Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 presoja v primeru poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo utemeljenosti so torej pravno odločilne zgolj naloge, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 presoja v primeru poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo utemeljenosti so torej pravno odločilne zgolj naloge, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 presoja v primeru poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo utemeljenosti so torej pravno odločilne zgolj naloge, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 presoja v primeru poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo utemeljenosti so torej pravno odločilne zgolj naloge, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.

Prerazporeditve, kot je določena v 29. členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, veljavna zakonodaja ne ureja več. Skladno z 91. členom ZDR-1, ki se nanaša na odpoved pogodbe s ponudbo nove, mora delodajalec delavcu, ki mu je skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podana ponudba nove, ponuditi ustrezno zaposlitev.

Prerazporeditve, kot je določena v 29. členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, veljavna zakonodaja ne ureja več. Skladno z 91. členom ZDR-1, ki se nanaša na odpoved pogodbe s ponudbo nove, mora delodajalec delavcu, ki mu je skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podana ponudba nove, ponuditi ustrezno zaposlitev.

Prerazporeditve, kot je določena v 29. členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, veljavna zakonodaja ne ureja več. Skladno z 91. členom ZDR-1, ki se nanaša na odpoved pogodbe s ponudbo nove, mora delodajalec delavcu, ki mu je skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podana ponudba nove, ponuditi ustrezno zaposlitev.

Prerazporeditve, kot je določena v 29. členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, veljavna zakonodaja ne ureja več. Skladno z 91. členom ZDR-1, ki se nanaša na odpoved pogodbe s ponudbo nove, mora delodajalec delavcu, ki mu je skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podana ponudba nove, ponuditi ustrezno zaposlitev.

