Jedro

Po določbah ZTLR o skupni gradnji se enako kot po določilih 48. člena SPZ za nastanek solastnine zahteva dogovor med graditeljem in lastnikom nepremičnine, na podlagi katerega lahko graditelj zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Veljavnost kupoprodajne pogodbe med tožničino materjo in stranskim intervenientom v konkretnem primeru niti ni odločilna za presojo vprašanja, ali je lastninska pravica na nepremičnini prešla na kupca (in torej mati tožeče stranke z njo ob smrti ne bi več razpolagala) ali pa je nepremičnina še vedno v premoženjski sferi univerzalnih pravnih naslednikov pokojne matere tožeče stranke. Zgolj veljavni pravni naslov (zavezovalni pravni posel) v smislu 40. člena SPZ za prenos lastninske pravice na nepremičnini ne zadostuje, temveč se mora na podlagi izstavljenega zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni pravni posel) pridobitelj vpisati v zemljiško knjigo, s čimer (šele) pridobi lastninsko pravico.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka ter glede stroškov pravdnega postopka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v I. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik do 39,24% celote solastnik nepremičnin parc. št. AA in BB, vpisanih pri vl. št. 519 k.o. A., ter da so tožene stranke dolžne tožniku v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, izstaviti listino, primerno za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na ime tožnika do 39,24% celote, in sicer pri kateremu od njih lastni nepremičnini parc. št. AA in BB, vpisanih pri vl. št. 519 k.o. A., sicer bo takšno lastnino nadomestila sodba. Nadalje je zavrnilo prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da zapuščino po pokojni L. Š., umrli 06.05.2006, tvori tudi nepremičnina parc. št. AA in BB, vpisana pri vl. št. 519 k.o. A., ter da so tožene stranke dolžne tožniku plačati znesek 40.242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.643.592,88 SIT od 28.10.2003 dalje do 31.12.2006, od zneska 40.242,00 EUR pa od 01.01.2007 dalje do izpolnitve obveznosti. Zavrnilo je tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da zapuščino po pokojni L. Š. umrli 06.05.2006, tvori tudi kupnina – denarna sredstva, nakazana po kupoprodajni pogodbi z dne 03.03.2005 med pokojno in kupcem F. Z. za nepremičnino parc. št. AA in BB, vpisano pri vl. št. 519 k.o. A. v znesku ... EUR ter da so tožene stranke dolžne tožniku plačati znesek 40.242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.643.592,88 SIT od 28.10.2003 dalje do 31.12.2006, od zneska 40.242,00 EUR pa od 01.01.2007 dalje do izpolnitve obveznosti. Zavrnilo je tudi tretji podrejeni tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožniku plačati znesek 40.242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.643.592,88 SIT od 28.10.2003 dalje do 31.12.2006, od zneska 40.242,00 EUR pa od 01.01.2007 dalje do izpolnitve obveznosti. Ob zavrnitvi vsakega od navedenih zahtevkov je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov od toženih strank. Sodišče prve stopnje je nato glede stroškov še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti stranskemu intervenientu pravdne stroške v višini 27,52 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku, bodisi primarnemu bodisi kateremu od podrejenih, ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V zvezi z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključek, da tožeča stranka naj ne bi dokazala obstoja dogovora z lastnikom, da bo na nepremičnini z vlaganji in gradnjo nastala solastnina, sprejelo na podlagi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po prepričanju tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje dokazno drugače ovrednotiti prepričljivo in življenjsko izpoved tožeče stranke o tem, da je v nepremičnino obsežno vlagala in jo je dogradila na podlagi očetove obljube, da ji bo priznal solastninski delež. Ob dejstvu, da je pokojni oče tožeče stranke, ki je bil do svoje smrti izključni lastnik nepremičnine, tožeči stranki v celoti prepustil vodoinštalatersko obrt z vsemi delovnimi sredstvi in delavnico v sporni nepremičnini, bi bilo povsem življenjsko in logično skleniti, da je med tožečo stranko in očetom