobnosti. Po poškodbi je tožnik razdražljiv, vzkipljiv, težko obvladuje čustvena in razpoloženjska stanja, opustil je dejavnosti, ki so ga sproščale (5). Zamenjal je delovno mesto, pred nezgodo je opravljal delo skladiščnika, po poškodbi pa opravlja dela dispečarja, ki je lažje delo brez fizičnih in psihičnih obremenitev. Zaradi poškodbe mu je bilo šolanje odsvetovano. Pri delu je oviran, saj si mora pri vseh delih pomagati z levo roko, kar ga moti kot desničarja, pri branju ima težave, ima težave pri uporabi računalnika v službi, s težavo tudi piše, na delovnem mestu ne more napredovati, opustil je tudi rekreativne dejavnosti. Z nevrološkega vidika so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 50 %. Oviran je pri higieni, domačih opravilih, težave ima pri opravljanju kmetijskih del, ne more teči, ima težave pri hoji pri neravnem terenu, omejen pa je tudi pri posameznih aktivnostih v družinskem življenju. Kljub navedenim težavam pa si je tožnik ustvaril družino, opravlja dela na dispečarju, s tem, da pa je omejen pri napredovanju in lahko opravlja le najenostavnejša dela. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 50.500,00 EUR odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode, kar je glede na obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in s tem povezanimi duševnimi bolečinami primerna odškodnina.

Če je bila odškodnina za telesne bolečine priznana v nekoliko previsokem znesku, je bila odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti priznana v nekoliko prenizkem znesku. Posebej zaradi šepajoče hoje, dvojnega vida, pa tudi zaradi brazgotin, je bila tožniku priznana nekoliko prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti in bi bila primerna v višini 3.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče navedene odškodnine ni zviševalo, ker je upoštevalo, da je bila tožniku priznana za telesne bolečine previsoka odškodnina.

Pri tožniku je strah za izid zdravljenja trajal v zmerni obliki do junija 2003, do sredine 2004 pa je bil strah lažje intenzitete, pri čemer tožnik primarnega strahu ni imel. Glede na trajanje in intenziteto ter vrsto strahu, je prvo sodišče tožniku za strah prisodilo primerno odškodnino.

Tožniku je bila za nepremoženjsko škodo priznana odškodnina v višini 73.900,00 EUR, kar predstavlja 85,48 povprečnih plač. V podobnih primerih so sodišča priznavala odškodnino v višini 21 do 105 povprečnih plač. Tako je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 105 povprečnih plač (6), vendar je v primerjalni zadevi šlo za bistveno hujši obseg poškodb in tudi bistveno hujše posledice pri oškodovancu, razlika je tudi v intenziteti in trajanju telesnih bolečin, saj je oškodovanec moral opustiti študij, ima desno stransko hemiparezo hujšega tipa (7), podana je neuporabnost roke za vsa opravila, kot aktivni športnik je moral opustiti vse športne aktivnosti, ima pa tudi hujše posledice na intelektualnem in osebnostnem področju kot tožnik. Tudi v zadevi pod evidenčno številko VS 001551 gre za podobne poškodbe, kot jih je dobil tožnik in je bila oškodovanki priznana odškodnina v višini 21 povprečnih plač, vendar je bilo zdravljenje tožnika bistveno daljše in zmanjšane življenjske aktivnosti so nekoliko večje, upoštevana pa je bila tudi starost tožnika. Odškodnine v podobnih primerih se gibljejo med 45 do 97 povprečnimi plačami, vendar gre v primerih, kjer je priznana višja odškodnina, kot je bila priznana tožniku, za nekoliko hujše telesne poškodbe in trajanje telesnih bolečin, hujše pa so tudi posledice zmanjšanja življenjskih aktivnosti (8). Ob takšni primerjavi podobnih primerov se izkaže, da je bila tožniku po objektivnih kriterijih priznana višja odškodnina, kot jo sodna praksa priznavala v podobnih primerih, vendar je primerna glede na individualne okoliščine konkretnega primera.