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, njeno razveljavitev in razveljavitev sklepa št. 2, Sveta zavoda gledališča A. z dne 18. 6. 2024, zahtevek za vrnitev nazaj na delo in plačilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, njeno razveljavitev in razveljavitev sklepa št. 2, Sveta zavoda gledališča A. z dne 18. 6. 2024, zahtevek za vrnitev nazaj na delo in plačilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, njeno razveljavitev in razveljavitev sklepa št. 2, Sveta zavoda gledališča A. z dne 18. 6. 2024, zahtevek za vrnitev nazaj na delo in plačilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, njeno razveljavitev in razveljavitev sklepa št. 2, Sveta zavoda gledališča A. z dne 18. 6. 2024, zahtevek za vrnitev nazaj na delo in plačilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ker ni upoštevalo njegovih trditev, dokaznih predlogov in dokazov glede fiktivnosti odpovednega razloga, temveč je sledilo nedokazanim trditvam toženke, s čimer je sodišče prve stopnje storilo tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je odpovedni razlog fiktiven, ker toženka njegovih delovnih nalog ni prerazporedila na druge zaposlene, kot izhaja iz redne odpovedi. Vztraja, da iz izpovedi direktorice toženke B. B. izhaja, da se delo, ki ga je tožnik na delovnem mestu informatik opravljal, ni razporedilo med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno povzemalo izjav direktorice in ni preverjalo nasprotij z odpovedjo, ki jo je podala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih izjav in dokazov, da se njegova dela niso zmanjšala. Meni, da se je obseg nalog povečal, kar je dokazoval s korespondencami, pri čemer sodišče prve stopnje ni dovolilo izvedbe dokazov, ki bi utemeljevali, da gre za fiktivno zmanjšanje obsega dela. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo glede neprekinjenega bolniškega staleža, ko je odločilo, da je bil njegov zadnji dan zaposlitve 15. 12. 2024. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj ni utemeljilo, da je delo tožnika nepotrebno. Navaja, da se ni opredelilo do celotnega obsega del, ki ga je opravljal. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je informacijski sistem toženke deloval v času njegove odsotnosti z dela, saj je na službeni elektronski naslov prejemal obvestila o težavah glede delovanja sistema. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno razlagalo tožnikov zagovor glede diskriminacije, ki je v tem, da je toženka zgolj njega prosila za delovne načrte. Trdi, da je bila kršena poravnava in pogodba o zaposlitvi, ki kot možno določa le sporazumno odpoved. Vztraja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na 91. člen ZDR-1 ter ugotovilo, da za tožnika niso ustrezna druga delovna mesta, ki zahtevajo V. in VI. stopnjo izobrazbe, saj ima on V., VI. in VII. stopnjo izobrazbe, ta dela pa je tudi opravljal.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ker ni upoštevalo njegovih trditev, dokaznih predlogov in dokazov glede fiktivnosti odpovednega razloga, temveč je sledilo nedokazanim trditvam toženke, s čimer je sodišče prve stopnje storilo tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je odpovedni razlog fiktiven, ker toženka njegovih delovnih nalog ni prerazporedila na druge zaposlene, kot izhaja iz redne odpovedi. Vztraja, da iz izpovedi direktorice toženke B. B. izhaja, da se delo, ki ga je tožnik na delovnem mestu informatik opravljal, ni razporedilo med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno povzemalo izjav direktorice in ni preverjalo nasprotij z odpovedjo, ki jo je podala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih izjav in dokazov, da se njegova dela niso zmanjšala. Meni, da se je obseg nalog povečal, kar je dokazoval s korespondencami, pri čemer sodišče prve stopnje ni dovolilo izvedbe dokazov, ki bi utemeljevali, da gre za fiktivno zmanjšanje obsega dela. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo glede neprekinjenega bolniškega staleža, ko je odločilo, da je bil njegov zadnji dan zaposlitve 15. 12. 2024. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj ni utemeljilo, da je delo tožnika nepotrebno. Navaja, da se ni opredelilo do celotnega obsega del, ki ga je opravljal. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je informacijski sistem toženke deloval v času njegove odsotnosti z dela, saj je na službeni elektronski naslov prejemal obvestila o težavah glede delovanja sistema. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno razlagalo tožnikov zagovor glede diskriminacije, ki je v tem, da je toženka zgolj njega prosila za delovne načrte. Trdi, da je bila kršena poravnava in pogodba o zaposlitvi, ki kot možno določa le sporazumno odpoved. Vztraja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na 91. člen ZDR-1 ter ugotovilo, da za tožnika niso ustrezna druga delovna mesta, ki zahtevajo V. in VI. stopnjo izobrazbe, saj ima on V., VI. in VII. stopnjo izobrazbe, ta dela pa je tudi opravljal.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ker ni upoštevalo njegovih trditev, dokaznih predlogov in dokazov glede fiktivnosti odpovednega razloga, temveč je sledilo nedokazanim trditvam toženke, s čimer je sodišče prve stopnje storilo tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je odpovedni razlog fiktiven, ker toženka njegovih delovnih nalog ni prerazporedila na druge zaposlene, kot izhaja iz redne odpovedi. Vztraja, da iz izpovedi direktorice toženke B. B. izhaja, da se delo, ki ga je tožnik na delovnem mestu informatik opravljal, ni razporedilo med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno povzemalo izjav direktorice in ni preverjalo nasprotij z odpovedjo, ki jo je podala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih izjav in dokazov, da se njegova dela niso zmanjšala. Meni, da se je obseg nalog povečal, kar je dokazoval s korespondencami, pri čemer sodišče prve stopnje ni dovolilo izvedbe dokazov, ki bi utemeljevali, da gre za fiktivno zmanjšanje obsega dela. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo glede neprekinjenega bolniškega staleža, ko je odločilo, da je bil njegov zadnji dan zaposlitve 15. 12. 2024. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj ni utemeljilo, da je delo tožnika nepotrebno. Navaja, da se ni opredelilo do celotnega obsega del, ki ga je opravljal. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je informacijski sistem toženke deloval v času njegove odsotnosti z dela, saj je na službeni elektronski naslov prejemal obvestila o težavah glede delovanja sistema. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno razlagalo tožnikov zagovor glede diskriminacije, ki je v tem, da je toženka zgolj njega prosila za delovne načrte. Trdi, da je bila kršena poravnava in pogodba o zaposlitvi, ki kot možno določa le sporazumno odpoved. Vztraja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na 91. člen ZDR-1 ter ugotovilo, da za tožnika niso ustrezna druga delovna mesta, ki zahtevajo V. in VI. stopnjo izobrazbe, saj ima on V., VI. in VII. stopnjo izobrazbe, ta dela pa je tudi opravljal.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ker ni upoštevalo njegovih trditev, dokaznih predlogov in dokazov glede fiktivnosti odpovednega razloga, temveč je sledilo nedokazanim trditvam toženke, s čimer je sodišče prve stopnje storilo tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je odpovedni razlog fiktiven, ker toženka njegovih delovnih nalog ni prerazporedila na druge zaposlene, kot izhaja iz redne odpovedi. Vztraja, da iz izpovedi direktorice toženke B. B. izhaja, da se delo, ki ga je tožnik na delovnem mestu informatik opravljal, ni razporedilo med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno povzemalo izjav direktorice in ni preverjalo nasprotij z odpovedjo, ki jo je podala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih izjav in dokazov, da se njegova dela niso zmanjšala. Meni, da se je obseg nalog povečal, kar je dokazoval s korespondencami, pri čemer sodišče prve stopnje ni dovolilo izvedbe dokazov, ki bi utemeljevali, da gre za fiktivno zmanjšanje obsega dela. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo glede neprekinjenega bolniškega staleža, ko je odločilo, da je bil njegov zadnji dan zaposlitve 15. 12. 2024. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj ni utemeljilo, da je delo tožnika nepotrebno. Navaja, da se ni opredelilo do celotnega obsega del, ki ga je opravljal. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je informacijski sistem toženke deloval v času njegove odsotnosti z dela, saj je na službeni elektronski naslov prejemal obvestila o težavah glede delovanja sistema. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno razlagalo tožnikov zagovor glede diskriminacije, ki je v tem, da je toženka zgolj njega prosila za delovne načrte. Trdi, da je bila kršena poravnava in pogodba o zaposlitvi, ki kot možno določa le sporazumno odpoved. Vztraja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na 91. člen ZDR-1 ter ugotovilo, da za tožnika niso ustrezna druga delovna mesta, ki zahtevajo V. in VI. stopnjo izobrazbe, saj ima on V., VI. in VII. stopnjo izobrazbe, ta dela pa je tudi opravljal.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo je ocenilo dokaze ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo je ocenilo dokaze ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo je ocenilo dokaze ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo je ocenilo dokaze ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6.Tožnik v pritožbi na več mestih neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti ali nasprotij izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo zadostne razloge za svojo odločitev o zakonitosti presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi izvedene reorganizacije tožnikovega delovnega mesta, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

