Jedro

Če je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zgolj odločanje istih sodnikov v zadevi v ponovljenem postopku videza nepristranskosti sodišča oziroma sodnikov ne more okrniti.

Postopanje predsednika senata, ki je poslal oškodovancu in priči (oškodovančevi materi) v Srbijo vabilo na glavno obravnavo, nato s telefonskim klicem na njun dom v pogovoru s sorodnikom prič preveril, da sta vabilo prejela in da se bosta obravnave udeležila, če dobita vstopni vizum, ter istega dne odredil razpis glavne obravnave in poslal zaprosilo veleposlaništvu Republike Slovenije v Beograd za izdajo vizuma za prihod oškodovanca in njegove matere na glavno obravnavo, ne vzbuja resnega dvoma v nepristransko sojenje predsednika senata.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo K 13/2000 z dne 25.5.2000 spoznalo Š.M. za krivega kaznivega dejanja umora (oškodovanka Z.R.) po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ (dejanje pod točko 1. izreka), za katero mu je določilo kazen 10 let zapora, kaznivega dejanja poskusa umora (oškodovanec I.R.) po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in drugim odstavkom 16. člena KZ (dejanje pod točko 2.a), za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 4 leta zapora, kaznivega dejanja poskusa umora (oškodovanec R.R.) po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in drugim odstavkom 16. člena KZ (dejanje pod točko 2.b), za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 4 leta zapora in kaznivega dejanja poskusa umora (oškodovanec V.T.) po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 22. členom KZ (dejanje pod točko 2.c), za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 4 leta zapora; za tem mu je po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 20 let zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 22.9.1999 dalje. Obtoženca pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 824/2000 z dne 19.10.2000 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sodbo Kp 1/2001 z dne 14.12.2001 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov postopka. S sodbo I Ips 237/2002 z dne 15.4.2004 je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti.

2. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku odločanja o ustavni pritožbi obsojenčevega zagovornika z odločbo Up 849/05 z dne 18.10.2007, sodbo Vrhovnega sodišča z dne 15.4.2004, sodbo Vrhovnega sodišča z dne 14.12.2001, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.10.2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 25.5.2000 razveljavilo v delu, ki se nanaša na točko 2.a izreka sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje; v ostalem pa ustavno pritožbo zoper navedene sodbe zavrnilo.

3. Okrožno sodišče v Novem mestu je v ponovljenem postopku s sodbo K 11/2008 z dne 21.5.2008 spoznalo Š.M. za krivega poskusa kaznivega dejanja umora (oškodovanec I.R.) po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 22. členom KZ, za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 4 leta zapora, nakar mu je po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ, upoštevajoč določene kazni 10 let zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, 4 leta zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 22. členom KZ ter 4 leta zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 22. členom KZ, določene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu K 13/2000 z dne 25.5.2000 v zvezi s sodbami Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 824/2000 z dne 19.10.2000 in Vrhovnega sodišča Kp 1/2001 z dne 14.12.2001, izreklo enotno kazen 20 let zapora. V izrečeno enotno kazen je obtožencu vštelo pripor od 22.9.1999 dalje in del že prestane kazni. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 950/2008 z dne 7.10.2008 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je s sodbo Kp 1/2009 z dne 24.3.2009 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

4. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri so uvodoma navedli, da jo vlagajo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sodbe sodišč prve, druge in tretje stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Glede zatrjevane nepristranskosti sodnikov, ki sta bila člana senata pri sojenju na prvi stopnji, ugotavlja, da obramba po vsebini ponavlja navedbe iz pritožb zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje, pri čemer soglaša z odločitvijo in z razlogi obeh sodišč, ki sta se s temi vprašanji obsežno ukvarjali, trditve o zatrjevanih kršitvah zavrnili in svoji odločitvi obrazložili. V zvezi z zatrjevano kršitvijo glede enakosti orožij uveljavlja zahteva domnevne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki jih kvalificira kot procesno kršitev.

6. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

7. Vložnik zahteve očita sodišču, da mu ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja v smislu 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP), saj sta v postopku na prvi stopnji sodelovala sodnika, ki bi morala biti izločena iz razlogov po 4. in 6. točki 39. člena ZKP; sodišči druge in tretje stopnje nista upoštevali vseh standardov nepristranskosti, ki veljajo v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ter sta podali materialnopravni obrazložitvi, ki ožita postavljene standarde, saj sta kot utemeljene razloge iz 4. točke sprejeli samo taksativno naštete primere, ne da bi tehtali pomen izpostavljenih okoliščin v povezavi z odklonilnimi razlogi iz 6. točke istega člena, kar je tudi ustavnopravno sporno. Po vložnikovem stališču sta si sodnika F.K. in M.F. že ob prvem sojenju leta 2000 izoblikovala predstavo o obsojenčevi krivdi, ki se odraža v sodbi K 13/2000 z dne 25.5.2000 in bila podana vse do sojenja v letu 2008. Vnaprej oblikovana predstava o obtoženčevem delovanju in njegovi krivdi tudi v še odprti zadevi predstavlja okoliščino iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP v povezavi z logično razlago vsebine 4. točke istega člena, saj izključuje videz nepristranskosti obeh sodnikov. Opisani miselni vzorec se je po mnenju vložnika zahteve kazal tudi skozi kontakte predsednika senata F.K., ko je v nasprotju z določbami ZKP o razpisu obravnave sam na lastno iniciativo kontaktiral s strankami v postopku, pričama in oškodovancem, ne da bi o tem seznanil obrambo. Vsebina telefonskega kontakta predsednika senata s sorodnikom oškodovanca, v povezavi z dopisom št. K 11/2008-224 z dne 25.3.2008 in dopisom veleposlaništvu, odražajo sodnikov na pravnomočni sodbi oblikovan odnos do obrambe in njegovo vnaprejšnje opredeljevanje o tem, da bo mogoče postopek uspešno zaključiti le z obsodilno sodbo, za izrek katere pa je potrebna navzočnost vabljenih prič.