Nepravilno je prvo sodišče upoštevalo delno plačilo v znesku 2.265.943,00 SIT (9.455,61 EUR), ki ga je tožena stranka plačala dne 19. 12. 2006 za plačilo obresti. Obrestni izračun zakonskih zamudnih obresti pokaže(9), da od 27. 10. 2003 do 23. 5. 2004 za znesek 9.000.000,00 SIT (37.556,33 EUR-plačano 24.5.2004) znašajo obresti 3.427,30 EUR, od zneska 4.856.400,00 SIT (20.265,39 EUR) pa znašajo obresti za obdobje od 27.10.2003 do 21. 9. 2005 6.026,59 EUR, kar ob seštevku z zneskom 3.427,30 EUR predstavlja poplačilo obresti v višini 9.453,89 EUR oziroma 9.455,61 EUR. Tožena stranka je zato dolžna plačati obresti od zneska 20.265,39 EUR od 22. 9. 2005 do 18. 12. 2006 ter od zneska 10.414,05 EUR od 27. 10. 2003 dalje do plačila. Seštevek valoriziranih zneskov 42.059,34 EUR in 21.426,61 EUR predstavljata znesek 63.485,95 EUR, kar glede na priznano odškodnino (73.900,00 EUR) pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še 10.414,05 EUR. Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 27. 10. 2003 dalje, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek in ne od dneva škodnega dogodka, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bil del obresti že plačan z nakazilom zneska 9.455,61 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov izpodbija tožena stranka v pritožbi v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov izvedeniških mnenj, tožnik pa je predlagal, da se stroškovni del spremeni glede na uspeh s pritožbo. Sodišče prve stopnje je uspeh tožnika izračunalo glede na prisojeno odškodnino (73.900,00 EUR), temu znesku pa je odštelo plačilo valoriziranega zneska 42.059,34 EUR (ni pa upoštevalo plačila valoriziranega zneska 21.426,61 (10) in pravilno tudi ne plačila valoriziranega zneska 9.997,42 EUR) (11), zato tožnikov delni uspeh s pritožbo ni vplival na njegov celotni uspeh v pravdi, kot ga je ugotovilo prvo sodišče. Pritožba tožene stranke je utemeljena, saj izvedeniška mnenja delijo usodo uspeha v pravdi, zato je v tem delu zmotna odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato priznanim stroškom tožnika v višini 11.080,94 EUR prištelo še znesek stroškov izvedeniškega mnenja v višini 509,85 EUR, tako da je tožnik glede na uspeh v pravdi (24 %) upravičen do povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje v višini 2.781,78 EUR. Tožeči stranki so bili priznani naslednji pritožbeni stroški: za pritožbo 1250 točk, za poročilo stranki 20 točk, za materialne stroške 15,4 točke, za zastopanje več oseb 514,16 točk in za DDV 356,83 točk, skupaj 2.156,39 točk oziroma 989,78 EUR s sodno takso (1.248,00 EUR) 2237,78 EUR, glede na uspeh v pravdi tožniku pripadajo pritožbeni stroški v višini 537,06 EUR oziroma skupaj pred sodiščem prve in druge stopnje 3.318,84 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov na podlagi izračuna sodišča prve stopnje v višini 3.165,74 EUR, ob upoštevanju izvedeniških mnenj (1.880,31 EUR = 1026,53 EUR + 853,78 EUR), do zneska 5.046,05 EUR, glede na uspeh v pravdi (76 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje v višini 3.834,99 EUR. Toženi stranki so bili priznani stroški za pritožbo in DDV 137,70 EUR, za takso za pritožbo 57,47 EUR, kar skupaj znese 195,17 EUR, glede na uspeh v pravdi je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 148,32 EUR oziroma skupaj pred sodiščem prve in druge stopnje do zneska 3.983,31 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške v višini 664,47 EUR, v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej pritožbene navedbe stran 160 – 173. (3) Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 260/2004. (4) Podrobneje glej sodbo tretji odstavek stran 141 in prvi odstavek stran 142 sodnega spisa (stran 3 in 4 sodbe).

(5) Podrobneje glej sodbo stran 5 in 6. (6) Evidenčna številka VS 001816. (7) Tožnik ima hemiparezo lažjega tipa-glej izvedeniško mnenje 47 sodnega spisa.

(8) Glej primere: VS 001634, VS 001896 in VS 002029. (9) Glej priložena obrestna izračuna.

(10) Ob upoštevanju navedenega zneska je tožnikov uspeh 7,77 %.

(11) Upoštevana je vrednost spornega predmeta v višini 133.888,90 EUR.