6.Tožnik v pritožbi na več mestih neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti ali nasprotij izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo zadostne razloge za svojo odločitev o zakonitosti presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi izvedene reorganizacije tožnikovega delovnega mesta, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

6.Tožnik v pritožbi na več mestih neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti ali nasprotij izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo zadostne razloge za svojo odločitev o zakonitosti presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi izvedene reorganizacije tožnikovega delovnega mesta, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

6.Tožnik v pritožbi na več mestih neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti ali nasprotij izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo zadostne razloge za svojo odločitev o zakonitosti presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi izvedene reorganizacije tožnikovega delovnega mesta, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

7.O odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da tožnik navedeno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

7.O odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da tožnik navedeno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

7.O odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da tožnik navedeno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

7.O odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da tožnik navedeno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

8.Tožnik s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev enostransko oprlo le na navedbe toženke ter na izpoved direktorice B. B., uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se je do pravno pomembnih trditev tožnika opredelilo ter ustrezno presojalo njihovo utemeljenost. V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje povsem ustrezno obrazložilo, da je dokazne predloge tožnika po zaslišanju številnih prič zavrnilo, saj so bile za obravnavani spor nepotrebne. Pri oblikovanju dokazne ocene je dalo pravilen poudarek dokazom za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in na podlagi tega zaključilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, te svoje ugotovitve pa je tudi ustrezno obrazložilo. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, zato očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8.Tožnik s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev enostransko oprlo le na navedbe toženke ter na izpoved direktorice B. B., uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se je do pravno pomembnih trditev tožnika opredelilo ter ustrezno presojalo njihovo utemeljenost. V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje povsem ustrezno obrazložilo, da je dokazne predloge tožnika po zaslišanju številnih prič zavrnilo, saj so bile za obravnavani spor nepotrebne. Pri oblikovanju dokazne ocene je dalo pravilen poudarek dokazom za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in na podlagi tega zaključilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, te svoje ugotovitve pa je tudi ustrezno obrazložilo. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, zato očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8.Tožnik s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev enostransko oprlo le na navedbe toženke ter na izpoved direktorice B. B., uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se je do pravno pomembnih trditev tožnika opredelilo ter ustrezno presojalo njihovo utemeljenost. V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje povsem ustrezno obrazložilo, da je dokazne predloge tožnika po zaslišanju številnih prič zavrnilo, saj so bile za obravnavani spor nepotrebne. Pri oblikovanju dokazne ocene je dalo pravilen poudarek dokazom za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in na podlagi tega zaključilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, te svoje ugotovitve pa je tudi ustrezno obrazložilo. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, zato očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8.Tožnik s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev enostransko oprlo le na navedbe toženke ter na izpoved direktorice B. B., uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se je do pravno pomembnih trditev tožnika opredelilo ter ustrezno presojalo njihovo utemeljenost. V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje povsem ustrezno obrazložilo, da je dokazne predloge tožnika po zaslišanju številnih prič zavrnilo, saj so bile za obravnavani spor nepotrebne. Pri oblikovanju dokazne ocene je dalo pravilen poudarek dokazom za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in na podlagi tega zaključilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, te svoje ugotovitve pa je tudi ustrezno obrazložilo. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, zato očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9.Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila reorganizacija tožnikovega dela fiktivna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka delo na delovnem mestu informatik VII/1 reorganizirala. Reorganizacija dela na tožnikovem delovnem mestu je bila dejanska, in sicer večino nalog že dalj časa izvajata zunanja izvajalca družbi C. d. o. o. in D. d. o. o., del nalog po potrebi izvajajo drugi delavci, ki so te naloge opravljali že v preteklosti, del nalog pa po lastni izpovedi tožnik niti ni opravljal. Zaključek, da je dejansko prišlo do reorganizacije, izhaja iz izpovedi direktorice B. B., ki je povedala, da dela na tožnikovem delovnem mestu ni bilo za 8 ur dnevno in da lahko dela toženka opravi z zunanjimi izvajalci. V preostalem delu pa so iste delovne naloge opravljali že ostali zaposleni, zato dela ni bilo treba dodatno prerazporejati. Na delovnem mestu tožnika ni nihče nadomestil, saj je njegovo delo postalo nepotrebno, zaradi česar je toženka po odpovedi ukinila to delovno mesto. Pritožbi torej ni mogoče slediti v delu, da reorganizacije dejansko ni bilo. Navedena reorganizacija izhaja tudi iz redne odpovedi z dne 9. 5. 2024. Kljub izpovedi direktorice, da se del delovnih nalog ni dodatno prerazporejalo na ostale zaposlene, saj so iste delovne naloge že opravljali, ne pomeni, da reorganizacije kot je navedena v redni odpovedi, ni bilo. Ker toženka za tožnika ni imela več dela, njegovega dela ni mogla dodatno prerazporejati na ostale zaposlene, ki so že opravljali iste delovne naloge kot tožnik. To pa še dodatno utemeljuje redno odpoved iz poslovnega razloga. Glede na navedeno ne drži pritožbena navedba, da dejstvo, da ni prišlo do prerazporeditve dela delovnih nalog tožnika, izkazuje fiktivnost odpovedi.

