Jedro

Tožnika bi lahko zahtevala (so)posest le na tistih prostorih v četrti etaži, ki po dogovoru o uporabi, uživanju in posesti pripadajo njima, ne pa (so)posest na celotni etaži.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sta dolžni toženim strankam povrniti 727,97 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika sta skupna lastnika polovice nepremičnine z ID znakom ... S tožbo zahtevata, da jima toženci izročijo v soposest četrto etažo stanovanjske hiše, ki stoji na tej nepremičnini.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo in tožnikoma naložilo, da tožencem povrneta 2.113,37 EUR pravdnih stroškov s pripadki. Zahtevek zoper četrtega toženca je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni ne solastnik ne skupni lastnik nepremičnine in zato v tej pravdi ni pasivno (stvarno) legitimiran. Zoper ostale tožence, za katere je ugotovilo da so solastniki oziroma skupni lastniki nepremičnine, pa zato, ker tožnika nista zahtevala le izročitve dela etaže, to je dela, ki jima pripada na podlagi dogovora o uporabi, uživanju in posesti pripada.

3. Pritožbo vlagata tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno. Priglašata pritožbene stroške.

Menita, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar obrazložita s trditvijo, da druga toženka ni vpisana v zemljiško knjigo in deleža ni pridobila z darilno pogodbo, ampak je skupna lastnica s prvim tožencem; da je posledično zmoten zaključek, da ni podana pasivna legitimacija druge tožene stranke; da ne drži, da v stanovanju, ki je predmet zahtevka, biva druga toženka s partnerjem, saj tam biva tretja toženka s četrtim tožencem. Sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj ugotovi, da je hiša (tudi) skupno premoženje zakoncev U., po drugi strani pa zaključi, da druga tožena stranka ni pasivno legitimirana.

Ker četrti toženec zaseda sporni del nepremičnine, je tudi on legitimiran v tem sporu. Tožnika s tožbo želita soposest skladno z njunim deležem. Opozarjata, da v četrti etaži ni dveh stanovanj, saj je tožena stranka stanje spremenila tako, da ju je preuredila v eno. Materialnopravna presoja sodišča je napačna. Spregleda, da sta tožnika še vedno solastnika, saj postopek delitve ni končan. Spregleda tudi določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki definirajo stanovanje. Brez preureditvenih del prostori v četrti etaži ne predstavljajo dveh stanovanj, predmet pravnega prometa pa je lahko le posamezno stanovanje. Ker nepremičnina ni razdružena, tožnika ne moreta določno oziroma določljivo zahtevati izročitve določenih prostorov. Za tak zahtevek tudi nimata pravnega interesa. Zahtevek za izročitev posameznih sob in kopalnice brez WC-ja bi bil nesklepčen in neizvršljiv. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženci so na pritožbo odgovorili. Menijo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Opozarjajo še na to, da je postopek razdružitve pravnomočno zaključen. Sporne prostore je v izključno last prejela tretja toženka. Priglašajo stroške odgovora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim očitkom o storjeni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (pa tudi pri povzemanju navedb) tožene stranke (to je drugo, tretjo in četrto toženo stranko) poimenovalo drugače kot so označene v uvodu sodbe. Tako sta prva in druga tožena stranka (C. U. in A. U.) označena kot prvi toženec in prva toženka, tretja in četrta tožena stranka (Š. U. in M. K.) pa kot druga toženka in drugi toženec. Koga je imelo sodišče v mislih s takim poimenovanjem, dovolj jasno izhaja iz konteksta posameznih delov sodbe, ponekod pa je to izrecno zapisano. Tako je na primer v točki 22 sodišče prve stopnje zapisalo: ".. in zakonca U. (prvi toženec in prva toženka)...", v točki 24: "...kot so ji povedali starši (opomba sodišča: prvi toženec in prva toženka)..." in v točki 30: "...skupaj s svojim partnerjem (to je drugim tožencem) in njuno hčerko..". Ugotovitve sodišča o tem, kdo je solastnik oziroma skupni lastnik, s kom je bila sklenjena darilna pogodba in kdo biva v sporni etaži, si zato ne nasprotujejo in je pritožbeni preizkus odločitve mogoč. Iz istega razloga so neutemeljeni tudi očitki o storjeni kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj tudi ti temeljijo izključno na zgoraj opisanem poimenovanju strank, ki ni skladno z njihovim poimenovanjem v uvodu sodbe. Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče dodaja, da samo stranke v tej odločbi označuje enako, kot so navedene v uvodu.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo, da je bil med tožnikoma in prvim tožencem ter drugo toženko med gradnjo stanovanjske hiše sklenjen dogovor o uporabi, uživanju in posesti četrte etaže hiše, po katerem sta tožnika dobila pravico uporabljati desno polovico etaže, ki obsega dnevno sodbo, kuhinjo, shrambo, stranišče in del predsobe, prvi toženec in druga toženka pa levo polovico oziroma ostali del etaže. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu vestna, skrbna in natančna, zaključek o vsebini dogovora pa logičen in življenjsko prepričljiv in tudi preverljivo obrazložen. Toženci, ki v odgovoru na pritožbo ugotovitvi o vsebini dogovora nasprotujejo le z vztrajanjem pri svojih drugačnih trditvah, zato dvoma v pravilnost te ugotovitve niso vzbudili.

8. Ob upoštevanju vsebine dogovora ter ostalih dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, je neutemeljen tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče stališču sodišča prve stopnje, da bi tožnika lahko zahtevala (so)posest le na tistih prostorih v četrti etaži, ki po dogovoru o uporabi, uživanju in posesti pripadajo njima, ne pa (so)posest na celotni etaži, pritrjuje. Dogovor ju namreč zavezuje in tega dejstva sklicevanje na prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne more spremeniti. Ker pri dogovoru o uporabi solastne stvari ne gre za pravni promet, je nerelevantno, da prostori, ki naj bi tožnikoma pripadli v uporabo, niso stanovanje v smislu SZ-1 in zato za izročitev v dogovoru opredeljenih prostorov nimata pravnega interesa. Trditev, da bi bil tak zahtevek nesklepčen in neizvršljiv, je zato materialnopravno zgrešen.

9. Ker je bil zahtevek pravilno zavrnjen že iz zgoraj navedenih razlogov, se izkaže, da vprašanje pasivne (stvarne) legitimacije četrtega toženca na odločitev ne more vplivati. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb o tem ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Zgolj v pojasnilo (toženim) strankam pritožbeno sodišče dodaja, da ni spregledalo navedb v odgovoru na tožbo, da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 458/1989 z dne 2. 11. 2017, s katero je bila sporna nepremičnina fizično razdeljena, v času po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, postal pravnomočen1 in zato v času odločanja pritožbenega sodišča nepremičnina ni več v solastnini. Vendar pa tega dejstva, ki je nastalo po zaključku glavne obravnave v tej zadevi, zaradi časovnih meja pravnomočnosti, pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve ni smelo upoštevati.

12. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, do povračila svojih stroškov nista upravičena, sta pa dolžna tožencem povrniti strošek odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencem na podlagi veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo za sestavo odgovora 1250 točk (tar. št. 21/1 OT) in za končno poročilo stranki 50 točk (tar. št. 39/4 OT), skupaj 1300 točk oziroma 596,70 EUR, skupaj s 22 % DDV-jem pa 727,97 EUR. Posveta s stranko jim ni priznalo, saj je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

1 S to odločitvijo je bila na nepremičnini vzpostavljena etažna lastnina, stanovanje v četrti etaži pa kot posamezni del z ident. št. ... dodeljeno v izključno last tretji toženki.