Jedro

V času izdaje izpodbijanega soglasja kot tudi v času odločanja drugostopenjskega organa je veljala določba četrtega odstavka 50a. člena ZGO-1. Upoštevajoč navedeno zakonsko določbo je pravilno, da tožniki v postopku izdaje soglasja niso imeli položaja stranke. Položaja stranke v postopku izdaje predmetnega soglasja ravno tako niso mogli imeti na podlagi ZJC. Tožniki niso upravičene osebe, ki bi imeli aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper soglasje, izdano investitorju. Zato je bila z izpodbijanim sklepom njihova pritožba utemeljeno zavržena. Izkazali so zgolj dejanski in ne pravni interes, zato niso podani pogoji za obnovo postopka iz 260. člena ZUP.

Izrek

Tožba zoper soglasje Javnega komunalnega podjetja A. d.o.o. za postavitev obcestne varovalne ograje št. 071-2/11-dz z dne 7. 9. 2011 se zavrže. Tožba zoper sklep Javnega komunalnega podjetja A. d.o.o. št. 03/12-dz z dne 24. 1. 2012 se zavrne.

Tožba zoper odločbo župana Občine A. št. 82/2012-si z dne 6. 6. 2012 se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim soglasjem z dne 7. 9. 2011 je Javno komunalno podjetje A. d.o.o. izdalo B.B. soglasje za postavitev obcestne varovalne ograje pod pogoji, določenimi v navedenem soglasju. Pritožbo tožnikov zoper navedeno soglasje je JKP A. zavrglo s sklepom z dne 24. 1. 2012. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je rok za pritožbo znašal 15 dni. Navedeno soglasje je bilo izdano 7. 9. 2011, dokončno je postalo 22. 9. 2011, tožniki pa so pritožbo vložili 20. 12. 2011. Pritožbeni rok je tako zamujen. V postopku izdaje soglasja je bila kot stranka udeležena B.B. Pritožbo so podali tožniki, ki niso stranke v postopku. Pritožba tožnikov je bila zato zavržena.

Župan Občine A. je kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 6. 6. 2012 zavrnil pritožbo tožnikov zoper soglasje z dne 7. 9. 2011 in zoper sklep z dne 24. 1. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo B.B. izdano soglasje za postavitev obcestne varovalne ograje na parceli št. 1303/13 k. o. C. ob odseku javne poti …. Soglasje je bilo izdano na podlagi tretjega odstavka 32. člena Odloka o občinskih cestah (v nadaljevanju Odlok). Tožniki se v konkretni postopek izdaje soglasja niso priglasili, kot pa ugotavlja drugostopenjski organ niti v pritožbi niso izkazali pravnega interesa. Položaj stranskega udeleženca po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima oseba, ki izkaže pravni interes. Oseba, ki izkazuje svoj pravni interes, mora v vlogi konkretno navesti v čem je njen pravni interes. Pri izdaji konkretnega dovoljenja je upravni organ preveril, katere stranke bi lahko pri postavitvi varovalne ograje izkazovale pravni interes in pravilno ugotovil, da v tem upravnem postopku ni drugih strank, ki bi jih pozval v postopek. Navedeno izhaja tudi iz sklepa z dne 24. 1. 2012. Tožniki položaj stranke v postopku utemeljujejo zgolj na zatrjevanju, da jim gre priznati položaj strank v postopku. Soglasodajalec v postopek ni vabil strank, za katere je ugotovil, da jim z ničemer ne bo posegano v njihove pravice in pravne koristi. Dejansko stanje pa tudi izkazuje, da je varovalna ograja postavljena na zemljišču last investitorke in da v ničemer ni posegano v javno korist ali v osebno korist posameznikov. Izdano soglasje v ničemer ne posega v pravne koristi ali pravice tožnikov.