9.Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila reorganizacija tožnikovega dela fiktivna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka delo na delovnem mestu informatik VII/1 reorganizirala. Reorganizacija dela na tožnikovem delovnem mestu je bila dejanska, in sicer večino nalog že dalj časa izvajata zunanja izvajalca družbi C. d. o. o. in D. d. o. o., del nalog po potrebi izvajajo drugi delavci, ki so te naloge opravljali že v preteklosti, del nalog pa po lastni izpovedi tožnik niti ni opravljal. Zaključek, da je dejansko prišlo do reorganizacije, izhaja iz izpovedi direktorice B. B., ki je povedala, da dela na tožnikovem delovnem mestu ni bilo za 8 ur dnevno in da lahko dela toženka opravi z zunanjimi izvajalci. V preostalem delu pa so iste delovne naloge opravljali že ostali zaposleni, zato dela ni bilo treba dodatno prerazporejati. Na delovnem mestu tožnika ni nihče nadomestil, saj je njegovo delo postalo nepotrebno, zaradi česar je toženka po odpovedi ukinila to delovno mesto. Pritožbi torej ni mogoče slediti v delu, da reorganizacije dejansko ni bilo. Navedena reorganizacija izhaja tudi iz redne odpovedi z dne 9. 5. 2024. Kljub izpovedi direktorice, da se del delovnih nalog ni dodatno prerazporejalo na ostale zaposlene, saj so iste delovne naloge že opravljali, ne pomeni, da reorganizacije kot je navedena v redni odpovedi, ni bilo. Ker toženka za tožnika ni imela več dela, njegovega dela ni mogla dodatno prerazporejati na ostale zaposlene, ki so že opravljali iste delovne naloge kot tožnik. To pa še dodatno utemeljuje redno odpoved iz poslovnega razloga. Glede na navedeno ne drži pritožbena navedba, da dejstvo, da ni prišlo do prerazporeditve dela delovnih nalog tožnika, izkazuje fiktivnost odpovedi.

9.Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila reorganizacija tožnikovega dela fiktivna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka delo na delovnem mestu informatik VII/1 reorganizirala. Reorganizacija dela na tožnikovem delovnem mestu je bila dejanska, in sicer večino nalog že dalj časa izvajata zunanja izvajalca družbi C. d. o. o. in D. d. o. o., del nalog po potrebi izvajajo drugi delavci, ki so te naloge opravljali že v preteklosti, del nalog pa po lastni izpovedi tožnik niti ni opravljal. Zaključek, da je dejansko prišlo do reorganizacije, izhaja iz izpovedi direktorice B. B., ki je povedala, da dela na tožnikovem delovnem mestu ni bilo za 8 ur dnevno in da lahko dela toženka opravi z zunanjimi izvajalci. V preostalem delu pa so iste delovne naloge opravljali že ostali zaposleni, zato dela ni bilo treba dodatno prerazporejati. Na delovnem mestu tožnika ni nihče nadomestil, saj je njegovo delo postalo nepotrebno, zaradi česar je toženka po odpovedi ukinila to delovno mesto. Pritožbi torej ni mogoče slediti v delu, da reorganizacije dejansko ni bilo. Navedena reorganizacija izhaja tudi iz redne odpovedi z dne 9. 5. 2024. Kljub izpovedi direktorice, da se del delovnih nalog ni dodatno prerazporejalo na ostale zaposlene, saj so iste delovne naloge že opravljali, ne pomeni, da reorganizacije kot je navedena v redni odpovedi, ni bilo. Ker toženka za tožnika ni imela več dela, njegovega dela ni mogla dodatno prerazporejati na ostale zaposlene, ki so že opravljali iste delovne naloge kot tožnik. To pa še dodatno utemeljuje redno odpoved iz poslovnega razloga. Glede na navedeno ne drži pritožbena navedba, da dejstvo, da ni prišlo do prerazporeditve dela delovnih nalog tožnika, izkazuje fiktivnost odpovedi.

9.Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila reorganizacija tožnikovega dela fiktivna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka delo na delovnem mestu informatik VII/1 reorganizirala. Reorganizacija dela na tožnikovem delovnem mestu je bila dejanska, in sicer večino nalog že dalj časa izvajata zunanja izvajalca družbi C. d. o. o. in D. d. o. o., del nalog po potrebi izvajajo drugi delavci, ki so te naloge opravljali že v preteklosti, del nalog pa po lastni izpovedi tožnik niti ni opravljal. Zaključek, da je dejansko prišlo do reorganizacije, izhaja iz izpovedi direktorice B. B., ki je povedala, da dela na tožnikovem delovnem mestu ni bilo za 8 ur dnevno in da lahko dela toženka opravi z zunanjimi izvajalci. V preostalem delu pa so iste delovne naloge opravljali že ostali zaposleni, zato dela ni bilo treba dodatno prerazporejati. Na delovnem mestu tožnika ni nihče nadomestil, saj je njegovo delo postalo nepotrebno, zaradi česar je toženka po odpovedi ukinila to delovno mesto. Pritožbi torej ni mogoče slediti v delu, da reorganizacije dejansko ni bilo. Navedena reorganizacija izhaja tudi iz redne odpovedi z dne 9. 5. 2024. Kljub izpovedi direktorice, da se del delovnih nalog ni dodatno prerazporejalo na ostale zaposlene, saj so iste delovne naloge že opravljali, ne pomeni, da reorganizacije kot je navedena v redni odpovedi, ni bilo. Ker toženka za tožnika ni imela več dela, njegovega dela ni mogla dodatno prerazporejati na ostale zaposlene, ki so že opravljali iste delovne naloge kot tožnik. To pa še dodatno utemeljuje redno odpoved iz poslovnega razloga. Glede na navedeno ne drži pritožbena navedba, da dejstvo, da ni prišlo do prerazporeditve dela delovnih nalog tožnika, izkazuje fiktivnost odpovedi.

