Jedro

Če je predsednik sodišča v zvezi z vloženo nadzorstveno pritožbo poslal stranki obvestilo po 4. odstavku 16. člena ZVPSBNO, je izpolnjen pogoj ugoditve nadzorstveni pritožbi po 1. odstavku 15. člena ZVPSBNO.

Izrek

Pritožbi tožeče in pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 673,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2008 dalje do izpolnitve obveznosti.

Zavrne se tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.826,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2008 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 673,20 EUR od 15. 4. 2008 do 30. 6. 2008. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 107,25 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do izpolnitve obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni znesek 612,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2008 dalje do plačila, tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.888,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2008 dalje do plačila je zavrnilo kot neutemeljen in odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 133,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka, določenega za izpolnitev te obveznosti.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP v zvezi s šestim odstavkom odstavkom 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - v nadaljevanju: ZVPSBNO).

Tožeča stranka, ki izpodbija zavrnilni del sodbe ter izrek o stroških v pritožbi navaja, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj iz izreka sodbe in njene obrazložitve izhaja nekaj povsem drugega, kot pa iz listin, ki se nahajajo v pravdnem spisu. Ugotovitev sodišča o soprispevku tožnice k počasnemu reševanju zadeve je v nasprotju s podatki v spisu opr. št. P 749/2004. Tožničina pritožba zoper sklep o neoprostitvi plačila sodnih taks ni bila neutemeljena za tožnico, kot to navaja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijano sodbo napačno preneslo podatek, da je v pravdnem postopku opr. št. P 749/2004 od vložitve tožbe do odločitve o oprostitvi stroškov postopka minilo 6,5 mesecev, da je Višje sodišče o tožničini pritožbi odločalo 1 leto in 2 meseca ter napačno zaključilo, da je dejstvu, da vloga tožnice ni bila popolna, pripisati podaljšanje postopka v tej fazi za 1,5 meseca. Meni, da bi ji bilo moč očitati zavlačevanje postopka le za 18 dni, saj je po pozivu s sklepom z dne 29. 11. 2004 manjkajočo dokumentacijo sodišču poslala dne 20. 12. 2004. Ob navedenem pa je zato tudi zaključek o tožničinem 20 % soprispevku materialnopravno zmoten. Prispevek pravdne stranke bi imel vpliv na trajanje postopka le tedaj, če bi z izrabljanjem procesnih možnosti ovirala delo sodišča, kar pa v obravnavanem primeru ni podano, zato je ugotovitev sodišča o prispevku tožnice k počasnemu reševanju zadeve v nasprotju s podatki v spisu in sodba temelji na zmotni razlagi pomena navedenega kriterija. Napačno pa je izračunan tudi uspeh tožnice v postopku, saj bi moralo sodišče računati uspeh po temelju in po višini, ker v zvezi z višino zahtevka niso nastali posebni stroški. Tako je tožnica po temelju uspela s 100 %, po višini pa s 25 % in je njen uspeh 62,5 %. Ker pa tožnica ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da je tožena stranka tista, ki mora tožnici povrniti vse pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških. Meni, da v obravnavani zadevi ni prišlo do prekoračitve razumnega roka odločanja o zadevi ter navaja, da v sodni praksi ni našla nobenega primera, da bi tolikšno trajanje postopka - 3 leta in 2 meseca (če upoštevamo da 20 % soprispevek pomeni 5 mesecev) pomenilo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določilih ZVPSBNO. Zadeve iz prakse ESČP, ki jih navaja prvostopno sodišče, niso primerljive glede na trajanje postopka, nekatere pa tudi z vidika števila stopenj. Sodišče ni pojasnilo, na osnovi katere primerljive zadeve je ocenilo izhodiščno vrednost 1.700,00 EUR in pri odmeri odškodnine ni upoštevalo obeh kriterijev – trajanje postopka in stopnje. Zmotna pa je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj v tem primeru ne pridejo v poštev določbe 299. člena OZ. ZVPSBNO vsebuje tako materialna kot procesna pravila in v 19. členu določa obvezen predhodni postopek in izrecno prepoveduje vložitev tožbe do izteka 3 mesečnega roka. Podlaga za izplačilo odškodnine je glede na 22. člen ZVPSBNO pravnomočna odločba sodišča (in šele z njo je določena višina odškodnine), zato tožena stranka pride v zamudo šele s potekom (v sodbi določenega) paricijskega roka. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka pravočasno in pravilno opozorjene. Navedena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