Tožniki v tožbi izpodbijajo odločbo drugostopenjskega organa z dne 6. 6. 2012, podredno pa soglasja prvostopenjskega organa z dne 7. 9. 2011 in sklepa z dne 24. 1. 2012. Navajajo, da so 20. 10. 2011 na Medobčinski inšpektorat in redarstvo (v nadaljevanju MIRED) vložili prijavo kršitve zaradi vnovične postavitve železne konstrukcije dvo metrske lesene ograje s strani B.B. na Območju …, k. o. C., Občina A. Ograja je bila postavljena v štiri metrskem širokem varovalnem cestnem pasu vozišča javne kategorizirane poti z minimalnim odmikom ograje od roba asfalta (10-20 cm). Tožnike je MIRED z dopisom z dne 26. 10. 2011 obvestil, da je B.B. za postavitev varovalne ograje pridobila soglasje upravljalca za ceste Občine A., JKP A. z dne 7. 9. 2011. Po pridobitvi navedenega soglasja so tožniki 21. 12. 2012 podali pritožbo. Tožniki kot lastniki sosednjih parcel v postopek izdaje soglasja niso bili pritegnjeni, prav tako v postopek ni bil pritegnjen lastnik zemljišča, po katerem je speljana kategorizirana javna pot. S sklepom z dne 24. 1. 2012 je bila njihova pritožba zavržena. Še pred vložitvijo pritožbe na drugostopenjski organ so se tožniki sestali z županom Občine A. in mu pojasnili svoj interes in javni interes, ki v postopku izdaje omenjenega soglasja ni bil upoštevan. Upali so, da se bo zadeva uredila na način, da se bo omogočil doslej preprečen dostop intervencijskim in dostavnim vozilom do parcel tožnikov in drugih stanovalcev oz. lastnikom zemljišč na tem območju. Tožniki so 14. 2. 2012 na drugostopenjski organ vložili pritožbo zoper izdano soglasje z dne 7. 9. 2011 ter zoper sklep z dne 24. 1. 2012. Z odločbo z dne 6. 6. 2012 je drugostopenjski organ njihovo pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je ugotovil, da naj bi bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo soglasja, postopek pred izdajo soglasja naj bi bil pravilen, pritožba pa neutemeljena. Tožniki so bili v začetku meseca julija 2012 s strani dobaviteljev utekočinjenega naftnega plina obveščeni o nezmožnosti dostave oziroma potrebi po odstranitvi nastalih ovir v obcestnem varovalnem pasu. Nastalo dejansko stanje je neposredna posledica navedenega soglasja. Tožniki predlagajo, da sodišče odloči tako, da izpodbijane akte (soglasje in sklep prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa) v celoti odpravi, tožnikom pa omogoči neoviran osebni dovoz z osebnimi, intervencijskimi in dostavnimi vozili do njihovih domov, omogoči nemoteno izvajanje GJS vzdrževanja na tem odseku kategorizirane javne poti ter da se odstrani moteča varovalna ograja, ki to preprečuje. Podredno tožniki predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijane akte in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih pa zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Tožniki so z vlogo sodišče seznanili z novimi dejstvi v predmetni zadevi. Sodišču so posredovali dopis Krajevne skupnosti C., iz katerega izhaja, da je bila slednja zaprošena, da opravi ogled razmer in prevoznosti javne poti, odsek št. …, C. Ugotovitve pritrjujejo ugotovitvam, ki so jih ves čas izpostavljali tožniki. Le-ti so navajali, da je bila visoka lesena ograja za konje v lasti B.B. na tem delu cestnega odseka postavljena povsem nezakonito. Glede na poselitveno območje je gradnja takšne ograje prepovedana, prav tako taka gradnja ni dovoljena glede na omejitev rabe zasebnih zemljišč v varovalnem pasu preglednosti. S postavitvijo navedene ograje je bila celo onemogočena normalna prevoznost na tem delu javne kategorizirane poti že osebnim vozilom, dostava večjih tovorov pa skoraj povsem onemogočena, enako dostop intervencijskih vozil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnikov in meni, da le-ti v zadevi niso izkazali pravnega interesa. Tožniki v postopku niso mogli biti udeleženi kot stranke, pri čemer se tožena stranka sklicuje na obrazložitev iz odločbe drugostopenjskega organa. Dejansko stanje pa tudi izkazuje, da je varovalna ograja postavljena na zemljišču last investitorke in z njo ni v ničemer posegano v javno korist ali v osebno korist posameznikov. Pritožbeni organ je preverjal tudi razloge iz 260. člena ZUP iz naslova obnovitvenih razlogov, vendar ni ugotovil nepravilnosti, ki bi botrovale uvedbi obnove postopka iz razlogov po 260. členu ZUP. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožnikom naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Tožniki vztrajajo pri tožbi in prerekajo navedbe tožene stranke. Predlagajo, da sodišče ugotovi ničnost izdanega soglasja, toženi stranki pa naloži odstranitev sporne konjske ograde, ki je prekvalificirana v varovalno. Slednja namreč onemogoča normalen dovoz po cesti. Menijo, da ge za zlorabo javnega interesa uporabnikov ceste (tožniki so njeni uporabniki) v korist zasebnega, t. j. v korist enega samega zasebnika (B.B.), ki te ceste za dovoz k hiši sploh ne uporablja. Menijo, da je sporno soglasje izdal neavtoriziran pravni subjekt, domnevno zapisano JKP A. (brez ustreznega žiga in podpisa pooblaščene osebe). Navedeno soglasje se nanaša na konjsko ogrado, saj je B.B. za to konjsko ogrado gojila konje in druge domače živali, kar v bivalnem naselju sploh ni dopuščeno.

