9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 168/2001, I Ips 314/2002 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 516/2000 z dne 30. 11. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/98 z dne 15. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega štirih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem in drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče mu je izreklo enotno kazen petnajstih let zapora, varnostni ukrep odvzema predmetov in mu naložilo dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožbi, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožnikov zagovornik, je Višje sodišče delno ugodilo. Izpodbijano sodbo je glede kaznivega dejanja pod točko I/6 v celoti razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V relevantnem delu je razveljavilo tudi odločitev o enotni kazni tako, da je ob upoštevanju nespremenjenih določenih kaznih pritožniku izreklo enotno kazen trinajstih let zapora. V preostalem delu je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zoper pravnomočno sodbo je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve prvega odstavka 23. člena in tretje alineje 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da kazenski postopek, ki je tekel zoper njega, ni bil pošten in da mu po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave pravici do sodnega varstva in neodvisnega, nepristranskega sodišča nista bili zagotovljeni. Po mnenju pritožnika so pri sodnici porotnici obstojale okoliščine, zaradi narave katerih ni mogla biti neodvisna in nepristranska. Navaja, da je sodnica porotnica povezana z eno izmed ključnih prič v kazenskem postopku in sicer s kriminalistom, ki je bil koordinator akcije "kolo". Sodnica porotnica naj bi bila namreč poročena z moškim, katerega hči je žena kriminalista. Poleg tega naj bi sama tudi poslovno sodelovala s podjetjem, katerega solastnica je kriminalistova žena. Pritožnik navaja, da bi obstoj navedenih okoliščin uveljavljal že med kazenskim postopkom na prvi stopnji in pozneje v pravnih sredstvih. Vendar naj bi obramba šele pred pisanjem ustavne pritožbe naključno prišla do te informacije, ki naj bi bila zaradi varnosti osebnih podatkov težko preverljiva. Ker naj bi šlo za očitno kršitev pravic iz prvega odstavka 23. člena Ustave in iz 1. točke prvega odstavka 6. člena EKČP, pritožnik meni, da pri uveljavljanju teh kršitev v ustavni pritožbi ne more biti prekludiran. V ustavni pritožbi zatrjuje še kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave in iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. V utemeljitev kršitve pritožnik navede, da je njegov zagovornik predlagal zaslišanje obremenilne priče N.G., ki je sicer zaprta v Nemčiji. Sodišče naj bi ta predlog zavrnilo. S tem se pritožnik ne strinja in meni, da bi mu pravica do zaslišanja obremenilne priče, ki bi se po njegovi oceni ob neposrednem zaslišanju spremenila v razbremenilno pričo, morala biti zagotovljena. Po mnenju pritožnika ima neposredno zaslišanje obremenilne priče prednost pred prosto dokazno oceno, ki jo zavzame sodišče. Zato izraža nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča, ko se slednje sklicuje na prvo in drugostopenjsko sodbo in z razlago ter oceno tega sodišča, "da je bil zagovor soobdolženca popolni in zadostni dokaz". Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe odpravi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da kazenski postopek, ki je tekel zoper njega, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Navedeno zahtevo (fair trial oziroma fair hearing) postavljata že 6. člen EKČP in 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave) so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996, OdlUS V, 201), katerih namen je, da mu je zagotovljeno pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. To pomeni, da 29. člen Ustave le primeroma našteva posamezne pravice. Pravna jamstva, našteta v tem členu, je zato treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

4.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik zatrjuje, da mu pravici do sodnega varstva in do tega, da bi v kazenskem postopku odločalo neodvisno, nepristransko sodišče, nista bili zagotovljeni.

5.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Do slednje je v obravnavani zadevi prišlo, saj so sodišča meritorno odločila o obtožbi zoper pritožnika in navedla pravno relevantne razloge za svojo odločitev. Dejstvo, da so bile odločitve sodišč drugačne od tiste, s katero bi se pritožnik strinjal, ne zadošča za ugotovitev o kršitvi pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Glede očitka, da pritožniku ni bila zagotovljena pravica do neodvisnega, nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker je pri sojenju sodelovala sodnica porotnica[1], ki naj bi bila po spletu okoliščin v specifičnem razmerju s kriminalistom, ki je bil priča in glavni koordinator akcije "kolo", je treba upoštevati naslednje. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Pritožnik že sam navaja, da zatrjevane kršitve ni uveljavljal v sodnem postopku. Slednje pa je razvidno tudi iz pritožbe z dne 25. 4. 2000, ki je bila vložena zoper prvostopenjsko sodbo, in iz zahteve za varstvo zakonitosti z dne 28. 3. 2001. Navedeno pomeni, da pritožnik materialno ni izčrpal pravnih sredstev. Zato te kršitve ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

7.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, ki veljajo za obremenilne priče. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02 in OdlUS XI, 266) opozorilo na vsebino navedene določbe in ugotovilo, da je treba takšno jamstvo, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, na temelju 8. člena Ustave uporabljati neposredno. Ustavno sodišče je v nekaterih svojih zadnjih odločitvah (glej npr. odločbo št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006, Uradni list RS, št. 11/06 in odločbo št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006, Uradni list RS, št. 30/06) zavzelo stališče glede pravice do zaslišanja obremenilnih prič in v zvezi s tem postavilo kriterije, ki jim morajo sodišča v svojih odločitvah zadostiti, da do zatrjene kršitve EKČP in tretje alineje 29. člena Ustave ne pride. Pri tem je Ustavno sodišče upoštevalo tudi relevantno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).[2] Iz njegove ustaljene presoje izhaja, da se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Po presoji ESČP gre za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.

