Jedro

Čeprav je v konkretnem primeru Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (103. člen ZPIZ-1) za tožnika podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik hkrati starejši delavec, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti, je tožena stranka iz utemeljenih odpovednih razlogov, skladno z določbama 4. alinee 1. odstavka 88. in 1. odstavka 116. člena ZDR, tožniku (invalidu) zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu livar II. Tožena stranka tako znotraj družbe kot pri drugih zunanjih delodajalcih, na katere je naslovila prošnje za tožnikovo zaposlitev, ni našla možnosti, da bi tožniku ponudila ustrezno delo, ki bi bilo skladno z omejitvami iz invalidske odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 7. 1. 2013 iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak z vsemi pravicami in obveznostmi še traja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe in mu v istem roku za čas od dne 21. 2. 2013 dalje do vrnitve na delo vpisati delovno dobo, ga za isti čas prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 21. 2. 2013 dalje do vrnitve nazaj na delo izplačati nadomestilo plače v bruto znesku 1.156,50 EUR in v istem znesku za vsak naslednji mesec do vrnitve na delo, mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati na njegov račun neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zapadlih zneskov od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati pripadajoči regres za letni dopust za vsako tekoče leto prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in sicer vsako leto do konca junija z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. dalje do plačila, vse dajatve v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se po vsebini ni opredelilo do listine, ki predstavlja predpostavko za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnost za delo iz razloga invalidnosti. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je ugotovila, da ne obstaja za to ustrezna podlaga brez ponudbe nove pogodbe po določbi 1. odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2008 - UPB4). Komisija je namreč ugotovila, da je tožnik hkrati starejši delavec, ki ob odpovedi ni izpolnjeval pogojev za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Tožena stranka ni preizkusila možnosti tožnikove dokvalifikacije oziroma razporeditve na drugo delovno mesto, prav tako pa ni preizkusila možnosti zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožena stranka ni dokazala, da je ob odpovedi opravila poizvedbe glede zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih. V tej zvezi gre za domnevno vložene prošnje, ki so po mnenju tožnika antidatirane in prirejene za potrebe tega spora. Iz celotnega postopka tožene stranke se lahko ugotovi, da je bilo njeno edino prizadevanje, da se ga reši kot presežnega delavca, ker ni več sposoben opravljati najtežjih fizičnih del. Tožena stranka bi lahko priredila organizacijo dela in delovni proces, ter ga zaposlila na ustreznih delih v skladu z ugotovljeno delovno zmožnostjo. Ne gre prevzeti dejstva, da je začel delati pri toženi stranki v mladosti, ko je bil popolnoma zdrav. V času dela je moral 8 ur neprestano stati na nogah in dvigovati težo do 30 kg, sedaj pa se ga hoče tožena stranka znebiti kot nepotrebnega delavca. V tej zvezi je predlagal, da oceni možnosti dela na delovnem mestu livar II sodni izvedenec strojne stroke, vendar je sodišče takšen dokaz neutemeljeno zavrnilo. Prav tako bi sodišče lahko opravilo poizvedbe pri Zdravstvenem domu A., zaradi pridobitve zdravstvene dokumentacije, ki bi jo pregledal izvedenec medicinske stroke. Sodišče je pri presoji dalo velik pomen izpovedbam prič B.B. in C.C., ki sta še vedno zaposlena pri toženi stranki. Z določbo 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) je opredeljeno, da uživajo invalidi II. in III. kategorije posebno varstvo pred odpovedjo. Tožena stranka bi morala izpeljati postopek skladno z določbo 2. odstavka 83. člena v zvezi s 4. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR in mu omogočiti zagovor, da bi se izjasnil, katera dela bi lahko opravljal pri toženi stranki. Tožnik je bil v času odpovedi star več kot 55 let, zato je skladno z določbo 114. člena ZDR užival posebno varstvo starejših delavcev. Takšnemu delavcu pa je po določbi 201. člena možno redno odpovedi pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga le z njegovim soglasjem. Opozarja, da so bili v njegovem primeru kršeni mednarodni predpisi in pravila, konvencije in direktive. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodišče je pravilno upoštevalo podatke iz predloženih listin ter pri odločitvi o zavrnitvi tožbenih zahtevkov pravilno izhajalo iz materialnopravnih predpisov. V tej zvezi se je sklicevalo tudi na odločitve Ustavnega sodišče RS, v katerih je bilo odločeno o kršitvah ustavnih načel v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvah, ki so se nanašale na delovne invalide. Tožena stranka je dokazala, da tožnika ob odpovedi ni mogla ustrezno prekvalificirati, oziroma mu ponuditi pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu, ki bi bilo skladno z njegovimi omejitvami pri delu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo, pri čemer je v odločilnih dejstvih na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 7. 1. 2013 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu livar II, iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tožnik je bil na podlagi dokončne odločbe ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez pogostih prisilnih drž vratne in ledvene hrbtenice, deloma sede, deloma stoje, brez pogostega pripogibanja in dvigovanja bremen nad 8 kg, s polnim delovnim časom. Tožena stranka je v postopku pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 21. 12. 2012 (v nadaljevanju Komisija). Komisija je zavzela stališče, da v primeru tožnika ne obstoji podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe, saj je tožnik hkrati starejši delavec (rojen leta 1957), ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino.

