Jedro

Pravna podlaga za odločitev o dovolitvi priglašenih del je Odlok o pomožnih objektih, ki velja v času izdaje prvostopne odločbe. Zato se tožnik ne more sklicevati na prejšnji odlok, čeprav je ta v času priglasitve del še veljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1866/96-8 z dne 7.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14.1.1996. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 18.1.1996, s katero so bila tožnikoma dovoljena priglašena dela - postavitev pomožnega objekta - garaže za en osebni avtomobil, z rezervoarjem za vodo v tlorisni izmeri 7,95 x 5,20 m ter odločila, da se zahteva tožnikov za dovolitev navedenih priglašenih del zavrne. V obrazložitvi sodbe se prvostopno sodišče sklicuje na določbo 2. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) ter na Odlok Občine K. o pomožnih objektih (odlok, Uradne objave Občine K., št. 2/94). Navaja, da so po navedenem odloku med pomožnimi objekti, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje, med drugim naštete tudi garaže za en osebni avtomobil, vendar le do 20 m2 površine. Ker sta, kot izhaja iz podatkov predloženih upravnih spisov, tožnika priglasila postavitev garaže v površini 7,95 x 5,20 m, torej v površini, ki presega z odlokom predpisano dopustno površino, ni izpolnjen pogoj za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del iz 2. odstavka 62. člena ZUN. Sodišče zavrača tožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je utemeljeno presojala pogoje za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del po navedenem odloku in ne po prejšnjem odloku o pomožnih objektih (Uradne objave Občine K., št. 5/91), ker ta ob izdaji prvostopne odločbe ni več veljal. V 10. členu odloka iz leta 1994 je namreč določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljati prejšnji odlok. Sodišče soglaša tudi s presojo tožene stranke, da je priglašeni objekt, čeprav sta v njem dva prostora, od katerih naj bi se eden uporabljal kot garaža, drugi pa za rezervoar za vodo, šteti za en objekt - garažo. Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztrajata pri tožbenem ugovoru, da je podlaga za odločanje odlok iz leta 1991, ki je veljal ob vložitvi vloge in ne kasneje uveljavljeni odlok, ki je v njuno škodo zaostril pogoje za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Uporaba odloka, uveljavljanega po vložitvi vloge, dejansko pomeni, da odlok velja za nazaj. Taka uporaba predpisov je napačna in protiustavna. Predvsem pa je napačna ugotovitev, da gre le za en objekt. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je določba 2. odstavka 62. člena ZUN, na katero se utemeljeno sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka. Glede na navedeno določbo je bistveno za odločitev o stvari vprašanje, ali je objekt - garaža v izmeri 7,95 x 5,20 m, ki sta ga priglasila tožnika, pomožni objekt. Samo za pomožne objekte namreč zadostuje priglasitev. Odgovor na to vprašanje daje odlok o pomožnih objektih. Med tem, ko je tožena stranka ugotovitev, da spornega objekta ni šteti za pomožni objekt oprla na odlok o pomožnih objektih Občine K. iz leta 1994, po katerem je garaže sicer šteti za pomožne objekte, vendar le, če ne presegajo 20 m2 površine, tožnika temu nasprotujeta. Ne strinjata se z ugotovitvijo, da gre za en objekt, ugovarjata pa tudi uporabi navedenega odloka. Ti ugovori so, tudi po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljeni. Res je sicer, da sta tožnika vlogo za dovolitev priglašenih del vložila še pred uveljavitvijo navedenega odloka. Ker pa je v času izdaje prvostopne odločbe dne 18.1.1996, veljal odlok o pomožnih objektih Občine K. iz leta 1994 (veljati je začel dne 5.2.1994), ga je sodišče pravilno uporabilo. Upravni organi odločajo v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po pozitivnih predpisih na dan izdaje odločbe. Zato pritožbeni ugovor zmotne uporabe materilanega prava ni podan. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da ne gre za en objekt. Ugotovitev tožene stranke, da gre za en objekt in da ta presega v odloku predpisano površino za garaže, izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih - vloge za dovolitev priglašenih del. Pri tem, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni pomembno število prostorov v tem objektu, kot tudi ne kaj naj bi se v njem nahajalo.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.