8. Do zatrjevane kršitve obsojenčeve pravice do poštenega sojenja in sicer pravice, da mu sodi neodvisno in nepristransko sodišče, sta se s presojo okoliščin, ki jih navaja zahteva, že opredelili sodišči druge in tretje stopnje. Sodišče druge stopnje (sodba sodišča druge stopnje, stran 4 in 5) je presodilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo zahtevo za izločitev predsednika senata F.K. in sodnika M.F. iz razloga po 4. točki 39. člena ZKP, ker med taksativno naštetimi izločitvenimi razlogi v navedeni točki ni izločitvenega razloga, ki ga je obramba uveljavljala tudi v pritožbi: da sodnik, ki je sodeloval pri izdaji kasneje razveljavljene odločbe, ne bi mogel ponovno odločati v isti, to je razveljavljeni kazenski zadevi. Sodišče tretje stopnje (sodba sodišča tretje stopnje, stran 7) je s takšno presojo soglašalo in dodalo, da je bila konkretna zadeva ob delni razveljavitvi pravnomočne sodbe z odločbo Ustavnega sodišča dodeljena istemu predsedniku senata oziroma sodniku skladno z določbo 163. člena Sodnega reda, ki določa, da se zadeva ob (delni) razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva. Ob tem je opirajoč se na sodno prakso Ustavnega sodišča (odločbi U-I 92/96 z dne 21.3.2002 in U-I-149/99 z dne 3.4.2003) in Evropskega sodišča za človekove pravice (zadevi Piersack proti Belgiji in De Cubber proti Belgiji, na kateri se sklicuje tudi vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ter zadeva Hauschildt proti Danski) poudarilo, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani na Ustavo in zakon, da zgolj odločanje istih sodnikov v zadevi v ponovljenem postopku videza nepristranskosti sodišča oziroma sodnikov v ponovljenem postopku ne more okrniti, obramba pa ni nikoli v postopku zatrjevala, da bi bila sodnika v kakršnem koli razmerju s strankama v zadevi, zaradi česar bi ne bil ohranjen videz objektivne nepristranskosti sodišča (kar je kot kršitev konvencije ESČP ugotovilo v zadevi De Cubber proti Belgiji, ko je bil preiskovalni sodnik in sodnik na obravnavi ena in ista oseba in v zadevi Piersack proti Belgiji, ko je bil predsednik sodišča, preden je postal predsednik sodišča, državni tožilec v zadevi odločanja). Sodišče tretje stopnje je torej zatrjevanja obrambe o vplivu prvotnega postopka na odločanje izločanih sodnikov v ponovljenem postopku, presojalo tudi z vidika 6. točke 39. člena ZKP. Z razumnimi razlogi, ki sta jih navedli sodišči druge in tretje stopnje, v celoti soglaša tudi Vrhovno sodišče. 9. Sodišči druge in tretje stopnje sta zavzeli stališči tudi do ravnanja predsednika senata v fazi priprav na glavno obravnavo, ki naj bi po mnenju obrambe odražalo sodnikovo odločenost, da izda v tej zadevi obsodilno sodbo in upoštevaje tudi vsebino sodnikovih pisanj oškodovancu in veleposlaništvu utemeljeno presodili, da ravnanje predsednika senata v postopku vabljenja oškodovanca in priče L.R. na glavno obravnavo dne 21.5.2008 ni bilo takšno, da bi lahko pri razumnem človeku vzbudilo upravičen dvom v nepristranskost predsednika senata (sodba sodišča druge stopnje, stran 6 do 9, in sodba sodišča tretje stopnje, stran 8 in 9). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča postopanje predsednika senata, ki je po prejetju odločbe Ustavnega sodišča dne 28.1.2008, dne 27.3.2008 poslal oškodovancu I.R. in priči L.R. (oškodovančevi materi) v Srbijo vabilo na glavno obravnavo, dne 16.4.2008 s telefonskim klicem na njun dom v pogovoru s sorodnikom prič preveril, da sta vabilo prejela in da se bosta obravnave udeležila, če dobita vstopni vizum (uradni zaznamek predsednika senata z dne 16.4.2008) ter istega dne odredil razpis glavne obravnave za dne 21.5.2008 in poslal zaprosilo veleposlaništvu Republike Slovenije v Beograd za izdajo vizuma za prihod oškodovanca in njegove matere na glavno obravnavo, ne vzbuja resnega dvoma v nepristransko sojenje predsednika senata. Kot sta poudarili že sodišči druge in tretje stopnje, je pri presoji zatrjevane kršitve potrebno izhajati zlasti iz dejstva, da je Ustavno sodišče s sodbo Up 849/05 z dne 18.10.2007 razveljavilo pravnomočno sodbo glede kaznivega dejanja na škodo I.R. prav zaradi kršitve obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič, pri čemer je ugotovilo, da sodišče ni ravnalo z ustrezno skrbnostjo pri svojih naporih, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje navedene pravice. Brez zagotovitve navzočnosti navedenih prič glavne obravnave ni bilo mogoče zaključiti brez ponovne kršitve obtoženčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič. Ob upoštevanju dejstva, da sta priči, ki ju je bilo potrebno zaslišati na glavni obravnavi, zaradi spoštovanja obsojenčevih procesnih pravic, državljana Republike Srbije, kjer imata tudi bivališče, da potrebujeta za vstop v Republiko Slovenijo vstopni vizum, da priznava ZKP oškodovancu poseben položaj v kazenskem postopku vključno s pravico vpogleda v sodni spis, da so v pismih, poslanim pričama in veleposlaništvu, zgolj podatki o dosedanjem poteku postopka in pojasnilo o tem, zakaj je potrebno ponoviti postopek in zaslišati vabljeni priči, in ne kot zatrjuje obramba, pomisleki o prenizko izrečeni sankciji in uspešnem zaključku sojenja le z obsodilno sodbo, predvsem pa glede na s strani Ustavnega sodišča ugotovljeno kršitev, zaradi katere je bila delno razveljavljena prvotna sodba, Vrhovno sodišče zaključuje, da so bile opisane aktivnosti predsednika senata v fazi priprav na glavno obravnavo usmerjene v zagotavljanje obtoženčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kot tudi pravice do sojenja v razumnem roku, torej skladne z načelom ekonomičnosti vodenja kazenskega postopka, pri čemer ne gre prezreti, da je bilo očitano ravnanje storjeno že leta 1999. Dejstvo, da se predsednik senata v navedenih dopisih ni skliceval na procesni zakon, ne more omajati zaključka sodišča, da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno v zagotavljanje učinkovitosti sojenja in določb ZKP in da ni ustvarilo upravičenega dvoma, da predsednik senata v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev, kar vse zagotavlja pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave, kot je pojasnilo Ustavno sodišče v svoji odločbi Up 290/98 z dne 30.1.2002, na katero se sklicuje vložnik zahteve.