10.Prav tako je sodišče prve stopnje sprejelo celovito, skrbno in prepričljivo dokazno oceno glede dejstva, da se je delo na delovnem mestu informatik VII/1 zmanjšalo, kot je navedeno v redni odpovedi. Iz točk 25, 26, 27 obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje obseg dela ugotovilo na podlagi izpovedi direktorice, obeh zunanjih izvajalcev ter dejstva, da toženka že celo leto 2024 ni imela informatika, ki bi delal polni delovni čas. E. E., ki delo za toženko opravlja kot zunanji izvajalec prek gospodarske družbe C. d. o. o., je izpovedal, da s toženko sodeluje manj kot enkrat na mesec do največ 5 ur. Podobno je izpovedal tudi predstavnik D. d. o. o., F. F., da je za toženko opravil od 6 do 7 ur mesečno ter da se je sodelovanje s toženko v letu 2024 zmanjšalo. Navedeni priči sta tako potrdili izpoved direktorice toženke, da je dela na tožnikovem delovnem mestu vedno manj, zaradi česar je prosila tožnika, da piše poročila o delu, na podlagi katerih je ugotovila, da se je obseg dela zmanjšal. Da se je delo dejansko zmanjšalo, dodatno utemeljuje izpoved toženke, da po večmesečni tožnikovi odsotnosti in ukinitvi njegovega delovnega mesta pri toženki ni zaznati težav, ker nima več informatika. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da se je obseg dela tožnika dejansko zmanjševal, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je prišlo do fiktivnega zmanjšanja obsega dela.

10.Prav tako je sodišče prve stopnje sprejelo celovito, skrbno in prepričljivo dokazno oceno glede dejstva, da se je delo na delovnem mestu informatik VII/1 zmanjšalo, kot je navedeno v redni odpovedi. Iz točk 25, 26, 27 obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje obseg dela ugotovilo na podlagi izpovedi direktorice, obeh zunanjih izvajalcev ter dejstva, da toženka že celo leto 2024 ni imela informatika, ki bi delal polni delovni čas. E. E., ki delo za toženko opravlja kot zunanji izvajalec prek gospodarske družbe C. d. o. o., je izpovedal, da s toženko sodeluje manj kot enkrat na mesec do največ 5 ur. Podobno je izpovedal tudi predstavnik D. d. o. o., F. F., da je za toženko opravil od 6 do 7 ur mesečno ter da se je sodelovanje s toženko v letu 2024 zmanjšalo. Navedeni priči sta tako potrdili izpoved direktorice toženke, da je dela na tožnikovem delovnem mestu vedno manj, zaradi česar je prosila tožnika, da piše poročila o delu, na podlagi katerih je ugotovila, da se je obseg dela zmanjšal. Da se je delo dejansko zmanjšalo, dodatno utemeljuje izpoved toženke, da po večmesečni tožnikovi odsotnosti in ukinitvi njegovega delovnega mesta pri toženki ni zaznati težav, ker nima več informatika. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da se je obseg dela tožnika dejansko zmanjševal, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je prišlo do fiktivnega zmanjšanja obsega dela.

10.Prav tako je sodišče prve stopnje sprejelo celovito, skrbno in prepričljivo dokazno oceno glede dejstva, da se je delo na delovnem mestu informatik VII/1 zmanjšalo, kot je navedeno v redni odpovedi. Iz točk 25, 26, 27 obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje obseg dela ugotovilo na podlagi izpovedi direktorice, obeh zunanjih izvajalcev ter dejstva, da toženka že celo leto 2024 ni imela informatika, ki bi delal polni delovni čas. E. E., ki delo za toženko opravlja kot zunanji izvajalec prek gospodarske družbe C. d. o. o., je izpovedal, da s toženko sodeluje manj kot enkrat na mesec do največ 5 ur. Podobno je izpovedal tudi predstavnik D. d. o. o., F. F., da je za toženko opravil od 6 do 7 ur mesečno ter da se je sodelovanje s toženko v letu 2024 zmanjšalo. Navedeni priči sta tako potrdili izpoved direktorice toženke, da je dela na tožnikovem delovnem mestu vedno manj, zaradi česar je prosila tožnika, da piše poročila o delu, na podlagi katerih je ugotovila, da se je obseg dela zmanjšal. Da se je delo dejansko zmanjšalo, dodatno utemeljuje izpoved toženke, da po večmesečni tožnikovi odsotnosti in ukinitvi njegovega delovnega mesta pri toženki ni zaznati težav, ker nima več informatika. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da se je obseg dela tožnika dejansko zmanjševal, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je prišlo do fiktivnega zmanjšanja obsega dela.

