Jedro

Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 ni dovoljen proti dobrovernim osebam, tožeča stranka pa je v postopku na prvi stopnji trdila (in dokazovala), da je bila tožena stranka v dobri veri.

301. člen ZFPPIPP se uporablja (le) tedaj, ko se pravda vodi glede kakšne terjatve v smislu 20. člena ZFPPIPP. Terjatev v skladu z navedenim členom je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Če se tožbeni zahtevek v pravdi ne nanaša na takšno terjatev, potem ne po jezikovni in ne po namenski razlagi 301. člena ZFPPIPP pravila, ki jih ta člen vsebuje, ne pridejo v poštev.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo na podlagi pripoznave in zoper sklep z dne 3.7.2012 se zavrne in se izpodbijani sodni odločbi potrdita.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 19.3.2013 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi sodnimi odločbami: - s sodbo na podlagi pripoznave z dne 6.6.2012 ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je brez učinka proti stečajni masi pravno dejanje stečajnega dolžnika G., d.o.o. – v stečaju, storjeno v korist tožene stranke, to je sklenitev pogodbe o prodaji nepremičnine št. 01/2010-G. z dne 18.6.2010 in Dodatka k pogodbi o prodaji nepremičnine št. 02/2010-G. z dne 1.3.2011, s katerima je stečajni dolžnik kot prodajalec prodal toženi stranki kot kupcu premoženje stečajnega dolžnika - nepremičnine, navedene v 1. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe, ter toženi stranki naložilo, da je dolžna v stečajno maso stečajnega dolžnika G., d.o.o. - v stečaju vrniti nepremičnine, navedene v 2. in 4. točki izreka izpodbijane sodbe; - s sklepom z dne 3.7.2012 toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 51.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - s sklepom z dne 19.3.2013 zavrnilo predlog tožeče stranke za potrditev pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe z dne 6.6.2012 in sklepa o stroških z dne 3.7.2012. 2. Zoper navedene sodne odločbe sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, in sicer obe iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka se je pritožila zoper sklep o zavrnitvi predloga za potrditev pravnomočnosti, tožena pa zoper sodbo na podlagi pripoznave in sklep o stroških. Pritožnika predlagata, da višje sodišče pritožbama ugodi, izpodbijane odločbe spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala potrditev izpodbijane sodbe in sklepa, priglasila pa je tudi stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo na podlagi pripoznave in sklep o stroških postopka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave utemeljuje z nosilnimi razlogi, da je bivši zakoniti zastopnik tožene stranke s pripoznavo tožbenega zahtevka razpolagal z zahtevkom, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, zaradi česar sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPP pripoznave ne bi smelo priznati. Pritožnik meni, da tožeča stranka zahtevka ni postavila v skladu z določili 275. člena ZFPPIPP, zaradi česar je pripoznava bivšega zakonitega zastopnika izven okvirov dopustnega dispozitivnega ravnanja tožene stranke. Tožbe z nepravilno oblikovanim tožbenim zahtevkom sodišče prve stopnje ne bi smelo obravnavati, zato tudi ne priznati pripoznave.

6. Tretji odstavek 275. člena ZFPPIPP določa, da je potrebno izpodbojni zahtevek, katerega predmet je pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, uveljavljati z izbrisno tožbo v skladu s 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1, razen če izbris izpodbijanih vpisov ni dovoljen po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1. Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 ni dovoljen proti dobrovernim osebam, tožeča stranka pa je v postopku na prvi stopnji trdila (in dokazovala), da je bila tožena stranka v dobri veri. Dobrovernost tožene stranke tudi sicer ni bila sporna, saj je tožena stranka sama v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da je bila v predmetni zadevi v dobri veri, zaradi česar zahtevek za izbris vknjižbe zoper njo ni dovoljen.

7. Upoštevajoč navedeno, je tožeča stranka izpodbojni tožbeni zahtevek pravilno postavila ob upoštevanju izjeme po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Pritožbene navedbe, da je tožbeni zahtevek v nasprotju s prisilnimi predpisi, zaradi česar bi bilo potrebno tožbo zavreči (prim. četrti odstavek 277. člena ZFPPIPP) so torej neutemeljene. Iz istega razloga pa je nepravilno tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPP ne bi smelo priznati razpolaganja tožene stranke z zahtevkom.

