Jedro

Odločilnih dejstev, ki so zakonski znak kaznivega dejanja, to pa so tudi kvalifikatorni znaki kaznivega dejanja, načeloma ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, če je njihova teža v okvirih "povprečnega" kaznivega dejanja te vrste, lahko pa se upošteva, kadar znatneje odstopa od povprečnega načina izvršitve kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni R.Š. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu R.Š. zaradi kaznivega dejanja posilstva po drugem odstavku 180. člena KZ, storjenega na grozovit način, izrečena kazen štiri leta zapora, oškodovanki je dolžan plačati 1.500.000 SIT odškodnine in povrniti stroške kazenskega postopka na prvi stopnji, plačila stroškov pred sodiščem druge stopnje pa je bil oproščen.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev kazenskega zakona vložnik vidi v tem, da obstaja dvom, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, saj je oškodovanka izpovedala, da do spolnega odnosa z obsojencem ni prišlo in je spreminjala svoje izpovedbe, drugega dokaza, zlasti "brisa na spermo" kot ključnega dokaza, pa ni. Dolgotrajnost obsojenčevega dejanja je sama po sebi kvalifikatorna okoliščina kaznivega dejanja, zato je sodišče ne sme upoštevati še kot obteževalno okoliščino. Sodbi nista obrazložili odločbe o premoženjskopravnem zahtevku na način, ki je predpisan v zakonu o pravdnem postopku (ZPP), namreč ločeno za vsako "postavko" (za telesne in duševne bolečine, za strah, itd.), s čimer je podana kršitev postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da se kršitev kazenskega zakona utemeljuje z razlogi, ki pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj opis obsojenčevega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 180. člena KZ. Dolgotrajnost dejanja se lahko upošteva kot obteževalna okoliščina, čeprav je tudi kvalifikatorni znak, ker je že krajše izživljanje kvalifikatorna okoliščina. S tem, da sodba sodišča prve stopnje ni ločeno utemeljila višine odškodnine po posameznih temeljih, ni pomanjkljiva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, o njem sta se izjavila oba. Obsojenec ponavlja zagovor, da je oškodovanka neverodostojna priča, slaba mati in žena, ki ga je "iz objestnosti" obdolžila kaznivega dejanja in je bil po nedolžnem obsojen. Zagovornik pa trdi, da iz opisov obsojenčevega ravnanja, kot jih je dala oškodovanka in drugih dokazov ne izhaja, da je obsojenec posilil oškodovanko, zato obstaja dvom v smislu 427. člena ZKP. Sodbi nimata razlogov v tem, kdaj dolgotrajnost izživljanja kot kvalifikatorni znak grozovitega načina izvršitve posilstva preide še v obteževalno okoliščino. Tudi kazenska sodba mora imeti obrazložitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku na enak način, kot v pravdnem postopku, da se lahko preizkusi višina posameznih vrst odškodnine, ne pa le skupni znesek.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjevano kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP v vprašanju, ali je obsojenčevo dejanje kaznivo dejanje, utemeljuje z zagovornikovim dvomom, ali ga je obsojenec res storil, ker da izvedeni dokazi po njegovem mnenju tega ne dokazujejo. S temi razlogi zahteva ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, ampak uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnimi sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva ne pove katera določba zakona naj bi bila prekršena, kadar sodišče upošteva kot obteževalno kakšno okoliščino, ki je tudi kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, najbrž pa zahteva s tem uveljavlja kršitev prvega in drugega odstavka 41. člena KZ, po katerih sodišče odmeri kazen v predpisanih mejah za določeno kaznivo dejanje ob upoštevanju teže dejanja, stopnje kršitve zavarovane dobrine in okoliščin v katerih je bilo dejanje storjeno ter krivde in drugih subjektivnih okoliščin. Toda za kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP gre, če je kršen v katerem do vprašanj iz 372. člena ZKP. Sodišče krši kazenski zakon v smislu 5. točke 372. člena ZKP v odločbi o kazni, če prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, torej ko izreče kazen zunaj meja, ki so predpisane za določeno kaznivo dejanje ali s kršitvijo pravil o omilitvi in odpustitvi kazni (42., 43. in 44. člen), o