Jedro

Okoliščina, da tožnik od toženca pred pravdo ni naslovil enake zahteve, kot je vsebovana v tožbenem zahtevku, upoštevaje konkretno situacijo, ki je dopuščala dve smiselno identični poti za dosego pravno enakega cilja, ne more preprečiti uporabe 157. člena ZPP, na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje (tožencu je naložilo, da plača tožniku njegove pravdne stroške).

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o stroških sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 965,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila v petnajstih dneh.

Zoper sklep o stroških postopka vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje zadevo v ponovno odločanje, v obeh primerih pa, da tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Poudarja, da je osnutek pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki ga je na toženca naslovil pooblaščenec tožnikovih pravnih prednikov, vseboval številne napake in pomanjkljivosti ter neresničnosti. Napačno je povzemal dejansko stanje, iz njega pa tudi napačno izhaja, da naj bi bila solastnica tudi A. L.. Sodna poravnava ni bila podlaga za kakršnokoli zemljiškoknjižno spremembo. Napačna je navedba, da naj bi pravni predniki tožnika od A. L. kupili njen delež. Iz zemljiške knjige pa izhaja, da solastniški delež ni bil nikoli veljavno prenešen na družino P.. Drži, da so slednji z A. L. sklenili prodajno pogodbo, kar pa nikakor ne pomeni, da so s tem postali lastniki deleža. V skladu z določbo 49. člena SPZ se namreč za pridobitev lastninske pravice poleg veljavnega zavezovalnega pravnega posla zahteva tudi razpolagalni. Družina P. je s pogodbo pridobila le obligacijsko pravico od A. L. zahtevati zagotovitev ustreznega solastniškega deleža, nikakor pa ta pogodba ni učinkovala na pravni položaj toženca, saj obligacijski pravni posli učinkujejo inter partes. Osnutek je sicer vseboval tudi napačno izvedbo izmer posameznih nepremičnin, kar pomeni, da nepremičnine niso bile označene z zemljiškoknjižno oznako, kot je potrebno za njeno sprovedbo v zemljiški knjigi. Zato je bil primoran odkloniti sklenitev takšne pogodbe, ki je očitno poslabšala njegov pravni položaj. Sodišče je omenjeno dokazno listino presodilo drugače kot izhaja iz njene vsebine, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke istega člena, saj kolikor je listino presojalo, tega ni navedlo v obrazložitvi in se v tem delu sklepa ne da preizkusiti. Sodišče tudi ni presojalo navedb o agresivnosti tožnika. Toženec ni dal povoda za tožbo, sodna praksa je jasno zavzela stališče, da bi ga moral tožnik pred pravdo izrecno in jasno pozvati k ureditvi premoženjsko pravnih razmerij na način, kot ga zahteva v pravdi (sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. štev. I Cp 986/2008). S predhodnimi pozivi tožnik in njegovi pravni predniki niso zahtevali toliko kot s tožbo temveč več. Pozivi pa so bili podkrepljeni z grožnjami in šikaniranjem. Toženec je bil ves čas pripravljen za takšno rešitev, kot je bila zahtevana v konkretnem tožbenem zahtevku. V dopolnitvi pritožbe ponavlja svoje navedbe iz pritožbe. Dopolnilno pa še komentira svoj dopis tožniku, ki je bil zgolj mil odraz takratnega odnosa med pravdnima strankama, kateremu je botrovalo nedopustno in na trenutke celo protizakonito ravnanje tožnika. Do teh navedb toženca se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve o tem, da v osnutku Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, dopolnitvi sodne poravnave in priznanju lastninske pravice na nepremičnini, z dne 21.3.2007 med njim in P. niso bile navedene prave izmere parcel pomeni pritožbeno nedopustno novoto, ki je sodišče upoštevaje določbo 1. odstavka 337. člena ni smelo upoštevati. Toženec namreč prvič v pritožbi izpostavlja te okoliščine, pri čemer niti ne navaja, zakaj jih ni mogel navesti že prej.