K I. točki izreka: Sodišče je tožbo tožnikov zoper soglasje JKP A. z dne 7. 9. 2011 zavrglo iz naslednjih razlogov: Z izpodbijanim soglasjem je JKP A. izdalo B.B. soglasje za postavitev obcestne varovalne ograje v Občini A., na parc. št. 1303/13, k. o. C. pod tam navedenimi pogoji. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v posega v položaj tožečih strank. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakona (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v upravnem sporu pa je lahko oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Tožniki niso bili stranke v postopku izdaje izpodbijanega soglasja. V času izdaje izpodbijanega soglasja je Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v četrtem odstavku 50. a člena določal, da je v postopku izdaje soglasja stranka v postopku samo investitor, razen če poseben zakon ne določa drugače. Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) pa tudi ni imel določbe, ki bi določala, da v postopku izdaje soglasja sodeluje še kdo drug razen investitorja. Po določbah 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Slednje pa tožniki, kot izhaja iz upravnega spisa, niso izkazali, saj v tožbi zatrjujejo le svoj dejanski interes, za katerega uveljavitev v postopku nimajo pravne podlage. Izpodbijano soglasje se ne nanaša na tožnike in z njim ni bilo odločeno o nikakršnih na zakon oprtih pravicah in pravnih koristi tožnikov ali njihovih obveznostih.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnikov ob upoštevanju določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožniki po določbah ZUS-1 ne morejo biti stranke v postopku, poleg tega pa tudi v postopku ne uveljavljajo svojih pravnih koristi.

K II. točki izreka: Tožba zoper sklep JKP A. z dne 24. 1. 2012 ni utemeljena.

Sodišče je tožbo zoper zoper sklep JKP A., s katerim so bile zavržene pritožbe tožnikov zoper izpodbijano soglasje obravnavalo kot akt, ki je lahko predmet upravnega spora, skladno z 2. členom ZUS-1, saj je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, konkretno o njihovi pravici do pritožbe. S tem, ko je bila pritožba tožnikov zavržena, njihova vloga ni bila vsebinsko obravnavana, saj je bilo predmet presoje le, ali bo pritožba sploh obravnavana ali ne.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožniki pritožbe zoper sporno soglasje niso vložili v 15 dnevnem pritožbenem roku, kar tudi sicer ni sporno. Prav tako ni sporno, da tožniki niso bili stranke v postopku izdaje navedenega soglasja. Izpodbijano soglasje je bilo izdano na podlagi 49b. člena ZGO-1, ki v prvem odstavku določa, da če nameravana gradnja leži na območju, ki je s posebnimi predpisi ali s tem zakonom opredeljeno kot varovalni pas gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s predpisi opredeljeno kot varovano območje, je treba k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti soglasje pristojnega soglasodajalca.