večkratnem povratku (47. člen), o steku (47. člen) ali če upošteva okoliščino, ki je po zakonu ne sme upoštevati (npr. izbrisano obsodbo kot obteževalno okoliščino s kršitvijo domneve neobsojenosti iz prvega odstavka 103. člena KZ). KZ ne prepoveduje, da se okoliščina, ki je kvalifikatorni znak kaznivega dejanja ne sme upoštevati tudi kot obteževalna okoliščina, vendar pa je v sodni praksi in v pravni teoriji enotno stališče, da odločilnih dejstev, ki so zakonski znak kaznivega dejanja, to pa so tudi kvalifikatorni znaki kaznivega dejanja, načeloma ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, če je njihova teža v okvirih "povprečnega" kaznivega dejanja te vrste. Kadar pa kakšno dejstvo, ki je zakonski oziroma kvalifikatorni znak, znatneje odstopa od povprečnega načina izvršitve kaznivega dejanja, se to dejstvo lahko upošteva tudi kot obteževalna okoliščina, ki vpliva na težo kaznivega dejanja v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 41. člena KZ. Sodišči sta dolgotrajnost obsojenčevega grozovitega izživljanja nad oškodovanko upoštevali kot obteževalno okoliščino (tretji odstavek na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje, drugi odstavek na 4. strani drugostopenjske sodbe), ker bi za kvalifikatorno obliko tega kaznivega dejanja zadoščalo že znatno krajše grozovito izživljanje, ne pa kar štiriurno. Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da nižji sodišči z odločbo o kazni nista prekoračili pravice, ki jo imata po zakonu v smislu 5. točke 372. člena ZKP. Neustrezno vrednotenje obteževalnih ali olajševalnih okoliščin pa ni kršitev kazenskega zakona v smislu omenjene določbe.

Zahteva trdi, da je sodišče z obrazložitvijo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku bistveno kršilo postopek po prvem odstavku 371. člena ZKP, ker ni obrazložilo vsake pravne podlage za prisojeno odškodnino tako, kot je to predpisano v ZPP. Predvsem je ta del zahteve zelo nedoločen: v prvem odstavku 371. člena ZKP je v enajstih točkah našteto veliko zelo različnih kršitev postopka, med temi pa ni nobene, ki bi kot kršitev kazenskega postopka posebej določala pomanjkljivo obrazložitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Po določbah 7. točke 359. člena ZKP sodišče odloči o premoženjskopravnem zahtevku v izreku sodbe, po določbah šestega odstavka 364. člena ZKP pa v obrazložitvi navede razloge za vsako točko sodbe, torej tudi za odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Toda ZKP nima posebnih pravil o načinu in vsebini te obrazložitve, zato se pravilnost in zadostnost obrazložitve te odločitve presoja po enakih merilih kot za vsako drugo točko kazenske sodbe v okviru določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na 12. strani svoje sodbe obrazložilo višino prisojene odškodnine kot primerno za intenzivne bolečine, za strah in trpljenje, enomesečno bolniško odsotnostjo in posledice, ki jih je sodišče v duševnosti oškodovanke zaznalo tudi na obravnavi. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo tem razlogom v zadnjem odstavku na 3. strani in v prvem odstavku na 4. strani svoje sodbe. Vrhovno sodišče šteje, da sta sodišči prve in druge stopnje s primernimi razlogi, temelječimi na pravilno ugotovljenih dejstvih in ob pravilni uporabi zakona ustrezno obrazložili odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in zato ne gre za pomanjkljivost sodb v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Če pa zahteva uveljavlja kršitev določb ZPP o načinu obrazložitve sodbe v pravdnem postopku pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi s tem zahteva prekoračila razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih obdolženec oziroma zagovornik lahko vložita to izredno pravno sredstvo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da obsojenec glede na njegove premoženjske razmere in preživninske obveznosti (zaradi obsodbe je izgubil delo, nima premoženja ali drugih dohodkov, dolžan je preživljati enega otroka) in dolžnosti plačila odškodnine, stroškov postopka pred sodiščem na drugi stopnji ni zmožen plačati brez nevarnosti za lastno preživljanje. Vrhovno sodišče pritrjuje tej oceni pritožbenega sodišča, zato je tudi samo oprostilo obsojenca plačila povprečnine v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.