10.Prav tako je sodišče prve stopnje sprejelo celovito, skrbno in prepričljivo dokazno oceno glede dejstva, da se je delo na delovnem mestu informatik VII/1 zmanjšalo, kot je navedeno v redni odpovedi. Iz točk 25, 26, 27 obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje obseg dela ugotovilo na podlagi izpovedi direktorice, obeh zunanjih izvajalcev ter dejstva, da toženka že celo leto 2024 ni imela informatika, ki bi delal polni delovni čas. E. E., ki delo za toženko opravlja kot zunanji izvajalec prek gospodarske družbe C. d. o. o., je izpovedal, da s toženko sodeluje manj kot enkrat na mesec do največ 5 ur. Podobno je izpovedal tudi predstavnik D. d. o. o., F. F., da je za toženko opravil od 6 do 7 ur mesečno ter da se je sodelovanje s toženko v letu 2024 zmanjšalo. Navedeni priči sta tako potrdili izpoved direktorice toženke, da je dela na tožnikovem delovnem mestu vedno manj, zaradi česar je prosila tožnika, da piše poročila o delu, na podlagi katerih je ugotovila, da se je obseg dela zmanjšal. Da se je delo dejansko zmanjšalo, dodatno utemeljuje izpoved toženke, da po večmesečni tožnikovi odsotnosti in ukinitvi njegovega delovnega mesta pri toženki ni zaznati težav, ker nima več informatika. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da se je obseg dela tožnika dejansko zmanjševal, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je prišlo do fiktivnega zmanjšanja obsega dela.

11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zadnji dan zaposlitve 15. 12. 2024. Iz točke 12 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 15. 12. 2024. To izhaja iz soglasnih navedb strank danih na naroku dne 14. 1. 2025. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da ni moč upoštevati vloge in odločbe ZZZS z dne 8. 1. 2025, ki ju je tožnik dne 16. 1. 2025 (tj. po koncu glavne obravnave, ki je bila 14. 1. 2025) poslal sodišču prve stopnje prek e-pošte, pri čemer ni izkazal, da je odločbo ZZZS prejel po zaključku glavne obravnave. Ker tožnik teh trditev in dokaza ni podal niti do konca glavne obravnave, pri tem pa v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti, so kot taki prepozni. Tudi sicer iz odločbe ZZZS z dne 8. 1. 2025 ne izhaja, da je bil tožnik od 15. 12. 2024 v bolniškem staležu.

11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zadnji dan zaposlitve 15. 12. 2024. Iz točke 12 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 15. 12. 2024. To izhaja iz soglasnih navedb strank danih na naroku dne 14. 1. 2025. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da ni moč upoštevati vloge in odločbe ZZZS z dne 8. 1. 2025, ki ju je tožnik dne 16. 1. 2025 (tj. po koncu glavne obravnave, ki je bila 14. 1. 2025) poslal sodišču prve stopnje prek e-pošte, pri čemer ni izkazal, da je odločbo ZZZS prejel po zaključku glavne obravnave. Ker tožnik teh trditev in dokaza ni podal niti do konca glavne obravnave, pri tem pa v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti, so kot taki prepozni. Tudi sicer iz odločbe ZZZS z dne 8. 1. 2025 ne izhaja, da je bil tožnik od 15. 12. 2024 v bolniškem staležu.

11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zadnji dan zaposlitve 15. 12. 2024. Iz točke 12 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 15. 12. 2024. To izhaja iz soglasnih navedb strank danih na naroku dne 14. 1. 2025. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da ni moč upoštevati vloge in odločbe ZZZS z dne 8. 1. 2025, ki ju je tožnik dne 16. 1. 2025 (tj. po koncu glavne obravnave, ki je bila 14. 1. 2025) poslal sodišču prve stopnje prek e-pošte, pri čemer ni izkazal, da je odločbo ZZZS prejel po zaključku glavne obravnave. Ker tožnik teh trditev in dokaza ni podal niti do konca glavne obravnave, pri tem pa v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti, so kot taki prepozni. Tudi sicer iz odločbe ZZZS z dne 8. 1. 2025 ne izhaja, da je bil tožnik od 15. 12. 2024 v bolniškem staležu.

