Jedro

Tožnik se ne želi vrniti v Francosko republiko le zato, ker tam ni mogel delati. Take okoliščine ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, saj je očitno, da tožnik v Francoski republiki kot prosilec za mednarodno zaščito ni imel težav, mednarodna zaščita pa ni namenjena le reševanju ekonomskega položaja prosilcev.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 20. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (21. 2. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 26. 10. 2021 in 23. 9. 2022 vnesla Francoska republika. Zato je tožena stranka tej državi v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 5. 3. 2024 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 20. 3. 2024 prejela odgovor, da v skladu z navedeno določbo Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za urdu jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (16. 4. 2024). Iz njih je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Francosko republiko, saj tam ni služb in je življenje težko. Meni, da tam ne more pridobiti dokumentov. Potrdil je, da je v Francoski republiki zaprosil za mednarodno zaščito, ni pa prejel dokumentov, na podlagi katerih bi lahko delal in legalno živel. Podpisal je nek dokument, ko je imel razgovor, meni, da je šlo za dokument policije. V Francoski republiki je bil eno leto, živel je v Parizu pri prijatelju, nikoli ni bil nastanjen v azilnem domu, saj ti dajo stanovanje in hišo. To je bilo zelo oddaljeno, zato tja ni želel oditi. Bil je edini Pakistanec. Ta hiša je bila izven Pariza, imena kraja se ne spomni. V Francoski republiki je imel enkrat osebni razgovor, odločitve pa ni prejel. Vsi ljudje v tisti hiši so dobili negativno odločitev. Francoski pooblaščenec je tožnika obvestil, da je bila njegova prošnja v Francoski republiki zavrnjena. Tožnik se ni pritožil, ker se mu zdi to brez pomena. V Republiko Slovenijo je prišel zato, da bi dobil dokumente za delo. V zvezi s pomanjkljivostmi v azilnem sistemu Francoske republike je po tožnikovem mnenju glavno to, da v tej državi ne dobiš dokumentov, brez njih pa ne moreš delati.

4.Iz navedenega je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Francosko republiko, saj tam ne more pridobiti dokumentov in pravice do dela, zato je prišel v Republiko Slovenijo. Po mnenju tožene stranke si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj jo mora skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja.

5.Tožena stranka je presodila, da tožnikove izjave ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, saj tožnik v Francoski republiki kot prosilec za mednarodno zaščito ni imel težav. Ponujene nastanitve v azilnem domu (neka hiša izven Pariza) namreč iz osebnih razlogov ni sprejel, saj se je sam odločil, da v tej hiši ne bo bival in bo stanoval pri prijatelju.

6.V zvezi s tožnikovimi navedbami, da ni dobil dokumentov za delo, tožena stranka pojasnjuje, da mednarodna zaščita ni namenjena pridobitvi pravice do dela in reševanju ekonomskega položaja prosilcev. Zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite pa sama po sebi ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Pri tem je treba vzeti v obzir, da se tožnik po lastni odločitvi ni pritožil zoper odločitev pristojnega organa, saj se mu je to zdelo brez pomena. To pomeni, da je pričakoval, da bo prejel negativno odločitev, saj je ocenil, da njegovi razlogi ne omogočajo priznanja mednarodne zaščite in da nima utemeljenih pritožbenih razlogov zoper prejeto negativno odločitev.

7.Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Francoski republiki ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Iz tožnikovih navedb tako ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v to državo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni navedenih sistemskih pomanjkljivosti.

Tožnikove trditve

8.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

9.Iz tožbenih navedb je razvidno, da so bile tožniku v Francoski republiki kršene temeljne človekove pravice, saj so mu odvzeli prstne odtise in izvedli razne sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki so mu povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V Franciji ni živel v kampu, ampak pri prijatelju v stanovanju. Tožnik se je udeleževal razgovorov glede mednarodne zaščite, vendar kljub temu ni pridobil dokumentov, da bi lahko delal legalno. V Franciji ni služb in je življenje zelo težko. Vse dokumente so pošiljali na Policijsko postajo, zato tožniku niso bili vročeni nobeni dokumenti v zvezi z mednarodno zaščito. Tožnik je prepričan, da Francoska republika ni korektno obravnavala njegove prošnje. Z njim so policisti grdo ravnali.