obstajalo zaupanje in tudi dogovor, da bo tožeča stranka z vlaganji v nepremičnino postala njena solastnica. Vlaganja niso bila majhna, delalo se je udarniško, tožeča stranka se je mnogočemu odpovedala na račun vlaganj, zato ni jasno, zakaj bi tožeča stranka sicer vse svoje prihranke in življenje vlagala v nepremičnino, v kateri je z družino tudi živela in v kateri je imela obrtno delavnico, če ne zato, ker je računala s tem, da dogovor z očetom velja. Po mnenju tožeče stranke je sicer utemeljen pomislek sodišča prve stopnje o tem, zakaj se to vprašanje ni uredilo ob smrti očeta tožeče stranke, vendar pa tožeča stranka zaradi spoštovanja do sedaj pokojne mame in njene prizadetosti ob izgubi moža teh vprašanj ni hotela načenjati in je želela, da mati te stvari z njo uredi, ko bo sama hotela, sicer pa bi se vprašanje uredilo ob dedovanju po materi. Žal je mati nepremičnino tik pred smrtjo prodala, o tem nikoli prej ni govorila in tožeči stranki kaj takega ni prišlo niti na misel, zaradi česar je tudi prišlo do predmetnega zapleta. Tožeča stranka zato meni, da je tudi ta aspekt njene pasivnosti ob očetovi smrti zato potrebno presojati bolj življenjsko, nikakor ne zgolj v smislu pomanjkanja dogovora med tožečo stranko in njenim očetom. Tožeča stranka v nepremičnino gotovo ne bi vlagala, sploh ne toliko, če bi menila, da od tega ne bo imela trajnega zadoščenja, to je priznanja solastniškega deleža na praktično svojem domu. Večjo dokazno vrednost bi po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje moralo priznati izpovedbi priče M. J., ki je prepričljivo povedal, da je poznal očeta tožeče stranke in da ve, da je bilo zmenjeno tako, da bo tožeča stranka imela zgornji del hiše in da je o tem tako govoril tudi oče tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ob skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj skleniti, da je dogovor med tožečo stranko in njegovim očetom o nastanku solastnine vendarle obstajal in tožeči stranki priznati stvarnopravno pravico po primarnem tožbenem zahtevku. V zvezi z zavrnitvijo prvega in drugega podrejenega zahtevkom tožeča stranka v pritožbi navaja, da tekom postopka res ni ugovarjala obstoja ali veljavnosti kupoprodajne pogodbe, vendar pa to ni odločilno za presojo vprašanja, ali je lastninska pravica na nepremičnini prešla na kupca ali pa je nepremičnina še vedno v premoženjski sferi univerzalnih pravnih naslednikov pokojne matere tožeče stranke. Tožeča stranka opozarja, da ni sporno dejstvo, da vpis v zemljiški knjigi ni bil izveden, nadaljnje pomembno dejstvo pa je, da stranski intervenient, kljub predlogu tožeče stranke in pozivu sodišča prve stopnje (na zadnji glavni obravnavi), ni predložil kupoprodajne pogodbe glede sporne nepremičnine. Iz kupoprodajne pogodbe bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo pogoje nakupa in prodaje ter presodilo, ali je intervenient sploh upravičen do vpisa lastništva v zemljiško knjigo in ali so za to podani zakonski pogoji. Sodišče prve stopnje bi to okoliščino (nepredložitev dokaza) moralo dokazno oceniti v korist zahtevka tožeče stranke in ugotoviti, da lastninska pravica ni prešla. Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri tem tudi napačno uporabilo določilo 40. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Res je sicer, da se za pridobitev lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, vendar pa isto zakonsko določilo terja tudi izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. Citirana določba je splošna določba glede pridobitve lastninske pravice (na premičninah in nepremičninah), zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo oziroma sploh ni uporabilo 49. člena SPZ, ki specialno opredeljuje pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na nepremičnini in torej postavlja dodatne pogoje vsebini 40. člena SPZ. Določba namreč pravi, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo, tak vpis pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Ker torej vpis v zemljiško knjigo ni bil opravljen, pridobitelj (stranski intervenient) lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom ni pridobil, pri čemer tožeča stranka v pritožbi opozarja, da razlog za nevpis ni relevanten. Ker niti stranski intervenient niti kdo drug lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobil, je bila le-ta ob smrti tožnikove matere njena last, s smrtjo pa je to sporno premoženje prešlo na dediče pokojne. Pomembno pravno dejstvo pri tem je, da je v zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica (na ime pokojne) močnejša od pravice stranskega intervenienta, ki je za sedaj, pa še to le zatrjuje, titular zgolj na podlagi zavezovalnega pravnega posla s pokojno. Pravilni vrstni red je torej tak, da vse premično in nepremično premoženje, ki ga je pokojna mati tožeče stranke imela ob smrti, torej tudi sporno nepremičnino, dedujejo njeni dediči, šele zoper njih pa ima stranski intervenient pravico terjati izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis, če bo za takšen zahtevek izkazal zakonsko podlago in plačal kupnino. Vse dotlej zapuščino po pokojni materi tožeče stranke tvori tudi sporna nepremičnina in sodišče prve stopnje bi moralo to ugotoviti in prvemu podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ker je sodišče prve stopnje prvi podrejeni zahtevek zavrnilo, stranski intervenient pa kupoprodajne pogodbe ni predložil, da bi se bilo mogoče o njej izjasniti, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v pravdi ni bilo navedb, da kupnina ni bila plačana, problematična. Tožeča stranka navaja, da je v svoji vlogi z dne 28.02.2008 v točki V vloge opozorila prav na to, da s pogodbo ni seznanjena in je predlagala, da sodišče pozove intervenienta k predložitvi dokazila o plačani kupnini, saj bi bilo šele po tem jasno, kakšne pravice in pod kakšnimi pogoji se prenašajo ter bi bilo mogoče ustrezno postaviti zahtevek in zatrjevati, ali je pokojna ob smrti sploh lahko razpolagala s kupnino (če jo je torej sploh prejela). Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je s tem postavila pod dvom plačilo kupnine in je to dejstvo sporno. Meni, da se je sodišču prve stopnje pri tem pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, vsekakor pa gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z zavrnitvijo tretjega podrednega zahtevka na plačilo denarnega zneska pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da se sicer strinja, da velja splošni, petletni zastaralni rok, ne more pa se strinjati s tem, da je bil zahtevek 28.10.2003, ko je vložila tožbo, že zastaran. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj glede vprašanja zastaranja ni uporabilo določbe 48. člena SPZ, ki kot specialna določba ureja pravice tožeče stranke kot graditelja in v tretjem odstavku določa tudi zastaralni rok za zahtevke graditelja. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da zastaralni rok, tako za izstavitev zemljiškoknjižne listine kot tudi za povračilo vlaganj, prične teči od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Tožeča stranka je trdila, tožena stranka pa tega ni zanikala ali dokazovala nasprotnega, da je ob vložitvi tožbe in tudi kasneje imela ključe »svoje« delavnice oziroma garaže in »svojega« stanovanja, da je na naslovu nepremičnine imela prijavljeno obrt in svoje stalno prebivališče, da je v delavnici in stanovanju imela svoje stvari in da je do prostorov nemoteno in izključno dostopala. Tožeča stranka je torej ob vložitvi tožbe in kasneje imela posest nad delom sporne nepremičnine (nad delavnico, garažo in stanovanjem). Dejstvo, da se je tožeča stranka v letu 1996 sicer preselila, tako za vprašanje posesti ni odločilno. Glede na navedeno tožeča stranka v pritožbi poudarja, da zastaralni rok ob vložitvi tožbe sploh še ni začel teči, kaj šele, da bi iztekel. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje s tem v zvezi ugotovilo zmotno, prav tako pa je zmotno uporabilo oziroma sploh ni uporabilo 48. člena SPZ kot materialnega predpisa.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja dogovora z lastnikom, da bo na nepremičnini z vlaganji in gradnjo nastala solastnina. Ker ni ugotovilo obstoja takšnega dogovora, je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev njenega 39,24% solastninskega deleža na nepremičninah parc. št. AA in BB, vpisanih v vl. št. 519 k.o. A., in na izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice.