11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zadnji dan zaposlitve 15. 12. 2024. Iz točke 12 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 15. 12. 2024. To izhaja iz soglasnih navedb strank danih na naroku dne 14. 1. 2025. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da ni moč upoštevati vloge in odločbe ZZZS z dne 8. 1. 2025, ki ju je tožnik dne 16. 1. 2025 (tj. po koncu glavne obravnave, ki je bila 14. 1. 2025) poslal sodišču prve stopnje prek e-pošte, pri čemer ni izkazal, da je odločbo ZZZS prejel po zaključku glavne obravnave. Ker tožnik teh trditev in dokaza ni podal niti do konca glavne obravnave, pri tem pa v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti, so kot taki prepozni. Tudi sicer iz odločbe ZZZS z dne 8. 1. 2025 ne izhaja, da je bil tožnik od 15. 12. 2024 v bolniškem staležu.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o tem, da je delo tožnika zaradi reorganizacije pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Iz točke 29 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s sodno prakso sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti, ekonomičnosti, pravilnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela. Ker je presoja potrebnosti tožnikovega dela na delovnem mestu informatik VII/1 v avtonomni sferi delodajalca, je sodišče prve stopnje povsem ustrezno zavzelo stališče, da sodišče ne more presojati, ali obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o tem, da je delo tožnika zaradi reorganizacije pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Iz točke 29 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s sodno prakso sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti, ekonomičnosti, pravilnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela. Ker je presoja potrebnosti tožnikovega dela na delovnem mestu informatik VII/1 v avtonomni sferi delodajalca, je sodišče prve stopnje povsem ustrezno zavzelo stališče, da sodišče ne more presojati, ali obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o tem, da je delo tožnika zaradi reorganizacije pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Iz točke 29 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s sodno prakso sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti, ekonomičnosti, pravilnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela. Ker je presoja potrebnosti tožnikovega dela na delovnem mestu informatik VII/1 v avtonomni sferi delodajalca, je sodišče prve stopnje povsem ustrezno zavzelo stališče, da sodišče ne more presojati, ali obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o tem, da je delo tožnika zaradi reorganizacije pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Iz točke 29 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s sodno prakso sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti, ekonomičnosti, pravilnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela. Ker je presoja potrebnosti tožnikovega dela na delovnem mestu informatik VII/1 v avtonomni sferi delodajalca, je sodišče prve stopnje povsem ustrezno zavzelo stališče, da sodišče ne more presojati, ali obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh del, ki jih je tožnik opravljal. Sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 presoja v primeru poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo utemeljenosti so torej pravno odločilne zgolj naloge, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh nalog, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, tožnik niti ne navaja. Tudi sicer iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo vse delovne naloge po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto informatik VII/1 ter se v točki 24 obrazložitve do njih tudi opredelilo.

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh del, ki jih je tožnik opravljal. Sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 presoja v primeru poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo utemeljenosti so torej pravno odločilne zgolj naloge, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh nalog, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, tožnik niti ne navaja. Tudi sicer iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo vse delovne naloge po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto informatik VII/1 ter se v točki 24 obrazložitve do njih tudi opredelilo.

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh del, ki jih je tožnik opravljal. Sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 presoja v primeru poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo utemeljenosti so torej pravno odločilne zgolj naloge, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh nalog, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, tožnik niti ne navaja. Tudi sicer iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo vse delovne naloge po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto informatik VII/1 ter se v točki 24 obrazložitve do njih tudi opredelilo.

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh del, ki jih je tožnik opravljal. Sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 presoja v primeru poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo utemeljenosti so torej pravno odločilne zgolj naloge, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh nalog, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, tožnik niti ne navaja. Tudi sicer iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo vse delovne naloge po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto informatik VII/1 ter se v točki 24 obrazložitve do njih tudi opredelilo.

14.Ne drži pritožbena navedba, da je bila odpoved podana iz subjektivnega razloga, ker je tožnik opozarjal na posledice elektromagnetnega sevanja 4 oddajnih anten, ki se nahajajo v bližini tožnikovega delovnega mesta. Iz točke 35 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila direktorica zaradi tožnikovih opozoril zoper njega kakorkoli negativno nastrojena. Tudi sicer opozarjanje na posledice sevanja ne predstavlja okoliščine, ki bi pri povprečnem človeku vzbujalo negativno nastrojenost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga direktorica zaradi tega ni šikanirala ali mu dala odpovedi.

14.Ne drži pritožbena navedba, da je bila odpoved podana iz subjektivnega razloga, ker je tožnik opozarjal na posledice elektromagnetnega sevanja 4 oddajnih anten, ki se nahajajo v bližini tožnikovega delovnega mesta. Iz točke 35 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila direktorica zaradi tožnikovih opozoril zoper njega kakorkoli negativno nastrojena. Tudi sicer opozarjanje na posledice sevanja ne predstavlja okoliščine, ki bi pri povprečnem človeku vzbujalo negativno nastrojenost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga direktorica zaradi tega ni šikanirala ali mu dala odpovedi.

14.Ne drži pritožbena navedba, da je bila odpoved podana iz subjektivnega razloga, ker je tožnik opozarjal na posledice elektromagnetnega sevanja 4 oddajnih anten, ki se nahajajo v bližini tožnikovega delovnega mesta. Iz točke 35 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila direktorica zaradi tožnikovih opozoril zoper njega kakorkoli negativno nastrojena. Tudi sicer opozarjanje na posledice sevanja ne predstavlja okoliščine, ki bi pri povprečnem človeku vzbujalo negativno nastrojenost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga direktorica zaradi tega ni šikanirala ali mu dala odpovedi.