V pritožbi ponovno zatrjevana tožnikova agresivnost do toženca je po stališču pritožbenega sodišča pravno nepomembna za presojo utemeljenosti vložitve predmetne tožbe kot tudi za oceno povoda za njeno vložitev. Ta je vsekakor povezana s spornim razmerjem, ko je bil tožnik upravičen do vpisa svoje pravice v zemljiško knjigo. Da bi prerasla v morebitno fizično obračunavanje, žalitve ali kaj podobnega pa sicer toženec tudi ne zatrjuje. Tožnik je od toženca terjal realizacijo svoje, tudi na podlagi plačila kupnine, pridobljene obligacijske pravice iz prodajne pogodbe v zemljiški knjigi, takšnemu zahtevku pa bi moral toženec brezpogojno ugoditi in omogočiti rešitev spornega razmerja po mirni - nesodni poti, ne pa da je celo zahteval njegovo izselitev iz hiše oziroma njenega dela, katerega je tožnik kupil (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Ker v zvezi z tožnikovo agresivnostjo očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, (ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh trditev in ni sprejelo ponujenih dokaznih predlogov), odpade tudi pomislek o v izpodbijani prvostopni odločitvi storjeni očitani procesni kršitvi. Takšna kršitev je namreč storjena le, če manjkajo razlogi o pravno pomembnih dejstvih, med katero pa obravnavano zatrjevano dejstvo ne spada.

Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi v omenjenem osnutku pogodbe bilo pravno nepravilno zapisano, da so pravni predniki tožnika od A. L. kupili njen delež, ni utemeljeno. V omenjeni listini (v spisu pod A8) je omenjen nesporen obstoj prodajne pogodbe med njo in P. ter dejstvo, da ta pogodba v zemljiški knjigi ni bila izvedena, kar pa vsekakor pomeni, da so P. kupili solastni del (torej sklenili zavezovalni in razpolagalni posel), ne pa tudi, da so že postali solastniki, kot očitno poskuša v nasprotju s povzeto vsebino osnutka pogodbe prikazati pritožnik, s sklicevanjem na to, da je veljavni prenos lastninske pravice dosežen lahko šele z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo na ime kupca na prodani nepremičnini. Kot na prvi pogled izhaja iz besedila, pa je sicer bil odločilni namen s strani tožnika predloženega osnutka navedene pogodbe urediti zemljiškoknjižno stanje tako, da bi se lahko tudi tožnik končno vpisal v zemljiški knjigi kot solastnik kupljene nepremičnine, sama njena vsebina pa toženčevega pravnega položaja kljub v pritožbi prav tako izpostavljenem zapisu v osnutku, da naj bi A. L. bila vpisana kot solastnica, ob povedanem ni poslabševala, temveč zgolj posredno omogočala tožniku vpis njegove pravice v zemljiški knjigi ob siceršnjem upoštevanju pravice toženca do njegovega solastninskega deleža. Z njim se je torej zasledoval zgolj enak cilj, kot ga je uspešno uveljavil tožnik s tožbo oziroma tožbenim zahtevkom, katerega je toženec pripoznal. S tožbo torej v bistvu tožnik ne zahteva več, kot je zahteval pred pravdo - v obeh primerih dejansko le dosego vpisa lastninske pravice na svoje ime v enakem solastninskem deležu na isti nepremičnini. Okoliščina, da je pred pravdo tožnik zasledoval posredno pot za dosego realizacije svoje pravice (preko omenjene pogodbe, s katero bi se najprej uredilo zemljiškoknjižno stanje med tožencem in pravnimi predniki tožnika – njegovimi prodajalci, kar bi omogočilo tudi njemu vpis v zemljiško knjigo na podlagi predloga za zemljiškoknjižni vpis), s tožbo pa lahko izbral le direktno, s katero je toženec soglašal, pa po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne pomeni podlage za ugotovitev, da toženec ni dal povoda za vložitev takšne tožbe. Če je namreč ob tožnikovih opisanih predpravdnih prizadevanjih na podlagi razumne ocene to storil v pravdi, bi lahko to še toliko bolj storil pred pravdo in priznal lastninsko pravico tožniku, če že ni soglašal z omenjenim besedilom osnutka pogodbe tako, da bi mu prostovoljno izstavil ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, kot mu sedaj nalaga pravnomočna sodba na podlagi pripoznave. Okoliščina, da tožnik na toženca pred pravdo ni naslovil enake zahteve, kot je vsebovana v tožbenem zahtevku, upoštevaje opisano specifično in kompleksno situacijo, ki je dopuščala dve smiselno identični poti za dosego pravno enakega cilja, torej ne more preprečiti pravilne uporabe določbe 157. člena ZPP, kot je vsebovana v izpodbijani prvostopni odločitvi.

Sodišče prve stopnje je vse obravnavane pravno odločilne okoliščine pravilno in v zadostni meri ugotovilo in zato očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni izkazan. Opredelilo se je torej do vseh pravno pomembnih trditev in dokaznih predlogov toženca ter nadalje tudi ni ničesar povzemalo v razloge v nasprotju z ocenjenimi listinami v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi. Zato tudi očitani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne obstojita.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano prvostopno odločitev ( 353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka propadla s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama nosi tudi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker po oceni pritožbenega sodišča ta ni bil potreben pri odločanju o pritožbi.