Sodišče ugotavlja, da je v času izdaje izpodbijanega soglasja kot tudi v času odločanja drugostopenjskega organa veljala določba četrtega odstavka 50a. člena ZGO-1. Navedena določba je določala, da je v postopku izdaje soglasja stranka v postopku samo investitor, razen če poseben zakon ne določa drugače. Upoštevajoč navedeno zakonsko določbo je pravilno, da tožniki v postopku izdaje soglasja niso imeli položaja stranke. Položaja stranke tožniki v postopku izdaje predmetnega soglasja ravno tako niso mogli imeti na podlagi ZJC. Slednji ni določal, da bi imeli tožniki kot lastniki nepremičnin, po kateri imajo dovoz do svojih nepremičnin, položaj strank v postopku. Glede na navedeno, tudi po mnenju sodišča tožniki niso upravičene osebe, ki bi imeli aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper soglasje, izdano investitorju. Zato je bila z izpodbijanim sklepom njihova pritožba utemeljeno zavržena, tožbeni ugovori tožnikov pa so neutemeljeni. Iz odločbe drugostopenjskega organa, ki je pritožbo tožnikov zavrnil pa izhaja, da je drugostopenjski organ presojal tudi, ali so tožniki izkazali pravni interes za sodelovanje v predmetnem postopku. Ugotovil je, da so tožniki izkazali zgolj dejanski in ne pravni interes ter da niso podani pogoji za obnovo postopka iz 260. člena ZUP. Z navedenimi zaključki pa se strinja tudi sodišče. Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore tožnikov, ki menijo, da bi morali biti kot lastniki sosednjih parcel pritegnjeni v postopek izdaje soglasja. Kot pojasnjeno, le-ti v tem postopku, to je postopku izdaje soglasja, ne varujejo svojih pravnih koristi. Iz 32. člena Odloka o občinskih cestah (v nadaljevanju Odlok) izhaja, da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob občinski cesti na občinsko cesto in promet na njej, je ob teh cestah varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena (prvi odstavek 32. člena Odloka). Gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem pristojnega občinskega upravnega organa za ceste (drugi odstavek 32. člena Odloka). Pristojni občinski upravni organ za ceste izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (tretji odstavek 32. člena Odloka).

V konkretnem primeru je bilo soglasje izdano na podlagi 49b. člena ZGO-1, po katerem je v primeru, če nameravana gradnja leži na območju varovalnega pasu gospodarske infrastrukture, ali na območju, ki je s predpisi opredeljeno kot varovano območje, treba k projektu za pridobitev gradbenega dovoljena pridobiti soglasje pristojnega soglasodajalca (prvi odstavek 49b. člena ZGO-1). Iz drugega odstavka 49b. člena ZGO-1 pa izhaja, da se pred začetkom izdelovanja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja lahko pridobi projektne pogoje pristojnega soglasodajalca. V konkretni zadevi je bilo ob upoštevanju omenjenih zakonskih določb ZGO-1 in določb Odloka investitorki izdano soglasje pristojnega soglasodajalca pod določenimi projektnimi pogoji. Ker v tem postopku po izrecni zakonski določbi četrtega odstavka 50a. člena ZGO-1 tožniki niso imeli položaja stranke, se v tem postopku ne morejo uspešno sklicevati na varovanje svojih pravic in pravnih koristi. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati navedbe tožnikov, da naj bi jim bil otežen oziroma onemogočen dostop po javni cesti do njihovih nepremičnin. Zgolj izdano soglasje pa še ne pomeni, da je bilo za dejansko izvedeno gradnjo izdano gradbeno dovoljenje in da je bila gradnja tudi izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tožniki svoje legitimacije v tem postopku tudi ne morejo uspešno zatrjevati z varovanjem javnega interesa. Varovanje javnega interesa je v pristojnosti soglasodajalca. V konkretni zadevi je soglasodajalec JKP A. d.o.o., ki je bilo ustanovljeno z Odlokom o ustanovitvi javnega podjetja (Uradni list RS, št. 24/1096).

Sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K III. točki izreka: Sodišče je tožbo zoper odločbo Župana Občine A. z dne 6. 6. 2012 zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožniki s tožbo izpodbijajo tudi odločbo drugostopenjskega organa – odločbo Župana Občine A. z dne 6. 6. 2012, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper soglasje prvostopenjskega organa z dne 7. 9. 2011 in zoper sklep z dne 24. 1. 2011. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja v zadevi končan. V dvostopenjskem upravnem postopku, v katerem je bila pritožba tožnikov zavrnjena, je predmet upravnega spora presoja zakonitosti upravnega akta prve stopnje, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (2. člen ZUS-1). Gre torej le za tiste upravne akte, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Z odločbo drugostopenjskega organa, s katero je pritožba zavrnjena, ne gre za upravni akt po 2. členu, saj z njo ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov.

Ker izpodbijana odločba ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K IV. točki izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.