Jedro

Pravnomočno je že odločeno o pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, ki je nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa nadaljevalo postopek po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, v skladu z 19. členom Zakona o nepravdnem postopku- ZNP-1, (II N 320/2021 z dne 5. 10. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 913/2022 z dne 9. 1. 2023), zato sodišče druge stopnje na tovrstne pritožbene navedbe ponovno ne odgovarja.

V predmetnem postopku je sporno, ali je tožnica upravičena od toženca kot bivšega zakonca zahtevati preživnino. Slednje pa po oceni sodišča druge stopnje, tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnica bila solastnica navedenih nepremičnin do ene polovice, predstavlja premoženje, ki bi tožnici omogočalo sredstva za preživljanje in z izročitvijo katerih si je slednja prav to - popolno dosmrtno oskrbo, tudi izgovorila, ko je sklenila Sporazum. S tem pa ima tožnica zadostna sredstva za preživljanje in pogoji iz 100. člena DZ niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni, in sicer:

I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna k preživljanju tožeče stranke prispevati 240,00 EUR (dvesto štirideset 00/100 eurov) mesečno, od vložitve tožbe dalje, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, in sicer do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, na TRR tožeče stranke. Naveden znesek preživnine je tožena stranka dolžna plačevati do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, od takrat dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v vsakokratnem obvestilu pristojnega centra za socialno delo ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega preživninskega zneska do plačila, pod izvršbo" se zavrne.

V III. točki izreka se znesek 281,76 EUR nadomesti z zneskom 1.376,78 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 288,66 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) preživnino oziroma je dolžan prispevati k preživljanju v višini 240,00 EUR mesečno od vložitve tožbe dalje, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, in sicer do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec na njen TRR. V presežku od 240,00 do 700,00 EUR je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in v III. točki izreka odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 281,76 EUR.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženec. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, sodišče je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, tožba je vložena prepozno, saj tožnica ni vložila tožbe, ampak predlog za določitev preživnine. Ker se je rok za vložitev posebne tožbe iztekel 8. 7. 2022, tožnica pa je tožbo preoblikovala 28. 4. 2023, je s tem prepozna in je potrebno tožbo zavreči. Sicer pa pogoji za preživljanje, kot jih določa 100. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) niso izpolnjeni in je iz tega razloga zahtevek za določitev preživnine neutemeljen. Tožnica se je od toženca odselila že dne 14. 2. 2021, ko je njuna življenjska skupnost razpadla, stranki pa sta se razvezali šele 8. 7. 2021, iz česar izhaja, da se premoženjsko stanje tožnice ni spremenilo in zato tudi niso podani pogoji, da bi jo tožnik moral preživljati. Ob pokojnini pa so tožnico dolžni po notarski pogodbi SV ***/2018 preživljati prevzemniki njenega premoženja in je tožnica preskrbljena z njihove strani. S tem pa se njeno premoženjsko stanje z razvezo ni spremenilo. Dejstvo, da ima toženec večjo pokojnino od tožnice za predmetni postopek ni relevantno. Toženec namreč tožnice ni dolžan preživljati, ker so jo dolžni preživljati prevzemniki njenega premoženja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat ali drugo sodišče, oziroma tožbo kot prepozno zavrže. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Pravnomočno je že odločeno o pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, ki je nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa nadaljevalo postopek po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, v skladu z 19. členom Zakona o nepravdnem postopku- ZNP-1, (II N 320/2021 z dne 5. 10. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 913/2022 z dne 9. 1. 2023), zato sodišče druge stopnje na tovrstne pritožbene navedbe ponovno ne odgovarja.

7. V predmetnem postopku je sporno, ali je tožnica upravičena od toženca kot bivšega zakonca zahtevati preživnino. Pravno podlago v predmetni zadevi predstavlja prvi odstavek 100. člena DZ, ki določa, da nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze. Preživnina se v skladu s 103. členom DZ določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca. Med razvezanima zakoncema ni obveznosti preživljanja, če bi bilo s tem ogroženo njuno lastno preživljanje ali preživljanje otrok, ki jih morata preživljati (105. člen DZ).

8. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s vprašanjem ali ima tožnica dovolj sredstev za lastno preživljanje, kot tudi ali res ni sposobna dobiti dela oziroma nima premoženja s katerim bi se lahko preživljala, pri tem pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zmotno presodilo Notarski zapis izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za primer smrti SV ***/2018 z dne 4. 9. 2018 (v nadaljevanju Sporazum).