10. Po stališču vložnika zahteve je sodišče z opustitvijo izvedbe dokazov, in sicer zaslišanja zidarjev, kriminalista MNP Šabac in komandirja PP Prnjavor ter vpogleda v spis Občinskega in Okrožnega sodišča v Šabcu, kršilo načelo materialne resnice iz 17. člena ZKP ter določbe drugega odstavka 299. člena ZKP, drugega odstavka 329. člena ZKP in 355. člena ZKP, kar je vplivalo na izdajo nepravilne sodbe. V utemeljitev navaja, da je obramba predlagala zaslišanje zidarjev L.B., M.M., P.S., ki so se nahajali v bližini, ter D.P., kriminalista pri MNP Šabac, in M.V., komandirja policijske postaje Prnjavor, ki sta raziskovala zadevo, zaradi dokazovanja strelskega obračuna med M.R. in Š.M. ter razbremenitve naklepnega dejanja poskusa umora; vpogled v spise Občinskega in okrožnega sodišča Šabac ... pa zaradi izpodbijanja verodostojnosti oškodovanca in priče L.R., ki sta pred sodiščem v Novem mestu in pred sodiščem v Šabcu dali različne izjave. Po mnenju obrambe bi šele tako dopolnjeni postopek pripomogel do objektivizacije dogajanja okoli razloga vstopa v hišo: ali strelski obračun ali vstop na način, kot izhaja iz obtožbe, saj je I.R. poškodbo utrpel takoj za pokojno Z., zato povezanosti strelskega obračuna, morebitne ogroženosti in srečanja obtoženca z I., ko se je lovil z M.R., ni mogoče izključiti.

11. Po določbah 3. alineje 29. člena Ustave ter 17. člena, drugega odstavka 299., drugega odstavka 329. člena ZKP ima obdolženec pravico, da predlaga dokaze, ki so mu v korist, sodišče pa mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so odločilna ali pomembna za izdajo zakonite in pravilne sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Pri odločitvi, katere dokaze bo izvedlo, sodišče upošteva, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, ali je ta relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, ali je dopusten, mogoč in potreben glede na stanje zadeve ob upoštevanju pravila, da je treba kazenski postopek izvesti brez nepotrebnega zavlačevanja. Načeloma je treba šteti dokazni predlog obrambe kot materialnopravno relevanten dokaz v korist obdolženca, razen če je očitno, da ne more biti uspešen, ker je zaradi jasnosti zadeve odveč in bi se z izvedbo dokaza postopek le zavlačeval (drugi odstavek 299. člena ZKP).