10.V nadaljevanju tožnik meni, da bi morala tožena stranka opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v Franciji. Trdi, da njegova izvorna država državljanom krši človekove pravice.

11.V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da bo zaradi predaje utrpel težko popravljivo škodo.

Trditve tožene stranke

12.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da v Francoski republiki niso bile kršene tožnikove pravice in da tam ni upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti. Glede tožbenih navedb, da tožniku niso bili vročeni dokumenti v zvezi s pridobitvijo mednarodne zaščite, ampak so bili poslani na policijsko postajo, tožena stranka pojasnjuje, da je do navedenega položaja najverjetneje prišlo zato, ker je tožnik po svoji volji bival pri prijatelju in pristojnemu organu po vsej verjetnosti ni sporočil svojega naslova. Poleg tega je iz tožnikovih izjav razvidno, da je imel pooblaščenca, ki so mu bili vročeni dokumenti.

13.Ne držijo tožnikove navedbe, da v Francoski republiki ni dal osebnih podatkov, saj iz odgovora te državo jasno izhaja, da je tožnika obravnavala z enakimi osebnimi podatki kot Republika Slovenija. Tožnik v upravnem postopku ni trdil, da so mu bile v policijskem postopku v Francoski republiki kršene človekove pravice. Tožbi priložen članek se ne nanaša na upoštevne sistemske pomanjkljivosti.

Glavna obravnava in dokazni postopek

14.Na glavni obravnavi je tožnikova pooblaščenka umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da "je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke po 18., 25., 22. in 21. členu Ustave" (2. točka tožbenega zahtevka), in v delu, ki se nanaša na zahtevo za povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu (4. točka tožbenega zahtevka). Zato je sodišče v tem delu ustavilo postopek, s tem povezanega posebnega pisnega odpravka sklepa pa ni izdalo, saj sta se mu stranki odpovedali.

15.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in prilogo sodnega spisa (A11), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo. Ostale tožnikove dokazne listine (priloge od A2 do A10 spisa) so kopija listina spisa, ki se nanaša na zadevo.

Presoja tožbe

K I. točki izreka

16.Tožba ni utemeljena.

17.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Francoski republiki, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

19.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Francoski republiki obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Francoska republika je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

20.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

21.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Francoske republike opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), kar med strankama ni sporno. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Francoska republika kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Zato sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja francoskih organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

22.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Francosko republiko v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

23.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

24.SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

25.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

26.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

27.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Francoski republiki na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v francoskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V tem primeru bi bilo treba v zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju francoskega azilnega sistema, najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je ocena te stopnje relativna in odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti in zdravstvenega stanja žrtve. Pri oceni, ali je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, je treba upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem (1) namen oziroma motiv za takšno ravnanje, pri čemer odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje; (2) okoliščine, v katerih je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; (3) ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, pri čemer je treba upoštevati, da odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.

28.Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku je razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Francosko republiko, saj tam ni služb in je življenje težko, poleg tega ni prejel dokumentov, na podlagi katerih bi lahko delal in legalno živel. V Francoski republiki je bil eno leto, živel je v Parizu pri prijatelju, nikoli ni bil nastanjen v azilnem domu, saj ti dajo stanovanje in hišo. Ponujene namestitve ni sprejel, ker je bila zelo oddaljena, poleg tega bi bil tam edini Pakistanec. V Francoski republiki je imel enkrat osebni razgovor, odločitve pa ni prejel. Pooblaščenec ga je obvestil, da je bila njegova prošnja zavrnjena, vendar se tožnik ni pritožil, ker se mu zdi to brez pomena. V zvezi s pomanjkljivostmi v azilnem sistemu Francoske republike je po tožnikovem mnenju glavno to, da v tej državi ne dobiš dokumentov, brez njih pa ne moreš delati.