Vendar je tožena stranka ne glede na takšno stališče Komisije podala tožniku redno odpoved z obrazložitvijo, da tožniku ne more ponuditi druge ustrezne pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila skladna z omejitvami iz invalidske odločbe. V tej zvezi je zavzela stališče, da tožnik kljub ugotovljeni invalidnosti III. kategorije ne more uživati še posebnega varstva kot starejši delavec. Pri zadnji utemeljitvi je izhajalo iz stališča Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-245/10, U-I-181/10, Up-1002/10 z dne 14. 9. 2011 in sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 334/2008 z dne 7. 9. 2010, ko je bilo odločeno v podobnih primerih.

Predmet tega spora je odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu iz razloga nezmožnosti za opravljanje del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi 4. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, ki jo je potrebno obravnavati v zvezi z določbo 1. odstavka 116. člen ZDR, po kateri delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oz. s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. ZDR v navedenih odločbah opredeljuje pojem invalidnosti oz. nezmožnost zaradi invalidnosti in s tem poseben, objektiven ter z zakonom določen odpovedni razlog. Če Komisija iz določbe 103. člena ZPIZ-1 ugotovi razloge za odpoved skladno z določbo 102. člena ZPIZ-1, lahko delodajalec v takšnem primeru uporabi institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. ali 4. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v navedenih določbah jasno urejen pravni položaj, ko delodajalec iz utemeljenih razlogov, to je zaradi invalidnosti II. ali III. kategorije, ne more zagotoviti invalidom pravic po postopku in na način, kot je to določeno v 101. členu ZPIZ-1. Čeprav je v konkretnem primeru Komisija za tožnika podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik hkrati starejši delavec, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti, pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka iz utemeljenih odpovednih razlogov, skladno z določbama 4. alinee 1. odstavka 88. in 1. odstavka 116. člena ZDR, tožniku - invalidu zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu livar II. Tožena stranka, kot sta prepričljivo izpovedala direktorica kadrovske-pravne službe B.B. in referent za varstvo pri delu C.C., tako znotraj družbe kot pri drugih zunanjih delodajalcih, na katere je naslovila prošnje za tožnikovo zaposlitev, ni našla možnosti, da bi tožniku ponudila ustrezno delo, ki bi bilo skladno z omejitvami iz invalidske odločbe. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, zakaj njuno izpovedovanje ne bi štelo za verodostojno. V tej zvezi je tožnik sicer opozoril na neresnično pričevanje, na zmotno predložene listine, prirejenost podatkov in njihovo antidatiranje, vendar tega pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj se je na njih skliceval zgolj pavšalno.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožena stranka ob odpovedi pogodbe spremeniti delovni proces oz. posodobiti strojno opremo in v tej zvezi tožnika ustrezno prezaposliti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je odločitev o tem, na kakšen način bo tožena stranka izvajala proizvodnjo ter v tej zvezi delovne operacije, samo v njeni pristojnosti in sodišče v to nima pravice posegati. Tudi ne v sistemizacijo delovnih mest, kot to poskuša uveljaviti pritožba, da bi se za tožnika posebej sistemiziralo delovno mesto. V tej zvezi je sicer tožnik izpovedal, da je tožena stranka v preteklosti večkrat spreminjala opise del in nalog in nenazadnje kadrovsko sistemizacijo, vendar pa je tudi izrecno potrdil (list št. 47), da delodajalec ni dolžan zaradi enega delavca spreminjati sistemizacije delovnih mest. Poleg tega tožena stranka ni bila dolžna zagotoviti tožniku pred odpovedjo zagovor, kot se to zmotno zavzema pritožba, saj določbe 83., 88. in 116. členov ZDR tega ne predpisujejo.

Ostale pritožbene navedbe, ki jih je še skušala uveljaviti pritožba, pa za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).