Ob materialnem preizkusu izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje sicer res ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o navedenem zahtevku napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), vendar to ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve. Tožeča stranka je zatrjevala, da je v nepremičnino vlagala zato, ker je bila z očetom in materjo (prvotno toženo stranko) dogovorjena, da ji bosta za vložene investicije in gradnje v nepremičnino priznala ustrezen solastninski delež, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka nekatera dela opravila pred smrtjo očeta tožeče stranke leta 1981, nekatera pa pred smrtjo sestre leta 1997. Takšen dogovor med tožečo stranko in njenima staršema bi bil torej sklenjen kvečjemu pred letoma 1981 in 1997, ko še ni veljal Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), ampak Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980, 20/1980, 36/1990 in Uradni list RS, št. 4/1991, 50/2002, v nadaljevanju ZTLR), zato bi sodišče prve stopnje moralo stvarnopravne učinke zatrjevanih investicij in gradnje oziroma vprašanje obstoja dogovora o nastanku solastnine in morebitne njegove stvarnopravne učinke presojati po določilih ZTLR o skupni gradnji (22. do 26. člen ZTLR). Vendar pa uporaba ZTLR namesto SPZ v konkretnem primeru, kot že rečeno, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi dejansko stanje zaradi tega ni napačno ali nepopolno ugotovljeno. Sodna praksa je namreč glede določil ZTLR o skupni gradnji zavzela stališče, da ima skupna gradnja lahko stvarnopravne posledice le, če je bila takšna volja strank. Na podlagi pravnega posla – dogovora o skupni gradnji – je tedaj mogoče zahtevati vknjižbo v zemljiško knjigo in tako pridobiti lastninsko pravico. Ob odsotnosti takšnega dogovora ni zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega bi tožeča stranka (kot graditelj) lahko zahtevala opravo razpolagalnega pravnega posla, to je izstavitve zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi lahko na podlagi 33. člena ZTLR z vpisom v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na nepremičnini (gl. sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sodba in sklep II Ips 246/2005 z dne 17.09.2007, sodba in sklep II Ips 266/2003 z dne 16.08.2004, ter sodba II Ips 328/94 z dne 30.03.1995). Po določbah ZTLR o skupni gradnji se torej enako kot po določilih 48. člena SPZ (ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje) za nastanek solastnine zahteva dogovor med graditeljem in lastnikom nepremičnine, na podlagi katerega lahko graditelj zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker je zgornja premisa sodniškega

silogizma oziroma abstraktni zakonski dejanski stan v obeh primerih enak, je sodišče prve stopnje, kljub temu da se je sklicevalo na napačno materialno pravo, ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo obstoj dogovora o nastanku solastnine med tožečo stranko in njenima staršema, ter je prišlo do pravilnega zaključka, da je potrebno zaradi neobstoja takšnega dogovora zahtevek tožeče stranke za ugotovitev solastniškega deleža na predmetni nepremičnini in za izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrniti

. Sodišče prve stopnje je namreč napravilo ustrezno in prepričljivo dokazno oceno ter je na podlagi zaslišanja tožeče stranke in številnih prič pravilno ugotovilo, da nihče ni potrdil dogovora glede solastništva, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, prav tako pa tega ne dokazujejo okoliščine, da so priče tožeči stranki pomagale pri delu. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpoved priče M. J., ki je navajal, da je oče tožeče stranke govoril, da naj bi bilo dogovorjeno, da bo imela tožeča stranka zgornji del hiše ter da se njemu to zdi običajno, še ne dokazuje obstoja zatrjevanega dogovora o nastanku solastnine, saj o takšnem dogovoru priča ni izpovedala ničesar. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje njene izpovedi in izpovedi priče M. J. ni ustrezno dokazno ocenilo, tako niso utemeljene. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče zgolj zaradi tega, ker je oče tožeče stranke le-tej zapustil vodoinštalatersko obrt z vsemi delovnimi sredstvi in delavnico, preprosto zaključiti, da je med tožečo stranko in njenim očetom obstajal dogovor, da bo tožeča stranka z vlaganji postala solastnik predmetne nepremičnine, kot v pritožbi neutemeljeno navaja tožeča stranka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevan dogovor med tožečo stranko in njenima staršema ni obstajal, so brezpredmetne pritožbene navedbe tožeče stranke (s katerimi dejansko le ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje), da v predmetno nepremičnino ne bi vlagala, če ne bi menila, da od tega ne bo imela trajnega zadoščenja, to je priznanja solastniškega deleža, oziroma da je v nepremičnino vlagala predvsem zato, ker je računala, da dogovor z očetom velja. Ob vsem tem pa za presojo obstoja dogovora med tožečo stranko in njenima staršema niti ni bistvenega pomena, kako je tožeča stranka ravnala ob smrti svojega očeta oziroma ali je bila tedaj pasivna in teh vprašanj ni hotela odpirati zaradi spoštovanja svoje matere. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje teh dejstev ni presojalo dovolj življenjsko, so brezpredmetne. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi namreč zgolj navedlo ugotovitev, da se na zapuščinski obravnavi po pokojnem očetu glede prepisa ni nič govorilo ter da je avtomatično dedinja celotne nepremičnine postala mati tožeče stranke (prej tožena stranka). Ta dejstva med pravdnimi strankami niti niso bila sporna, pa tudi v pritožbi tožeča stranka ponavlja, da se vprašanje obstoja njenega zatrjevanega solastninskega deleža ob smrti tožeče stranke ni uredilo. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je pritožba neutemeljena v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne njen (primarni) tožbeni zahtevek na ugotovitev 39,24% solastninskega deleža na nepremičninah parc. št. AA in BB, vpisanih v vl. št. 519 k.o. A., in na izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice (I. točka izreka). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu tega dela izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in v I. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa se tožeča stranka pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da zapuščino po pokojni L. Š. tvorijo tudi nepremičnine parc. št. AA in BB, vpisane v vl. št. 519 k.o. A., ter da se zavrne njen zahtevek za plačilo 40.242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (oboje sestavlja prvi podrejeni zahtevek).

Prav ima tožeča stranka, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugotovitvenega zahtevka, da zapuščino po pokojni L. Š. (prej toženi stranki) tvorijo tudi nepremičnine parc. št. AA in BB, vpisane v vl. št. 519 k.o. A., napačno uporabilo materialno pravo oziroma ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti (341. člen ZPP). Na podlagi navedb tožeče stranke o tem, da je mati pokojne (prvotno tožena stranka) dne 03.03.2005 prodala predmetno nepremičnino stranskemu intervenientu, je sodišče prve stopnje – sklicujoč se na ugotovitev, da nihče ni navajal ali dokazoval, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pokojno materjo tožeče stranke in stranskim intervenientom, neveljavna – napačno zaključilo, da tožena stranka predmetne nepremičnine ob smrti ni imela več. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da veljavnost kupoprodajne pogodbe med njeno materjo in stranskim intervenientom v konkretnem primeru niti ni odločilna za presojo vprašanja, ali je lastninska pravica na nepremičnini prešla na kupca (in torej mati tožeče stranke z njo ob smrti ne bi več razpolagala) ali pa je nepremičnina še vedno v premoženjski sferi univerzalnih pravnih naslednikov pokojne matere tožeče stranke. V času zatrjevane sklenitve kupoprodajne pogodbe med materjo tožeče stranke in stranskim intervenientom je že veljal SPZ in tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na njegov 49. člen, ki v prvem odstavku določa, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo. Zgolj veljavni pravni naslov (zavezovalni pravni posel) v smislu 40. člena SPZ – v tem primeru kupoprodajna pogodba – za prenos lastninske pravice na nepremičnini ne zadostuje, temveč se mora na podlagi izstavljenega zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni pravni posel) pridobitelj vpisati v zemljiško knjigo, s čimer (šele) pridobi lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedene določbe in je zgolj na podlagi ugotovitve, da kupoprodajna pogodba med materjo tožeče stranke in stranskim intervenientom ni neveljavna, zmotno zaključilo, da mati tožeče stranke predmetne nepremičnine ob smrti ni imela več, v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe pa je celo