Jedro

Daljnovod pod visoko napetostjo v neposredni bližini hiši je nevarna stvar, zato toženka za tožnikovo škodo odgovarja objektivno.

Tožnik je s tem, ko je aluminijasto lestev neposredno približal vodom daljnovoda (ni pa se jih dotaknil) in je posledično prišlo do preboja električne energije, sam prispeval k nastali škodi 50 %, saj sta bila daljnovod in hiša v okviru dovoljenih odmikov in je tožnik imel dovolj prostora, da bi lestev k hiši postavil tako, da se z njo vodom ne bi neposredno približal, česar pa povprečno skrben človek ne bi storil.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi: „1. Tožena stranka E. d. o. o. je dolžna plačati tožeči stranki F. F. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 33.018,78 EUR (prej 7,912.620,50 SIT) z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od zneska 7,912.320,50 SIT od 28. 3. 2003 do 31.12.2006 in od zneska 33.018,78 EUR od 1. 1. 2007 dalje zakonske zamudne obresti, ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.808,70 EUR (prej 433.437,00 SIT) vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, in sicer: - od zneska 47,85 EUR (prej 11.467,50 SIT) od 15. 10. 1998, - od zneska 72,01 EUR (prej 17.256,50 SIT) od 15. 11. 1998, - od zneska 80,90 EUR (prej 19.387,00 SIT) od 15. 12. 1998, - od zneska 109,83 EUR (prej 26.319,00 SIT) od 15. 1. 1999, - od zneska 107,41 EUR (prej 25.740,00 SIT) od 15. 2. 1999, - od zneska 91,95 EUR (prej 22.033,50 SIT) od 15. 3. 1999, - od zneska 105,40 EUR (prej 25.258,00 SIT) od 15. 4. 1999, - od zneska 102,08 EUR (prej 24.461,50 SIT) od 15. 5. 1999, - od zneska 102,37 EUR (prej 24.532,00 SIT) od 15. 6. 1999, - od zneska 97,72 EUR (prej 23.416,50 SIT) od 15. 7. 1999, - od zneska 98,58 EUR (prej 23.622,00 SIT) od 15. 8. 1999, - od zneska 95,51 EUR (prej 22.888,00 SIT) od 15. 9. 1999, - od zneska 117,41 EUR (prej 28.136,00 SIT) od 15. 10. 1999, - od zneska 94,35 EUR (prej 22.609,00 SIT) od 15. 11. 1999, - od zneska 101,74 EUR (prej 24.381,50 SIT) od 15. 12. 1999, - od zneska 103,40 EUR (prej 24.779,00 SIT) od 15. 1. 2000, - od zneska 99,36 EUR (prej 23.809,50 SIT) od 15. 2. 2000, - od zneska 117,68 EUR (prej 28.201,00 SIT) od 15. 3. 2000, - od zneska 63,18 EUR (prej 15.139,50 SIT) od 15. 4. 2000, po predpisani obrestni meri za čas do 31. 12. 2006, od 1. 1. 2007 dalje pa od posameznega zneska zakonske zamudne obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki 1.764,60 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe, nastale dne 10. 9. 1998 z električnim udarom. Škodni dogodek je nastal ob preboju električne energije, ko je tožnik pri postavljanju aluminijaste lestve k steni stanovanjske hiše z lestvijo prišel v neposredno bližino vodov daljnovoda, ki poteka v neposredni bližini te stanovanjske hiše. Električna napetost je najprej preskočila z vodnika na aluminijasto lestev, nato pa od nje na tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 66.037,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zahtevanih 83.458,52 EUR) in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 3.617,40 EUR (od zahtevanih 4.105,63 EUR) ter odločilo o stroških. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je daljnovod pod visoko napetostjo nevarna stvar, zato toženka za nastalo škodo odgovarja objektivno (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Toženka ni dokazala, da je za škodo izključno kriv tožnik (177. člen ZOR), saj je slednji le želel opraviti popravila na stanovanjski hiši, pri tem je bil pozoren, da se pri pristavljanju lestve k hiši ni dotaknil vodov daljnovoda, uporaba lestve pa ni bila prepovedana.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Dodalo je še, da ravnanje tožnika, ki je postavljal lestev na hišo v neposredni bližini daljnovoda (in se ga pri tem ni dotikal), ni bilo nepričakovano, dogodek pa je bil odvrnljiv na zelo enostaven način – z dvigom žic daljnovoda na višjo višino. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči v skladu z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) napačno šteli kot prepozne njene navedbe iz pripravljalne vloge z dne 15. 2. 2010 in na naroku dne 18. 2. 2010. In sicer gre za navedbe glede odgovornosti obeh strank vsakih zase, glede tožnikove izbire o načinu in mestu dvigovanja lestve ter njegovega neobičajnega ravnanja, glede splošnega vedenja, da je daljnovod nevarna stvar, da je tožnik električar in da se je preveč približal vodnikom daljnovoda, da škoda ni nastala zaradi uporabe daljnovoda ter glede toženkine prisotnosti na vsakem mestu daljnovoda. Gre namreč zgolj za njeno pravno naziranje in dokazno oceno izvedenskega mnenja, kar pa ima pravico podati do konca postopka. V zvezi s tem se sklicuje na 22. člen Ustave RS. Sodišče bi tudi moralo po uradni dolžnosti upoštevati, da je tožnik po poklicu električar, saj je bil zaslišan kot priča (238. člen ZPP). Ker je tožnik na naroku dne 22. 1. 2009 na naroku povedal, da ima končano osnovno šolo, toženka ni vedela in ni mogla vedeti, da je po poklicu električar, ampak je to izvedela šele iz izvedenskega mnenja, v katerem je bilo to navedeno, ter je na to sodišče opozorila, tožnik pa ni ugovarjal prekluzije. Daljnovod ni nevarna stvar, zato toženka za nastalo škodo ni objektivno nevarna. Sodišči pa nista obrazložili vzročne zveze in nista upoštevali pravil o dokaznem bremenu. Tožnik je s svojim ravnanjem sam prispeval k nastanku škode, saj je preboj električne energije povzročil s tem, ko se je z aluminijasto lestvijo skoraj dotaknil vodnika daljnovoda; lestev je pri dvigovanju približal vodnikom daljnovoda na nekaj centimetrov. To je toženka navedla, zato bi moral tožnik dokazati nasprotno. Sodišči pa nista obrazložili, zakaj je toženka odgovorna za nastalo škodo. Toženka je imela vsa potrebna upravna dovoljenja za obratovanje daljnovoda, ki je bil odmaknjen od hiše na večji razdalji in je bil na višini višji od predpisane. Tožnik pa ni dokazal, da bi toženka kršila predpise, opustila kakršnokoli varstveno pravilo ali kršila skrbnost oziroma kaj bi bila dolžna storiti. Napačen je tudi zaključek sodišč, da do preboja električne energije ne bi prišlo, če bi bila višina vodnika daljnovoda 7,20 m, saj je bila v konkretnem primeru uporabljena lestev dolžine 7 m in bi bila tudi v tem primeru odmaknjena od daljnovoda manj kot 3 m, izvedensko mnenje pa je v tem delu nasprotujoče. Sodišči tudi nista obrazložili dokazne ocene glede časa in razlogov za dvig vodov daljnovoda.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija je delno utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 10. 9. 1998 z električnim udarom, ko je pri pristavljanju aluminijaste lestve k steni stanovanjske hiše, ki poteka v neposredni bližini daljnovoda (vendar v okviru dovoljenih odmikov), ki je bil pod visoko napetostjo, prišlo do preboja električne energije, čeprav se tožnik z lestvijo ni dotaknil vodov daljnovoda, je pa prišel v njihovo neposredno bližino. Višina daljnovoda v času nezgode je bila 6,8 m (kar je bilo v skladu s predpisano), po nezgodi pa so bili vodi dvignjeni na 7,6 m, do preboja pa ne bi prišlo, če bi bili vodi postavljeni na višino 7,2 m. 8. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je delno utemeljen. Nižji sodišči sta sicer pravilno zaključili, da je daljnovod pod visoko napetostjo, ki je bil v neposredni bližini stanovanjske hiše, nevarna stvar, saj gre za takšno napetost, ki je ni mogoče vselej imeti pod kontrolo in lahko ob ugodnih okoliščinah pride do preboja električnega toka. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, torej objektivno odgovarja imetnik stvari – v obravnavanem primeru je to toženka (drugi odstavek 154. člena ZOR, prvi odstavek 174. člena ZOR v zvezi z 1060. členom Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), saj je med nastalo škodo in nevarno stvarjo podana vzročna zveza (173. člen ZOR). Škoda je nastala zaradi preboja električne energije, ko je električna napetost z vodnika preskočila najprej na aluminijasto lestev, na pa do nje na tožnika in ga pri tem poškodovala.