29.Iz navedenega je tudi po presoji sodišča razvidno, da se tožnik ne želi vrniti v Francosko republiko le zato, ker tam ni mogel delati. Take okoliščine ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, saj je očitno, da tožnik v Francoski republiki kot prosilec za mednarodno zaščito ni imel težav, mednarodna zaščita pa ni namenjena le reševanju ekonomskega položaja prosilcev. Ponujene nastanitve tožnik namreč ni sprejel le iz osebnih razlogov, osebni razgovor v postopku za priznanje mednarodne zaščite mu je bil omogočen, s tem pa tudi pravica do izjave, pravnega sredstva zoper odločitev pristojnega organa, ki je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu, pa tožnik zaradi lastne odločitve ni izkoristil.

30.Glede na navedeno je po presoji sodišča jasno, da že iz tožnikovih izjav ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v francoskem azilnem domu (da bi dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah) in izvedbo postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito (osebni razgovor z njim je bil opravljen, odločba o tožnikovi prošnji pa je bila očitno vročena njegovemu pooblaščencu). Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju francoskega azilnega sistema.

31.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 16. 4. 2024. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Francoski republiki po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. Na navedeno presojo ne more vplivati ugotovitev, da tožnik na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, saj je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II. Tožnikov odgovor na vprašanje, ali ima pooblaščenca, ki bi bil prisoten na osebnem razgovoru, pa je bil nikalen.

32.Glede na navedeno je v nadaljevanju sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti francoskega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo v postopku v upravnem sporu predloženo tožnikovo trditveno in dokazno gradivo (članka v prilogi A11 spisa), ki je obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj je tožnik (prosilec za mednarodno zaščito) že s tem, ko ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, izkazal, da navedenega gradiva upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

33.Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Francoski republiki na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo francoski organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

34.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policistov, ki jih je podal šele v tožbi, nekonkretizirane in navržene ter se očitno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika, ko še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, kot take pa ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v francoskem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Kot rečeno je bila tožniku omogočena nastanitev, z njim je bil opravljen osebni razgovor, zoper odločitev o svoji prošnji pa po lastni presoji ni vložil pravnega sredstva. Sodišče še pripominja, da odvzema prstnih odtisov (pred francosko policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

35.Na presojo tožnikovega primera ne vplivajo članki v prilogi A11 spisa, saj ne opisujejo upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti francoskega azilnega sistema, ampak se nanašajo na spremembe francoske priseljenske zakonodaje, višino finančne podpore tujcem, odstranitev migrantskega skvota in prevzem odgovornosti za bombni napad v Pakistanu.

36.Glede na položaj, ko iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, in tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva niso razvidna relevantna poročila pristojnih evropskih organov glede upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti francoskega azilnega sistema in tožnik v tožbi ne zatrjuje drugih svojih osebnih okoliščin (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Francoski republiki z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi; zato ji od nje ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Francoski republiki ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

37.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

38.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

39.Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

40.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena). Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Francoski republiki ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, da bo táko škodo utrpel zaradi predaje. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

3Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

4Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

5Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

6Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

7Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

8Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

9Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

10SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

11Glej na primer sodbi ESČP v zadevah Khlaifia and others v. Italy z dne 15. 12. 2016 (159. točka obrazložitve) in M. S. S. v Belgium and Greece z dne 21. 1. 2011 (219. točka obrazložitve).

12Khlaifia and others v. Italy (160. točka obrazložitve).

13Prav tam.

14Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

15Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).

16V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

17Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

18Prav tam (20. točka obrazložitve).

19Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

20V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

21Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

22Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.