Na tem mestu je tožeči stranki pojasniti, da je protispisnost zatrjevana neutemeljeno, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin v spisu opr. št. P 749/2004 in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je glede tožnikove pritožbe z dne 14. 2. 2005, s katero je bila izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o neoprostitvi plačila sodnih taks in o obročnem odplačilu v treh mesečnih obrokih, pravilno povzelo, da je pritožbeno sodišče zadevo v pretežni meri potrdilo, prestavilo je le roke za obročno plačilo takse, ki so bili zaradi kasnejšega odločanja neuresničljivi ter je na podlagi ugotovljenega tudi pravilno zaključilo, da je bila pritožba podana očitno neutemeljeno (tožnica namreč tudi po odločanju pritožbenega sodišča ni uspela s predlagano oprostitvijo plačila sodnih taks). Obdobja oziroma trajanje odločanja sodišča v zadevi P 749/2004 pa predstavljajo dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki ne izhajajo iz vsebine listin spisa opr. št. P 749/2004 temveč temeljijo na ugotovljenih datumih vloženih vlog oziroma izdanih odločitev sodišča prve stopnje, ki pa jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, zato so pritožbene navedbe v zvezi z napačnim povzemanjem obdobij sodišča prve stopnje, nedopustne, saj pomenijo izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpodbijano odločitvijo ugotovilo, da je bila tožnici v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 749/2004, ki je tekel zaradi plačila zavarovalnine iz naslova sklenjene pogodbe o AO - plus zavarovanju ter v katerem temelj ni bil sporen in je trajal pred sodiščema prve in druge stopnje 3 leta in 7 mesecev, kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato pa je po določbi prvega odstavka 16. člena ZVPSBNO podana odškodninska odgovornost tožene stranke in tožnikova upravičenost do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvirih razpona, ki ga določa drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO. Ob navedenem ter ob zaključku, da navedene izvršilne zadeve ni mogoče šteti za pravno ali dejansko zapletene, pri tem pa je pravdni postopek od dneva vložitve tožbe do njenega umika tekel 3 leta in 7 mesecev, v tem času pa ni bil opravljen niti prvi narok za glavno obravnavo, tožeči stranki pa je pripisati, da se je postopek v fazi odločanja o taksni oprostitvi podaljšal za 1,5 meseca, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bil prekoračen razumni rok, v katerem bi navedeni sodni primer moral biti rešen in se tožena stranka neutemeljeno protivi temu zaključku. Razumen rok, v katerem bi moral biti določen sodni primer rešen, je namreč relativna doba in odločitev o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera.

V zvezi z dejanskimi okoliščinami, ki po določbi tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO opredeljujejo odmero višine odškodnine, pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je od vložitve tožbe dne 2. 7. 2004 do odločitve o oprostitvi stroškov postopka minilo 6,5 mesecev, pri čemer je dejstvu, da vloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ni bila popolna, pripisati, da se je postopek podaljšal za 1,5 mesecev. Tožeča stranka namreč ob vložitvi tožbe ni predložila nobenih dokazil v zvezi s predlagano taksno oprostitvijo, prav tako po predložitvi dokazil z vlogo dne 12. 7. 2004 predlog ni bil popoln, zato je bila tožeča stranka s sklepom z dne 29. 11. 2004 pozvana na dopolnitev, nakar je predlog dopolnila dne 20. 12. 2004. O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških je Višje sodišče odločalo 1 leto in 2 meseca. Dne 13. 6. 2006 je bilo posredovano potrdilo o plačilu sodne takse, odgovor na tožbo je bil vložen dne 3. 7. 2006. Dne 13. 11. 2007 je bila vložena prošnje za razpis obravnave, odredba za razpis obravnave je bila dana dne 4. 2. 2008, nakar je tožeča stranka zaradi izvensodne poravnave umaknila tožbo dne 14. 2. 2008. Sklep o ustavitvi postopka je bil izdan dne 3. 3. 2008. Zadeva za tožnico glede na naravo spora ni bila neznatnega pomena, upoštevati pa je potrebno, da je kmalu po vložitvi tožbe prejela 40 % vtoževanega zneska in več kot polovico na koncu odmerjenega zneska.