9. Je pa po presoji revizijskega sodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine napačen zaključek nižjih sodišč, da je za nastalo škodo v celoti odgovorna toženka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca I. Z. ugotovilo, da sta bila daljnovod in hiša v okviru dovoljenih odmikov. Takrat veljavni Pravilnik o tehniških normativih za graditev nadzemnih elektroenergetskih vodov z nazivno napetostjo od 1 kV do 400 kV ( Ur. l. SFRJ, št. 65/1988 – v nadaljevanju Pravilnik) je določal, da je varnostna višina najmanjša dopustna navpična oddaljenost vodnika oziroma delov po napetostjo od zemlje ali kakšnega objekta pri temperaturi +40°C oziroma pri temperaturi -5°C z normalno dodatno obtežbo, kadar ni vetra (29. točka 2. člena Pravilnika), varnostna oddaljenost pa najmanjša dopustna oddaljenost vodnika oziroma delov pod napetostjo od zemlje ali kakšnega objekta v katerikoli smeri pri temperaturi +40°C in obtežbi zaradi vetra od nič do celotne vrednosti (30. točka 2. člena Pravilnika). Varnostna oddaljenost za nedostopne dele stavbe (streha, dimnik ipd.) znaša 3,0 m (104. člen Pravilnika). Za stalno dostopne dele stavb (terasa, balkon, gradbeni odri ipd.) znaša varnostna višina 5,0 m, varnostna oddaljenost pa 4,0 m (105. člena Pravilnika). Za vozilom dostopna mesta (okoli naseljenih območij, nad polji, okoli katerih so poljski kolovozi, nad travniki in njivami, nad poljskimi in gozdnimi kolovozi) znaša varnostna višina 6,0 m, varnostna oddaljenost pa 5,0 m (102. člen). Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da sta bila daljnovod in hiša v okviru dovoljenih odmikov, torej je bila horizontalna razdalja med njima vsaj 4,0 m, višina daljnovoda 6,80 m pa je bila višja od predpisane višine 6 m (102. člen Pravilnika), je tožnik sam prispeval k nastali škodi s tem, ko je aluminijasto lestev neposredno približal vodom daljnovoda (čeprav se jih ni dotaknil), zaradi česar je prišlo do preboja električne energije. Med vodi daljnovoda in hišo je bila namreč dovolj velika razdalja, tako da je tožnik imel dovolj prostora, da bi lestev dvignil na drugačen način in se z njo vodom ne bi neposredno približal, pa se jim kljub temu je. Tega pa povprečno skrben človek ne bi storil, saj je splošno znano, da je približevanje v neposredno bližino žicam daljnovoda, ki so pod visoko električno napetostjo, še posebej pa približevanje s kovinskim predmetom, nevarno. Zato revizijsko sodišče ocenjuje tožnikov soprispevek k nastali škodi na 50% (tretji odstavek 177. člena ZOR) in je toženka tožniku odgovorna za škodo v višini, ki sta jo ugotovili nižji sodišči in revizijsko ni bila izpodbijana, do 50%.

10. Ne drži revizijski očitek o kršitvi določb pravdnega postopka. Dodatne oziroma nove navedbe iz pripravljalne vloge z dne 15. 2. 2010 in naroku dne 18. 2. 2010 tudi po presoji revizijskega sodišča ne predstavljajo zgolj toženkinega pravnega naziranja, kot zatrjuje revizija, ampak nova dejstva, ki pa jih je toženka podala prepozno. Nižji sodišči sta pravilno šteli, da jih toženka ni podala pravočasno (286. člen ZPP), saj jih je navedla šele po prvem naroku za glavno obravnavo in ob tem ni navedla, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno podati. Toženka šele v reviziji izpostavlja, da prej ni vedela, da je tožnik po poklici električar, saj je tožnik, ki ji bil zaslišan kot priča, na naroku povedal, da ima končano osnovno šolo, ampak je to izvedela šele na podlagi izvedenskega mnenja I. D., dr. med., z dne 29. 10. 2009. To pa je glede na četrti odstavek 286. člena ZPP prepozno. Ni res, da je toženka na to pravočasno opozorila sodišče, ampak to navaja šele v reviziji. Zato nižji sodišči navedbe o tožnikovem poklicu pravilno nista upoštevali.

11. Toženka s preostalimi revizijskimi očitki (v zvezi z ugotovljeno višino vodnikov, pri kateri ne bi prišlo do električnega preboja) odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče toženkini reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi preglednosti zadeve pa je bilo treba povzeti izrek sodbe v celoti.

13. Delna ugoditev reviziji je povzročila drugačno razmerje uspeha v postopku na vseh stopnjah. Revizijsko sodišče je zato ponovno odločilo o pravdnih stroških in v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je delno uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene stroške revizijske postopka glede na njen 50% uspeh, torej v znesku 1.764,60 EUR. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo stroške sestave revizije (1.676,00 EUR), 20% DDV (335,2 EUR) in stroške sodne takse v znesku 1.518,00 EUR, kar skupaj znaša znesek 3.529,20 EUR.