12. Obramba je na glavni obravnavi dne 21.5.2008 predlagala zaslišanje zidarjev L.B., M.M. in P.S., ki bi kot neprizadete priče vedele povedati o prepiru med M.R. in obtožencem ter zaslišanje kriminalista D.P., ki je zbiral obvestila od M. in L., ki sta mu omenila konflikt med M. in obtožencem in da je M. prijavil obtoženca zaradi pištole ter vpogled sklepa Okrožnega sodišča v Šabcu z dne 4.4.2002 o ustavitvi kazenske preiskave zoper obtoženca. Sodišče prve stopnje je izvedbo teh dokazov zavrnilo in na strani 4 sodbe pojasnilo, da ni nobene potrebe po dokazovanju prepira med M.R. in obtožencem, saj je navedeno dejstvo že ugotovljeno s pravnomočno sodbo, zato dodatno dokazovanje tega dejstva ni potrebno; zidarji, ki so bili v obtoženčevi hiši pa o obravnavanem dejanju na škodo I.R., ne bi mogli ničesar povedati, saj je bilo dejanje storjeno v drugi, M. hiši. Z navedenimi razlogi tako kot sodišči druge in tretje stopnje (sodba sodišča druge stopnje, stran 3 in sodba sodišča tretje stopnje, stran 10 in 11), soglaša tudi Vrhovno sodišče, saj je iz izreka pravnomočne sodbe K 13/2000 z dne 25.5.2000 razvidno, da je obtoženec vsa kazniva dejanja dne 19.5.1999 izvršil po sporu s sorodniki iz družine R. Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje razširil dokazni predlog še na zaslišanje komandirja Policijske postaje Prnjavor in vpogled v več spisov Občinskega in Okrajnega sodišča v Šabcu, v utemeljitev pa navedel, da bi izvedba teh dokazov pripomogla k objektivizaciji dogajanja. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da zagovornik v pritožbi ni izkazal, zakaj naj bi bil ta dokazni predlog pravno relevanten in tudi ne, kako bi lahko ta dokaz v primeru izvedbe bil za obsojenca koristen, saj ni konkretno navedel, kaj bi te osebe vedele povedati o samem dogodku in na kakšen način, bi to lahko razbremenilo obsojenca.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v pravnomočni izpodbijani sodbi v skladu z zgoraj navedenimi merili, ki jih je (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o dokaznih predlogih v smislu 3. alineje 29. člena Ustave utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, ker je ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, saj je povod za dejanje že ugotovljen s pravnomočno sodbo, predlagane priče pa o sami izvršitvi kaznivega dejanja tudi ne bi vedele ničesar povedati (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP), poleg tega obramba ni s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje razširjenega dokaznega predloga.

14. Kršitev načela indubio pro reo, bi bila podana, kolikor bi sodišče kljub ugotovitvi, da dejansko obstoji dvom o storjenem kaznivem dejanju, izreklo obsodilno sodbo. Sodišče je v tej zadevi obsojenčev zagovor in vse izvedene dokaze skladno z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno presodilo vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter odločilna dejstva ugotovilo onkraj razumnega dvoma ter takšno presojo argumentirano obrazložilo. Kolikor pa zagovornik trdi, da dejstva, pomembna za pravilno razsojo, niso bila ugotovljena po resnici in popolnoma (17. člen ZKP), da predsednik senata ni v okviru določbe drugega odstavka 299. člena ZKP (procesno vodstvo) poskrbel, da se zadeva vsestransko razčisti, in da je ostal dvom v pravilnost ugotovitve razloga obsojenčevega vstopa v oškodovančevo hišo ter verodostojnosti priče I.R. in L.R., izhaja iz lastne presoje obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov. S tem pa se spušča v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP na področje zmotne predvsem pa nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

C.

15. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega Š.M. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotovilo, da so podane okoliščine, zaradi katerih je bilo treba obsojenca oprostiti plačila sodne takse.