Pri tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je postopek tekel na dveh juridičnih stopnjah, tožnica pa je k dolgotrajnosti postopka prispevala z 20 %. Soprispevek, ki ga utemeljeno izpodbija tožeča stranka, je prvostopno sodišče ocenilo na podlagi ugotovitev, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe dne 2. 7. 2004, v kateri je predlagala tudi taksno oprostitev, ni predložila nobenih dokazil za odločanje o predlagani taksni oprostitvi in je dejstvu, da vloga tožnice ni bila popolna pripisati, da se je postopek v tej fazi podaljšal za 1,5 meseca ter da je zoper sklep, da jo sodišče ne oprosti plačila sodnih taks očitno neutemeljeno podala pritožbo. Najprej sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem v fazi odločanja o taksni oprostitvi, podaljšala postopek za 1,5 meseca. Ob dejstvu, da je bila tožba vložena dne 2. 7. 2004, da z vloženim dokaznim predlogom dne 12. 7. 2004 nepopolnost predloga za taksno oprostitev ni bila odpravljena, niti ni stranka poslala (še) manjkajočih dokazil s pripravljalno vlogo z dne 23. 7. 2004, ampak je svoj predlog dopolnila šele po pozivanju sodišča s sklepom z dne 29. 11. 2004, in sicer z dokaznim predlogom z dne 20. 12. 2004 je pritrditi sodišču prve stopnje, da se je postopek zaradi ravnanja tožnice v tej fazi podaljšal za 1,5 meseca (od 2. 7. 2004 do 23. 7. 2004, ter od vročitve sklepa z dne 29. 11. 2004 do predložitve dokazil dne 20. 12. 2004). Nepravilno pa je sodišče prve stopnje pri oceni soprispevka upoštevalo dejstvo, da je bila vložena pritožba tožnice, ki je bila v pretežni meri neutemeljena. Stranke imajo pravico do vlaganja pravnih sredstev zoper odločitve državnih organov. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da vložitev te pritožbe pomeni zlorabo procesnih pravic s strani tožeče stranke (zgolj zaključek o očitni neutemeljenosti te pritožbe tega ne potrjuje), tega dejstva pri oceni soprispevka ne bi smelo upoštevati. Ob upoštevanju, da je tožnica k trajanju postopka 3 let in 7 mesecev prispevala, da se je postopek podaljšal za 1,5 meseca, je tako sodišče druge stopnje soprispevek tožnice ocenilo na 12 %.

Ob vsem navedenem ter ob upoštevanju, da je pravdni postopek pod opr. št. P 749/2004 od vložitve tožbe dne 2. 7. 2004 do umika tožbe tekel 3 leta in 7 mesecev na dveh juridičnih stopnjah, pri tem pa je sodišče šele po dne 13. 11. 2007 vloženi prošnji za razpis obravnave dne 4. 2. 2008 razpisalo prvi narok za glavno obravnavo, pri čemer je tožnica k dolgotrajnosti postopka prispevala z 12 %, upoštevaje merila iz tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO ter prakso ESČP v primerljivih zadevah pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljene okoliščine tožnico upravičujejo do odškodnine v znesku 673,20 EUR (88 % od 765,00 EUR) in da ta znesek predstavlja pravično zadoščenje za tožničino nepremoženjsko škodo. Pri tem ne držijo navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo na osnovi katere primerljive zadeve je ocenilo izhodiščno vrednosti 1.700,00 EUR, saj so razlogi o tem na strani 8 izpodbijane sodbe, primerljive zadeve na katere se je oprlo sodišče prve stopnje pa so I. T. proti S. (pritožba št. ...) ter V. M. proti S. (pritožba št. ...), upoštevalo pa je tudi zadevo Z. in ostali proti S. ter stališče ESČP, da predstavlja odškodnina, ki znaša 45 % zneska primerljive odškodnine, ki bi jo prisodilo ESČP, razumno in primerno povračilo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ob navedenih primerih iz prakse ESČP pa je sodišče prve stopnje ravno zaradi dejstva, da je postopek v trajanju 3 leta in 7 mesecev tekel na dveh juridičnih stopnjah kot izhodiščno vrednost vzelo znesek 1.700,00 EUR, ki ga je znižalo glede na zgoraj navedeno stališče ESČP. Tako se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene trditve toženke, da sodišče ni upoštevalo hkrati obeh kriterijev-trajanja postopka in stopenj.