zapisalo, da je lastnik nepremičnine postal stranski intervenient. Sodišče prve stopnje je s tem izničilo pomen sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 10.11.2003 (list. št. 11-13), ki ga je na predlog tožeče stranke izdalo na začetku postopka in s katerim je – zaradi zavarovanja terjatve tožeče stranke – toženi stranki L. Š. (materi tožeče stranke) prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. AA in BB, vpisanih v vl. št. 519 k.o. A., in sklenilo, da se prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine vpiše v zemljiško knjigo ter da takšna prepoved velja še 30 dni od pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugotovitvenega zahtevka, da zapuščino po pokojni L. Š. tvorijo tudi nepremičnine parc. št. AA in BB, vpisane v vl. št. 519 k.o. A., tako ni le materialnopravno zmotna, ampak je sodišče prve stopnje z njo glede razlogov sodbe prišlo samo s seboj v nasprotje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To je razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve sodišča prve stopnje, da lastninska pravica stranskega intervenienta zaradi izdane začasne odredbe sicer res ni vpisana v zemljiško knjigo, vendar pa je stranski intervenient, ker je sklenil pogodbo z materjo tožeče stranke, postal lastnik sporne nepremičnine.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je njen zahtevek za plačilo zneska 40.242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zastaral. Sodišče prve stopnje se je pri zavrnitvi zahtevka oprlo na 346. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007-UPB1), ki določa splošni petletni zastaralni rok, vendar pa pri tem ni ugotavljalo in se opredelilo do pravno odločilnih dejstev v zvezi z zastaranjem – katerega dne je zastaralni rok začel teči in katerega dne je potekel. Pomanjkanje razlogov o začetku in koncu zastaranja predstavlja pomanjkljivost, zaradi katere se sodba sodišča prve stopnje v tem delu ne more preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi zahtevka tožeče stranke na ugotovitev, da zapuščino po pokojni L. Š. tvorijo tudi nepremičnine parc. št. AA in BB, vpisane v vl. št. 519 k.o. A., ter pri zavrnitvi zahtevka na plačilo 40.242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (oba zahtevka skupaj tvorita prvi podrejeni zahtevek) storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (v II. točki izreka) razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Razveljavitev II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki je predstavljala odločitev o prvem podrejenem zahtevku tožeče stranke, je terjala tudi razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o drugem in tretjem podrejenem zahtevku tožeče stranke, to je v III. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe. Dokler namreč ni zavrnjen ali zavržen prvi podrejeni zahtevek – o katerem bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku šele odločiti – ne more biti odločeno o neutemeljenosti nadaljnjih podrejenih zahtevkov.

Pri ponovnem odločanju o prvem podrejenem ugotovitvenem zahtevku oziroma pri morebitnem ponovnem odločanju o drugem podrejenem ugotovitvenem zahtevku bo moralo sodišče prve stopnje moralo v skladu z določili 181. člena ZPP ugotoviti, ali je podan pravni interes tožeče stranke za takšne zahtevke. Pri ugotavljanju, ali je zahtevek za plačilo zneska 40.242,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi že zastaral, pa bo moralo biti pozorno na pravilo o dokaznem bremenu (212. člen ZPP), saj mora tista stranka, ki zatrjuje neko dejstvo (v tem primeru zastaranje zahtevka) takšno dejstvo dokazovati in v ta namen predlagati dokaze; ugotoviti pa bo potrebno tudi, ali pride v poštev uporaba določil 48. člena SPZ, ki v zvezi z verzijskim zahtevkom graditelja zoper lastnika nepremičnine za povračilo tistega, za kar je bil lastnik nepremičnine zaradi izboljšanja zgradbe obogaten, določa, da zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (prvi odstavek 48. člena SPZ v zvezi s tretjim odstavkom 48. člena SPZ).

Ker je že iz zgoraj navedenih razlogov sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo prvi, drugi in tretji podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke – to je v II., III. in IV. točki izreka – na ostale pritožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala ta del sodbe sodišča prve stopnje, ni odgovarjalo.

Sodišče druge stopnje je zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).