Jedro

Po 3. odstavku 29. člena ZAzil mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Pristojnemu organu mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev razlogov, na katere se v svoji vlogi sklicuje, če ni dokazov. V obravnavanem primeru je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo na podlagi ugotovitve, da tožnikove navedbe niso verodostojne niti prepričljive, ker so same s seboj v nasprotju, nimajo pa tudi opore v oceni stanja v tožnikovi matični državi, ki jo je ugotovila tožena stranka iz dokumentov mednarodnih organizacij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1885/2002-7 z dne 16.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano 1. točko izreka je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.8.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. Z 2. točko izreka je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi k 1. točki izreka sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US RS, 113/2000-odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) niti ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v izvorno državo. Pridobitev statusa begunca temelji na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo in ocene stanja oziroma objektivnih okoliščin v matični državi. Tožena stranka je subjektivno ogroženost ugotovila iz tožnikovih navedb o razlogih za zapustitev matične države, razlogov za priznanje azila iz humanitarnih razlogov pa tožnik niti ni navajal. Pravilne so ugotovitve, da tožnik ni verodostojno niti prepričljivo pojasnil razlogov za zapustitev matične države in da so v medsebojnem nasprotju navedbe, s katerimi je opisal dogodek, v katerem naj bi bila ubita brat in sestra.

Njegove navedbe pa so tudi v nasprotju z vsebino dokumentov, pridobljenih glede ocene stanja v Pakistanu. V zvezi z zatrjevanjem, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, tožnik s tožbo tudi ničesar konkretnega ne navaja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da je tožena stranka preuranjeno odločila, ker ni ugotovila vseh pomembnih dejstev in okoliščin. V upravnem postopku je pojasnil, da prihaja iz politično izjemno nestabilnega območja - K. in da je bil tam podvržen preganjanju in nečloveškemu ravnanju. Navedel je tudi, da je bil kot član Osvobodilne vojske K. - J.K.L.F. (v nadaljevanju JKLF) politično aktiven in bi zato bil ob vrnitvi nedvomno ogrožen. Na zaslišanju je tudi jasno predstavil cilje JKLF. Zato se ne strinja z ugotovitvijo, da njegove izjave niso verodostojne. Če pa je tožena stranka ugotovila kontradiktornost njegovih izjav, bi morala ravnati po določbi 1. odstavka 33. člena ZAzil in po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari. Tožena stranka pa je v svoji odločitvi zgolj povzela njegove navedbe in vsebino dokumentov, prodobljenih po internetu, ni pa jih ocenila. Ker je sodišče prve stopnje pritrdilo takšni odločitvi, je tudi obrazložitev izpodbijane 1. točke izreka pomanjkljiva. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano 1. točko izreka tako, da odpravi odločbo tožene stranke in mu prizna azil v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja nahaja izven države prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna iz humanitarnih razlogov, če je podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjen ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve v matično državo. V 6. členu pa ZAzil ureja prepoved prisilne odstranitve ali vračanja osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bila lahko izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Za priznanje azila mora biti izkazan utemeljen strah pred preganjanjem iz že navedenih razlogov, za uporabo načela prepovedi prisilne odstranitve ali vračanja pa okoliščine, ki kažejo na ogroženost življenja ali svobode osebe v primeru vrnitve.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se v azilnem postopku ugotavlja subjektivna in objektivna ogroženost prosilca, pri čemer je tudi od prosilčevih navedb odvisno, katere okoliščine so pomembne za odločitev. Po 3. odstavku 29. člena ZAzil mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Pristojnemu organu mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev razlogov, na katere se v svoji vlogi sklicuje, če ni dokazov. Ker po podatkih upravnih spisov tožnik ni predložil dokazov za svoje navedbe, bi za izkazanost zakonskih pogojev za priznanje azila moral podati verodostojno in prepričljivo izpoved, ki bi kazala na to, da je njegova prošnja utemeljena.

Z ugotovitvijo, da tožnikove navedbe niso verodostojne niti prepričljive glede na vsebino dokumentov o stanju v Pakistanu, ki jih je pridobila tožena stranka, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Takšna ugotovitev ima podlago v podatkih in listinah upravnih spisov. V njih sta dve prošnji za priznanje azila, prva z dne 13.2.2001 in druga z dne 29.8.2001. O prvi tožena stranka ni odločala po vsebini in je bil postopek s sklepom pravnomočno končan dne 21.8.2001. V prvi prošnji je tožnik navedel, da je bil kot član Muslimanske lige in simpatizer Kašmirskih borcev za osvoboditev pod stalnim nadzorom policije, ki da je zaprla njegovega očeta in brata, njega pa bi tudi v primeru vrnitve. V izjavi z dne 13.2.2001 je navedel, da je bil preganjan kot član Demokratične stranke, ker je za zagotovitev demokracije v Pakistanu organiziral procesijo. V vlogi z dne 29.8.2001 pa, da sta bila z očetom člana JKLF in da mu je z mamo uspelo pobegniti po tem, ko je pakistanska vojska zaprla njegovega očeta, brata in sestro pa ubila. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je ta pravilno povzela vsebino zapisnika o zaslišanju z dne 15.11.2001 in tožnikove izjave podrobno primerjala med seboj in z vsebino dokumentov o oceni stanja v Pakistanu. Svojo odločitev je oprla na presojo, da so tožnikovi opisi razlogov za odhod iz Pakistana in zatrjevanega vdora pakistanske vojske na dvorišče domače hiše v medsebojnem nasprotju in na okoliščine, da tožnik ni znal pojasniti ciljev JKLF, niti navesti razlogov, zakaj bi pakistanska vojska zaradi pripadnosti JKLF ogrožala njega in njegovo družino, saj so cilji pakistanske vojske in JKLF enaki. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi sodišče prve stopnje pritdilo odločitvi tožene stranke, ki naj bi ne imela nobene dokazne ocene.

Iz zapisnika o zaslišanju z dne 15.11.2001 tudi izhaja, da je bil tožnik seznanjen z okoliščino, da so že njegove izjave o razlogih za zapustitev Pakistana nasprotne, da pa za to ni navedel kakšnega opravičljivega razloga. Res je, da tožnik izhaja iz politično nestabilnega okolja, vendar zgolj splošna situacija v določeni državi po ZAzil ni razlog za priznanje azila. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi se tožnik tudi sicer samo sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne navaja pa nobenih konkretnih okoliščin.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.