Materialnopravno nepravilna pa je odločitev prvostopnega sodišča glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, kar utemeljeno zatrjuje tožena stranka. Sicer se pritožbeno sodišče ne strinja z zatrjevanji tožene stranke, da pride v zamudo šele s potekom paricijskega roka, določenega v sodbi, s katero sodišče prisodi pravično zadoščenje, meni pa, da se v konkretnem primeru pri odločanju o zakonskih zamudnih obresti ni mogoče opreti na drugi odstavek 299. člena OZ. Ker je obveznost povrnitve škode (v tem primeru, ko se zahteva zagotovitev pravičnega zadoščenja po 1. točki drugega odstavka 15. člena ZVPSBNO) obveznost plačila denarne odškodnine, je za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti potrebna zamuda z izpolnitvijo obveznosti. V zamudo pa dolžnik pride z zamudo izpolnitvenega roka (prvi odstavek 299. člena OZ), če pa ta ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega izpolnitev obveznosti ustno ali pisno, z zunajsodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Sodišče druge stopnje meni, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati specifično ureditev uveljavljanja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, predpisano v 19. členu ZVPSBNO, ki v prvem odstavku določa dolžniku izpolnitveni rok 3 mesecev. Glede na navedeno je potrebno za presojo zamude dolžnika uporabiti prvi odstavek 299. člena OZ ter upoštevati 3 mesečni izpolnitveni rok, ki prične teči z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu. Ob navedenem ter ob dejstvu, da je bil predlog za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu vložen dne 31. 3. 2008, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka prišla v zamudo prvi dan po poteku tega roka, torej dne 1. 7. 2008 in je od tega dne dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti.

V posledici spremenjene odločitve o glavni stvari, se je spremenil tudi uspeh tožeče stranke v tem postopku. Od zahtevanih 2.500,00 EUR odškodnine je bilo tožnici prisojeno 673,20 EUR. Njen uspeh v postopku je 27 %. Neutemeljene so trditve tožeče stranke, da bi sodišče moralo uspeh računati po temelju in po višini, saj ni podanih okoliščin, ki bi takšen način računanja uspeha stranke upravičevale. Prav tako pa glede na naveden uspeh ni mogoč zaključek, da tožnica ni uspela zgolj z neznatnim delom svojega zahtevka. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da skupni stroški tožeče stranke znašajo 852,02 EUR, skupni stroški tožene pa 462,05 EUR. Glede na 27 % uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 230,05 EUR, tožena pa do 337.30 EUR (73 % od 462,05 EUR). Po pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank je tako tožnica dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati 107,25 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka, določenega za izpolnitev obveznosti.

Tako je sodišče druge stopnje iz zgoraj navedenih razlogov na podlagi četrte alineje 358. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP in šestim odstavkom 20. člena ZVPSBNO pritožbi tožeče in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Zaradi spremenjene odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti je bilo potrebno zavrniti tudi obrestni del zahtevka od prisojenega zneska za obdobje od 15. 4. 2008 do 30. 6. 2008. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP in šestim odstavkom 20. člena ZVPSBNO).

Pritožbama pravdnih strank je bilo sicer delno ugodeno, vendar pa sta stranki uspeli s pritožbo le v neznatnem delu (tožena le delno glede stranske terjatve, tožeča pa glede glavne terjatve ob spornih 1.888,00 EUR zavrnjenega dela zahtevka le z 2,7 % ), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP in šestim odstavkom odstavkom 20. člena ZVPSBNO).