8.Iz prvostopenjske sodbe (str. 110) izhaja, da je Okrožno sodišče predlog obrambe za neposredno zaslišanje priče N. G. štelo kot nepotreben. Kot razlog zavrnitve je najprej navedlo, da sodišče razpolaga s pravnomočno sodbo nemškega sodišča zoper obtoženega N. G., in pojasnilo, da je bilo sodišču po poti mednarodnopravne pomoči posredovano zaslišanje N. G. kot obdolženca, tako da je bilo dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno.

9.Iz sodbe in sklepa Višjega sodišča (str. 21) izhaja, da se je slednje strinjalo z oceno prvostopenjskega sodišča, da neposredno zaslišanje N. G. ni potrebno. Navedlo je, da izvedba dokaznega predloga ni bila potrebna iz razlogov, ki jih navaja že prvostopenjska sodba, in tudi zato, ker je bilo po oceni Višjega sodišča zaradi jasnosti zadeve takšno neposredno zaslišanje odveč, saj so bila odločilna dejstva zanesljivo ugotovljena tudi z razpoložljivimi dokazi. Pri tem je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, Višje sodišče še navedlo, da obtoženi J. Š. in N. G. navajata enako količino mamila (50 kg) kot tudi, da je šlo za heroin. V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa je Višje sodišče tudi navedlo, da je N. G. v postopku pred nemškim sodiščem poleg obravnavanega odkrito priznal tudi vsa ostala kazniva dejanja, katerih je bil obtožen, in da je o dejanju, ki je predmet tega postopka, spregovoril spontano ter da priznanje obremenjuje tudi njega samega. Zato naj bi bila pritožbena namigovanja o njegovih interesih v kazenskem postopku docela neprepričljiva. Višje sodišče je še ocenilo, da ni nobenih razlogov, da sodišče ne bi upoštevalo skladnih izpovedb J. Š. in N. G. tudi pri dokazovanju količine in vrste mamila. Pri tem je še pojasnilo, da vsebnost mamila oziroma njegova čistost ter dejstvo, da ni bilo zaseženo, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja niso relevantna.

10.Izčrpno je pritožnikov očitek v izpodbijani sodbi obravnavalo Vrhovno sodišče (str. 11 do 14). Navedlo je, da je bil N. G. zaslišan pred policijo in pred sodiščem v Nemčiji in da se izpodbijana sodba med ostalim opira na njegovo izpovedbo, ki je bila sicer pridobljena na zakonit način. Pojasnilo je, da je sodišče ta dokaz izvedlo na glavni obravnavi tako, da je v soglasju s strankami, ki o tem niso imele pripomb, prebralo zapisnike o zaslišanju N. G.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja ocena Vrhovnega sodišča, da izpovedba N. G. pred nemškimi organi pregona in sodiščem, ni edini dokaz, na katerega se opira pravnomočna sodba. Navedlo je, da je obsodba oprta na zagovor obsojenega J. Š., ki je pot in predajo heroina v Španiji ter v zvezi s tem ravnanje pritožnika v celoti in podrobno opisal. Ocenilo je, da izpovedba N. G. in podatki ter ugotovitve nemških organov, ki so bili posredovani sodišču, odločilna dejstva in okoliščine, o katerih je izpovedal J. Š., le potrjujejo. Po tako opravljeni presoji je Vrhovno sodišče ocenilo, da je odločilen dokaz, na katerega se pravnomočna sodba opira, zagovor obsojenega J. Š.. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je zagovor slednjega ocenilo kot popoln in zadosten dokaz, s katerim se ostali, sicer posredni dokazi in na glavni obravnavi prebrana izpovedba N. G., glede odločilnih dejstev ujemajo in ga tudi potrjujejo. Takšni dokazni oceni, ki sodi v polje proste sodnikove presoje in sama po sebi ni predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo, ni mogoče odreči razumnosti. Zato pritožnik tudi z nestrinjanjem z dokazno oceno zatrjevani kršitvi ne more utemeljiti.

11.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih sodb, so sodišča kot odločilen dokaz, na katerega se pravnomočna sodba opira, štela zagovor obsojenega J. Š., ki ga je Vrhovno sodišče ob razumni oceni ostalih dokazov štelo kot popolnega in zadostnega. Dejstvo, da so sodišča upoštevala, da se zagovor J. Š. glede odločilnih dejstev ujema z izpovedbo N. G., ki je bila prebrana na glavni obravnavi, še ne upravičuje sklepanja, da je bila ravno prebrana izjava ključnega pomena za sklepanje sodišča o tem, da je zagovor J. Š. odločilen dokaz. Za slednje tudi ni najti opore v argumentaciji izpodbijanih sodb, prav tako pa pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da mu sodišča glede odločilnih dejstev, ki jih je zoper njega navajal J. Š., niso omogočila izvajanja relevantnih dokaznih predlogov oziroma pravnih jamstev iz 29. člena Ustave. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da se izpodbijane sodbe v odločilni meri ne opirajo na izjavo priče, ki je pritožnik ni mogel neposredno zaslišati, prav tako pa prebrana izpovedba ni bil dokaz, ki bi bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, saj sodišča ostalih dokazov niso presojala izključno iz vidika, ali potrjujejo sporno izjavo obremenilne priče. Zato očitno ne gre za kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem tudi za kršitev tretje alineje 29. člena Ustave.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo se je izrekla sodnica dr. Dragica Wedam Lukić. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

[1]Da bi rezervna sodnica porotnica sodelovala v senatu sodišča prve stopnje, iz prvostopenjske sodbe ne izhaja.

[2]Prvič je ESČP tako stališče zavzelo v zadevi Unterpertinger proti Avstriji, sodba št. z dne 24. 11. 1986, A 110, par. 31-33, ponovilo pa ga je v mnogih drugih zadevah. Glej npr. zadevo Lucà proti Italiji, sodba z dne 27. 2. 2001, par. 41, Report of Judgements and Decisions 2001-II.