14.Ne drži pritožbena navedba, da je bila odpoved podana iz subjektivnega razloga, ker je tožnik opozarjal na posledice elektromagnetnega sevanja 4 oddajnih anten, ki se nahajajo v bližini tožnikovega delovnega mesta. Iz točke 35 obrazložitve izhaja pravilna ugotovitev, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila direktorica zaradi tožnikovih opozoril zoper njega kakorkoli negativno nastrojena. Tudi sicer opozarjanje na posledice sevanja ne predstavlja okoliščine, ki bi pri povprečnem človeku vzbujalo negativno nastrojenost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga direktorica zaradi tega ni šikanirala ali mu dala odpovedi.

15.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je direktorica toženke z zahtevo po pisanju planov in poročil kakorkoli neenakopravno obravnavala tožnika. Sodišče prve stopnje je v točki 36 obrazložitve pravilno zaključilo, da zahteva po tožnikovih poročilih in planih zaradi ugotavljanja količine dela ne predstavlja neenakopravne obravnave.

15.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je direktorica toženke z zahtevo po pisanju planov in poročil kakorkoli neenakopravno obravnavala tožnika. Sodišče prve stopnje je v točki 36 obrazložitve pravilno zaključilo, da zahteva po tožnikovih poročilih in planih zaradi ugotavljanja količine dela ne predstavlja neenakopravne obravnave.

15.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je direktorica toženke z zahtevo po pisanju planov in poročil kakorkoli neenakopravno obravnavala tožnika. Sodišče prve stopnje je v točki 36 obrazložitve pravilno zaključilo, da zahteva po tožnikovih poročilih in planih zaradi ugotavljanja količine dela ne predstavlja neenakopravne obravnave.

15.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je direktorica toženke z zahtevo po pisanju planov in poročil kakorkoli neenakopravno obravnavala tožnika. Sodišče prve stopnje je v točki 36 obrazložitve pravilno zaključilo, da zahteva po tožnikovih poročilih in planih zaradi ugotavljanja količine dela ne predstavlja neenakopravne obravnave.

16.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi krši sodno poravnavo. Iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilna ugotovitev, da ne iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2019, ne iz poravnave sklenjene v zadevi opr. št. Pd 149/2018 ni razvidno, da toženka ne sme podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila sodna poravnava izpolnjena, saj sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri je tožnik delal več kot 5 let, pri čemer je redno odpoved podala druga zakonita zastopnica, ko je s tožnikom sklenila sodno poravnavo. Izkazano je torej, da sodna poravnava ni bila zlorabljena, temveč so se po njeni sklenitvi spremenile okoliščine, zaradi katerih je prišlo do redne odpovedi.

16.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi krši sodno poravnavo. Iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilna ugotovitev, da ne iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2019, ne iz poravnave sklenjene v zadevi opr. št. Pd 149/2018 ni razvidno, da toženka ne sme podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila sodna poravnava izpolnjena, saj sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri je tožnik delal več kot 5 let, pri čemer je redno odpoved podala druga zakonita zastopnica, ko je s tožnikom sklenila sodno poravnavo. Izkazano je torej, da sodna poravnava ni bila zlorabljena, temveč so se po njeni sklenitvi spremenile okoliščine, zaradi katerih je prišlo do redne odpovedi.

16.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi krši sodno poravnavo. Iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilna ugotovitev, da ne iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2019, ne iz poravnave sklenjene v zadevi opr. št. Pd 149/2018 ni razvidno, da toženka ne sme podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila sodna poravnava izpolnjena, saj sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri je tožnik delal več kot 5 let, pri čemer je redno odpoved podala druga zakonita zastopnica, ko je s tožnikom sklenila sodno poravnavo. Izkazano je torej, da sodna poravnava ni bila zlorabljena, temveč so se po njeni sklenitvi spremenile okoliščine, zaradi katerih je prišlo do redne odpovedi.

16.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi krši sodno poravnavo. Iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilna ugotovitev, da ne iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2019, ne iz poravnave sklenjene v zadevi opr. št. Pd 149/2018 ni razvidno, da toženka ne sme podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila sodna poravnava izpolnjena, saj sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri je tožnik delal več kot 5 let, pri čemer je redno odpoved podala druga zakonita zastopnica, ko je s tožnikom sklenila sodno poravnavo. Izkazano je torej, da sodna poravnava ni bila zlorabljena, temveč so se po njeni sklenitvi spremenile okoliščine, zaradi katerih je prišlo do redne odpovedi.

17.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prerazporeditve, kot je določena v 29. členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, veljavna zakonodaja ne ureja več in da skladno z 91. členom ZDR-1, ki se nanaša na odpoved pogodbe s ponudbo nove, mora delodajalec delavcu, ki mu je skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podana ponudba nove, ponuditi ustrezno zaposlitev. V skladu s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 ponudba delovnih mest, za katera se zahteva V. in VI. stopnja izobrazbe, za tožnika ni ustrezna. Sodišče presoja ustreznost izobrazbe glede na vrsto in raven, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2019 izhaja, da je zahtevana stopnja izobrazbe tožnikovega delovnega mesta VII. stopnja. Ker je imel tožnik prejšnjo pogodbo sklenjeno za VII. stopnjo izobrazbe, mu toženka ni bila dolžna ponuditi delovnih mest z nižjo stopnjo izobrazbe, na katerih je na novo zaposlovala.

18.Ker pritožbeni razlogi tožnika niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) - člen 29 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.