8. Tožena stranka tudi pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka opira na prepričanje, da je tožbeni zahtevek postavljen v nasprotju s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP, sodišče prve stopnje, ki je priznalo razpolaganje z zahtevkom, pa naj bi zaradi tega storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Kot je bilo obrazloženo že do sedaj, pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa ni podana očitana absolutno bistvena kršitev postopka. Podlage za zavrženje tožbe ni, zaradi česar je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Le-to je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na določbi 154. člena ZPP. Višje sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sklep z dne 3.7.2012 izdalo med prekinitvijo postopka, vendar gre zgolj za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

9. Višje sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, niso pa podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zaradi tega je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 19.3.2013:

10. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za potrditev pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, ki je bila v tej zadevi izdana 6.6.2012, in sklepa o stroških, ki je bil izdan 3.7.2012. Svojo odločitev je oprlo na drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP, po katerem mora biti za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka izpolnjen pogoj, to pa je, da je bil v stečajnem postopku že izdan sklep o preizkusu terjatev.

11. Pravila 301. člena ZFPPIPP ter 208. člena ZPP se ne izključujejo, marveč ob ustrezni razlagi sobivajo. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 403/2010 zavzelo stališče, da določba 301. člena ZFPPIPP ne derogira določbe 208. člena ZPP, in pojasnilo, da določba drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP - drugače kot ZPP - določa le najzgodnejši trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje.

12. Za obravnavano zadevo pa je bistvenega pomena nekaj drugega, na kar opozarja odločba VSL II Cp 1635/2011. To pa je, da se 301. člen ZFPPIPP uporablja (le) tedaj, ko se pravda vodi glede kakšne terjatve v smislu 20. člena ZFPPIPP. Terjatev v skladu z navedenim členom je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Če se tožbeni zahtevek v pravdi ne nanaša na takšno terjatev, potem ne po jezikovni in ne po namenski razlagi 301. člena ZFPPIPP pravila, ki jih ta člen vsebuje, ne pridejo v poštev (prim. I Cp 3362/2011).

13. V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek nanaša na ugotovitev, da so brez učinka pravna dejanja stečajnega dolžnika G., d.o.o – v stečaju, to je sklenitev Pogodbe o prodaji nepremičnine št 01/2010-G. z dne 18.6.2010 ter Dodatka k pogodbi o prodaji nepremičnine št. 2/2010-G. z dne 1.3.2011, s katero je stečajni dolžnik kot prodajalec prodal toženi stranki kot kupcu premoženje stečajnega dolžnika, ter vračilo nepremičnin v stečajno maso stečajnega dolžnika. Slednje je terjatev v smislu 20. člena ZFPPIPP, saj bo ta terjatev vplivala na obseg stečajne mase stečajnega dolžnika, iz katere se bodo upniki sorazmerno poplačali, in jo je zato potrebno prijaviti v stečajnem postopku. To pomeni, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je glede nadaljevanja postopka v obravnavanem primeru upoštevalo določila ZFPPIPP in ne ZPP.

14. Prekinitev postopka predstavlja oviro za nastop pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave in sklepa o stroških, saj med prekinitvijo roki ne tečejo (prvi odstavek 207. člena ZPP). Nobena od sodnih odločb, katere potrditev pravnomočnosti in izvršljivosti je zahtevala tožeča stranka, (še) ni bila pravnomočna. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog tožeče stranke za potrditev pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe na podlagi pripoznave, ki je bila izdana 6.6.2012, in sklepa o stroških, ki je bil izdan 3.7.2012, je torej pravilna, saj 19.3.2013, ko je sodišča prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, še ni bilo pogojev za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.

15. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, sami nosita stroške pritožbenega postopka. To velja tudi za stroške odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo ne gre za takšne stroške, je tudi te stroške dolžna nositi tožeča stranka sama.