9. Nesporno med pravdnima strankama postopka je, da je tožničin edini dohodek pokojnina iz Nemčije v višini cca. 220,00 EUR, drugih sredstev za preživljanje nima, saj dobi dvakrat letno pomoč CSD-ja. Nadalje je med strankami nesporno, da tožnica ni lastnica nepremičnega premoženja, ker ga je skupaj s tožencem kot zakoncem izročila s Sporazumom svojima otrokoma in njunima partnerjema, v katerem sta si pravdni stranki izgovorili pravico do popolne dosmrtne oskrbe. V pogodbi je bila določena vrednost izročenih nepremičnin na znesek 220.000,00 EUR. Lastnika celotnega nepremičnega premoženja pa sta bila tožnica in toženec vsak do ene polovice. Vrednost nepremičnin, ki sta jih pravdni stranki izročili svojim potomcem, se poračuna v skladu s Sporazumom, na način, da sta si izgotovila bodočo dosmrtno oskrbo in brezplačno stanovanje v prostorih izmere 110 m2 (9. točka Sporazuma) v stanovanjski hiši, kjer v zgornjih prostorih prebivata dva izmed štirih prevzemnikov premoženja. Prav tako so se prevzemniki premoženja zavezali, da bodo izročiteljema (to je pravdnima strankama) nudili ustrezno prehrano, nego, postrežbo in osebno pomoč ter pomoč tretjih oseb ter plačilo domske oskrbe.

10. Tožnica je bila v času vložitve tožbe stara 66 let in zaradi bolezni razvrščena v I. kategorijo invalidnosti ter tako za delo nesposobna. Med strankama je nesporno, da sta Sporazum sklenila 4. 9. 2018, torej tri leta pred razvezo zakonske zveze. Na podlagi slednjega, je sodišče prve stopnje zaključilo, da si tožnica s tem, ko je izročila svoje premoženje, ni sama poslabšala svojega gmotnega položaja.

11. Sodišče druge stopnje se s slednjim strinja, saj si tožnica s Sporazumom, s katerim je izročila svojo eno polovico premoženja, svojega položaja ni poslabšala, v Sporazumu si je namreč izgotovila dosmrtno oskrbo.

12. Sodišče prve stopnje je zaradi sklenjenega Sporazuma zaključilo, da je toženec dolžan k preživljanju tožnice prispevati 240,00 EUR, čeprav so njene mesečne potrebe 700,00 EUR, saj sta jo delno dolžna preživljati tudi njuna otroka, na podlagi sklenjenega Sporazuma (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Sodišče druge stopnje s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne soglaša. V predmetni zadevi namreč obstaja subsidiarna dolžnost preživljanja tožnice, tako s strani bivšega zakonca, kot njenih otrok. A je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo obseg premoženja, ki ga je tožnica izročila z namenom zagotoviti si lastno celotno oskrbo in z dolžnostjo preživljanja s strani prevzemnika premoženja.

14. Predmetna zadeva ni identična z zadevo VSC I Cp 301/2011, na katero se sklicuje tožnica v odgovoru na pritožbo, kjer je tožnica podarila hčeri svoj delež na stanovanjski hiši, v kateri skupaj z njo živi. V predmetni zadevi je namreč tožnica razdelila celotno svoje premoženje, ki je bilo sestavljeno, tako iz stanovanjske hiše, v kateri si je izgovorila možnost koriščenja 110 m2, v preostalem delu hiše pa prebivata njen sin in snaha. Prav tako je izročila 1/2 stanovanja v Mariboru v velikosti 41,2 m2 ter preostale nepremičnine, ki v naravi predstavljajo tako kmetijsko zemljišče, vinograd in gozd v skupni izmeri preko 12.000 m2. 15. Slednje pa po oceni sodišča druge stopnje, tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnica bila solastnica navedenih nepremičnin do ene polovice, predstavlja premoženje, ki bi tožnici omogočalo sredstva za preživljanje in z izročitvijo katerih si je slednja prav to - popolno dosmrtno oskrbo, tudi izgovorila, ko je sklenila Sporazum. S tem pa ima tožnica zadostna sredstva za preživljanje in pogoji iz 100. člena DZ niso izpolnjeni.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje (2. alinea 358. člena ZPP), odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in izpodbijano sodbo spremenilo.

17. Glede na drugačno odločitev o glavni stvari, je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in je tožnica dolžna tožencu povrniti celotne stroške pravdnega postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, in sicer v obsegu, kot jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje v višini 1.376,78 EUR (154. in 155. člen ZPP).

18. Toženec je s pritožbo v celoti uspel, zato mu je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP), in sicer za sestavo pritožbe 250 točk, sodno takso za pritožbo 102,o0 EUR, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, znaša 288,66 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje.